Piše: sopotnik Niko Jereb, IDRIJSKE NOVICE, 27.marec 2015
Fotografije: Marijana Panić in Ana Hočevar
Po stezah kanjona se sprehajajo kosmate lepotice
Sprehod po balkonih pod Sončevo goro in preloženo barantanje na souku.
Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (3. del)
Khandžar (glas med k in h) je podoben turškemu handžarju, le krajši je in tradicionalno okrašen. Dragoceni izdelki imajo na ročaju, ki je izdelan (nekoč) iz roga nosoroga, kameljih kosti, tudi iz lesa ter na nožnici vdelane drage kamne ter intarzije iz srebra. Pas je temu primerno dekorativen. Nekoč je bila na koncu tega bodala smrt, sedaj pa že dolgo ne. V vsesplošnem razvoju zadnjih štirideset let je khanžar pridobil sloves tradicije in postal eden od simbolov države in omanskega ljudstva. Dandanes v Omanu dojemajo poteg khandžarja iz nožnice za socialni tabu. Edini razlog, zaradi katerega sme moški to storiti, je poziv na zadoščenje oziroma napoved maščevanja ali pa samoobramba.
Ni me zbudil poziv al fedž, k prvi molitvi pred zoro, kateri se doda še rek, da je molitev boljša od spanca, šele zvonjenje sobnega telefona me je iztrgalo sanjam. Ozrl sem se na steno, kjer je bil izrisan poseben znak. V modrikasti barvi krog, v njem kocka, oziroma Kaaba, pod njo napis kibla in puščica. To je znak, ki muslimane opozarja v katero smer se morajo pri molitvah obrniti. Da, to sem videl v hotelu v kraju Marsa Alam ob Rdečem morju. Nizwa velja za konzervativno islamsko mesto in me znak ni prav nič začudil.
Privoščim si izdaten zajtrk, vroč čaj ohladim s sokom guave in ga obilno zasladim s temnim medom. Ta dan nas čakajo džipi. Poslovimo se od šoferja avtobusa firme Al Hidaya United in prostorskega udobja s klimo. Naložimo nahrbtnike z zalogami za preživetje dneva. Zvečer se vračamo v isti hotel. Z Jumo sva po jutranjem pozdravljanju sabah al kher in sabah en nur že zmenjena, da sedem k njemu. Je tudi šofer džipa in to presneto dober, kar se je pokazalo v puščavi.
Pretkani branilci trdnjave
Starodavna Nizwa nekdanja prestolnica Omana, lepotica sredi vojska datljevih palm na širni oazi, je do nas gostoljubna, kar simbolizirajo veliki zlati kipi kavnikov – če že imamo čajnik, zakaj ne bi imeli še kavnika! Nekoč so se tu klala plemena za posest te ravnine
Najprej trdnjava. Saj smo že povedali, da Oman premore kakih 500 stražnih stolpov in trdnjav. Tudi ta je posebna. Zgradil jo je v 17. stoletju imam, sultan Bin Saif Bin Malik Al Ya’arubi (tako dolga imena niso nič posebnega). Med zidovi začutiš v postanem suhem zraku vonj davnih dni in klice mujezina, ki je moral splezati po stotih polžastih stopnicah v minaret. Hay es salam! Sedaj klic odzvanja iz zvočnikov vrh kvadratastih stolpov. Minareti na ozemlju starega otomanskega cesarstva pa so okrogli, tudi v Egiptu, to je dediščina Turkov.
Trdnjava kot se spodobi z vsemi presenečenji za oblegovalce. Sem v nadstropju nad glavnim vhodom. Čisto spredaj velika odprtina. Skoznjo so zlivali vreli datljev sirup na napadalce. Če pa bi zažgali velika lesena in okovana vrata, so imeli branilci pripravljene mehove vode, ki so jih zlivali v režo tik nad vrati in tako pogasili ogenj. Pomikam se skozi prehode, stopnice in tunelaste dostope do gornjega dela. Pred seboj nedaleč stran vidim kupolo in minaret mošeje ki se je nekoč imenovala Imamova mošeja. Po rekonstrukciji, zgrajena naj bi bila hkrati s opisano trdnjavo, se je preimenovala v Mošejo sultana Qaboosa. Minaret ima prav na vrhu tri zlato sijoče krogle, kar pomeni, da je mošeja zelo pomembna. Nekatere imajo samo dve ali le eno kroglo. Vrh obrambnega nadzidka se zaman trudim, da bi ugledal oblaček. Gore niso daleč. Kmalu se bomo zapeljali proti njim.
Na dvorišču Marijana razlaga. Karavane, ki so nekoč pripotovale v mesto, so blago, ki so ga tovorile, oddale v skladišče, kjer so ga popisali. Zvečer so mestna vrata zaprli in nihče ni več mogel vstopiti. Včasih se je zgodila tatvina in vodja karavane je poleg običajnega vpitja in jadikovanja pritožil nadzorniku. Vse so preiskali in mestnih vrat toliko časa niso odprli, dokler niso našli tatu. Od tedaj smo pri nas zelo napredovali. Imamo znane tatove, kljub temu so »mestna vrata« vseskozi odprta. Najprej na čaj potem pa v vrvež.
Pravkar so pripeljali sveže ribe. Raztovarjajo jih in možje se kriče pogovarjajo. Odnašajo jih v ribarnico. Krasni kosi meni neznanih prebivalk morja, ki navsezadnje po dobri cesti ni tako daleč. Pravkar dvigujejo rumenoplavute tune iz ledenih zabojev. Prodajalne mesa so v posebnem delu. Vse je v belih in plavih ploščicah. Napisi, da je kajenje prepovedano in vse je videti čisto, a prav tedaj mesar pripelje meso v prav nemarni samokolnici! Nizwa slovi po datljih. Čez 60 vrst jih je, komentira Juma. Pokušamo, izbiramo in kupujemo. Oskrbel sem se s kilogramom podolgastih, menda sorte mabroom. Odlični so bili.
Sicer na souku ni nič novega. Vsi so si podobni, a vsak je po svoje obarvan s krajevnimi značilnostmi in vse je znova živopisno privlačno. Dobiš kar hočeš in nikoli ne veš prave cene, čeprav si zbarantal na najnižjo možno. To se ti le dozdeva. Spretni trgovec vedno zasluži. Tista razlika, ki si jo nevede plačal čez realno ceno, pa je plačan užitek, ki ga imata kupec in prodajalec pri kupčevanju Tu ni nič zastonj in nič predrago. Le znajti se je treba. Na souku v Nizwi takoj opaziš, da je Bahla s svojimi mojstri lončarji blizu. Lončevine je za ves Oman!
Položna višina in prepadna globina
Zavijamo proti goram Jabal Akhdar in zlagoma nabiramo višino. Pod nami je Wadi Ghul, široka mokra prodnata struga, hočem reči da po njej skoraj teče voda, ki jo bolj slutimo. Na nasprotnem bregu izstopa ravnica z živo zelenimi njivami in nekaj palmami. Vse je obdelano, kjer zemlja lahko rodi. Višje gori na skalnem pobočju vidimo starodavno vas. Zapuščena in propadajoča je. Pobiram zanimive kamenčke.
Gorovje se nam bliža, pa ne na leteči preprogi, le mi drvimo z džipi proti njemu. Po dolgem vijuganju, kjer je cesta prešla v makadam, smo prašili proti vrhovom. Odpirali so se razgledi. na vse strani. Nad nami gorski vrh Jabal Shams, Sončeva gora, najvišji vrh Omana, ki doseže 3006 metrov. Nanj ne moremo, oziroma ne smemo. Sonce obseva nekaj antenam podobnega, tam ima vojska svoje skrivnosti.
Na manjšem platoju, kjer se makadamska cesta preveša na drugo stran ustavimo Foto stop in razgledna točka. Beduinke imajo svojo štacuno. Ker smo normalni se najprej posvetimo spominkom. Ročna dela iz volne vseh barv, brez šalov ne gre, pa zapestnice, pisane vrvice, rute, pleteni trakovi, posodice iz gline pa lepi kamenčki, celo kristali kalcita, kar veliki kosi in seveda lepi fosili amonitov in kaj vem kaj še. Nekaj malega kupim, slikam in se spravim proti ograji na rob, kjer je zmanjkalo tal. Vidim drugo stran, kaj pa je vmes pa še ne. Zadnji korak in že se trdno oprimem žičnate ograje. Kakšna globina pod mano! Prepad je strašen. Do dna je kakih tisoč metrov, tu je najgloblji. Nekje po robu bomo hodili. Da mi srce ne bi padlo v hlače in da se ne bi izmuznilo celo iz njih, sem zatisnil pas kot esmarhovo prevezo!
Še malo se popeljemo navzdol do izhodiščnega mesta za adrenalinski sprehod. Pozdravijo nas koze, ki so silno zvedave in beduinka. Vse blago je v akciji. Popust pa kolikor uspeš zglihati. Sledijo napotki Marijane; »To je kanjon An Nakhal. Steza nad njim je samo ena in pelje do kozjih staj. Kake dve uri zložne in razgledne hoje v eno smer. In če hočete nazaj, bo zopet dve uri. Previdnost ne bo odveč.«
Neznano kje spodaj je morda voda, potoček, rečica? Ne vidi se. Steza zaenkrat ne vodi čisto po robu. Vseskozi se rahlo spušča. Druga stran niti ni tako daleč. To je pravi kanjon. Koliko časa je voda z gruščem, ki ga je nosila po koritu svojega rojstva, dolbla in brusila razpoko, da je ustvarila to čudo skoraj pod najvišjim vrhom Omana. Ujed in drugih ptičev ni videti, le sive in črnikaste apnenčaste gmote skalovja, v katere se zajedamo. Krušijo se in v grušču šopi trave in grmovja. Steza je shojena. Uporabljajo jo lastniki koz.
Balkonska steza
Zrak je svež, planinski in kar sam sili v pljuča. Sonce močno pritiska. Razgledujem se po skalah, kjer so belkasti trakovi kristaliziranega apnenca. Odslej imam oči samo za kamenje in stezo. Kupčki kamenja zloženi drug vrh drugega kot mali čorteni v Himalaji, so bili znak za počitek. Pred mano sta Gorenjec in Vili s slamnikom na glavi. Ovil ga je z modrim trakom. Naenkrat zaukata, kot bi bila v Bohinjskih gorah. Odmev se za trenutek zgubi, nato se vrne, kot pozdrav z druge strani. Manjka samo še pesem Na Golici! Ja, veselo in lepo je. Še vedno rahlo navzdol, pa čez večje skale. Vedno bolj proti robu se vleče steza. Gremo čez previs, spodaj ni nič, praznina je globoka. Ne imenujejo jo zaman balcony walk, balkonska pot.
Nazaj grede se mi zdi da se steza vzpenja bolj kot se je spuščala. Tam se je skala razklala ravno ob žili kristaliziranega apnenca. Grebem pa kamenju iščoč primerek za spomin. Tak črnikast kamen z belo kalcitno žilo. Žepi so že polni. V nahrbtniku še veliko prostora. Tu bi že šlo, na letalu pa ne. Ne vem, če bi se sploh dvignil. Bom že naredil selekcijo. Pijem vodo. Kdove kje se je napojila moja steklenica. Napis pravi da je Aquafina. Meni je bila fina. Koze skačejo čisto po kozje. Niso pretirano plašne. Najbližji ponudim jabolko, požrešno ga popade. Še! Pa dajmo, bo v nahrbtniku več prostora. Začudeno me gleda, ko pobiram kamenje. Jih bom jedel, se sprašuje. Prevračam kamne in opazim, da sem že blizu roba prepadne stene, čez ne vidim. Malo sem skrenil s poti. Izberem najlepšega, ostale odvržem in poiščem stezo. Vidim nekaj naših. Tam bo. Vzpenjam se, koza me gleda, kot bi hotela reči kaj pa ti delaš tu, to je moj teren! Sonce slepi, vroče je kljub 2000 metrom nad morjem.
Opravili smo pot tja in nazaj. Pri džipih v senci ležijo naši vodniki šoferji. Pridružimo se pri čaju in kavi. Koze se pomešajo med nas. Pijejo kavo, žrejo vse, tudi lepenkaste lončke s kavno usedlino. Celuloza pač, za dobro prebavo. Kakšen okus neki ima njihovo mleko Še čokolado so mi hotele polizati.
Vozimo dol proti Nizwi. Na vožnji srečamo cisterno modre barve. »V njej je pitna voda,« razloži vodička. «V rumenih je voda za druge namene.» Komu je namenjena voda v rdečih cisternah sem preslišal. Spotoma smo zapeljali s planotastega pustinjskega dela na rahlo dvignjen hribec. Pod nami se je razprla široka ravnica, kjer je v nemirnem zraku rahlo podrhtevalo morje zelenila. Neštete datljeve palme. Moje življenje bi bilo neznansko dolgo, če bi moral vse prešteti. V podnožju se je belila mošeja. Onstran, tik ob zeleni črti, se je na ozadje rjavega puščavskega hriba zalepilo naselje. Spustili smo se v ta razkošni gaj. Spokojnost popoldneva pod visokimi pahljačami je motil le naš malce razposajeni sprehod.
Lakoto smo tešili tu zraven, v kraju Al Hamra. Leča, riž, v njem žbice, žafran in kapre, morda še kaj. Vse za en rial (1,90 evra). Dobro je bilo, začimbe so napravile svoje! Džipi se vzpenjajo, po radijski zvezi pripovedujemo vice, slišati jih je v vseh naših vozilih. Namenjeni smo v vas, kjer je zgodovina pustila sledove, vas Misfal al Abryeen. Tod so se baje naselili že Perzijci, kasneje so Jemenci zgradili svojo na strmem bregu, kjer se je bilo lažje braniti. Dolina je rodovitna. Palmove gaje, banane, papaje in kaj vem še, napaja sistem kanalov imenovan falaj. Stavbe iz blatnih zidakov je najedel čas. Nekajdnevno deževje bi jih spremenilo v gomile zgnetenega ila.
Utrip kraja se meri na souku
Zgodnje popoldne je bilo že mimo, ko smo se znova srečali z vrvenjem na tržnici. Skoraj vsi moški imajo snežno bel dišdaš, ženske so zastrte v črnino. Muslimanska sveta knjiga Koran ne zapoveduje zakrivanja žensk. Obstaja, lahko bi rekli knjiga-priročnik Hadisa imenovana. V njej so podrobna navodila za prehrano, oblačenje, druženje, celo za pozdravljanje, skratka priročnik za življenje. V Hadisi je zapovedano zastiranje žensk, tudi prepoved alkohola in svinjine. Vse mora biti halal, čisto, po zapovedih.
Souk je najugodnejši kraj za spoznavanje utripa mestnega živžava. Tu se vedno kaj dogaja, prijatelji se srečujejo, dovolj je samo sprehod po njem, obiski prijateljev in obvezno pozdravljanje ki traja in traja Tudi pri nas postajajo razni super in maksi marketi ter beteceji itd. kraji srečevanj in prijateljevanj. Kje so le tiste dobre stare navade, ko smo se obiskovali po domovih ali pa v dobi gostilni.
Za bolj urejenimi stojnicami so se pogovarjali domačini v belih dišdaših. Na glavi so imeli kumah. Ob stebru na odprtem delu souka je bilo naloženo meni neznano, sirku podobno klasje z zrni, stisnjeno med dva podolgasta lista. Zraven je kleče sedel na videz starejši možak, odet v belo haljo, ki se je nabrala v številne gube iz katerih so molele roke. Z njimi in hreščečim glasom je sosedu nekaj dopovedoval. Obraz, ki ga je ovijal bel turban je bil živahnih oči in ostrih potez, ki sta jih obrusila puščavski pesek in veter ter ožgalo sonce. Verjetno beduin, sin puščave. Pobaral sem ga, kaj prodaja. Angleščine ni razumel, jaz pa njegovega odgovora v arabščini ne. Pa sem se vrnil k njemu še z dvema sopotnikoma. Skupaj smo poskušali ugotoviti, kaj bi bilo tisto čudo. Pa še danes ne vem.
Hodil sem po trgovinicah in stikal po stojnicah. Oči so kar same kupovale. Na piko sem vzel bodalo khandžar. Cela stena je bila ovešena z njimi in vsak drugačen. Veliki, manjši, srebrno se lesketajoči z okraski. Izbral sem dva in jih sukal v rokah. Trgovec z debelo ovitim turbanom me je pretkano gledal in hvalil, kako čudovito delo da sta. Intarzije naj bi bile v srebru. Verjel sem le na pol. Tudi sam sem mu prikimaval. Enega bi kupil, a la falouz, nimam denarja. Tipajoče mi je postavljal cene in hvalil, da sem izbral najboljša in najlepša. Jaz pa vztrajal pri svoji ceni. » Talata ašrin! Last price for the most beautiful khanjar as you have ever seen befor! Triindvajset rialov! Zadnja cena za najlepši khandžar, kar si jih videl doslej!« To je bilo petinštirideset evrov. Ker je bilo pred mano še kar nekaj dni potovanja, sem bil z denarjem previden. »La, ne, morda zadnji dan. Ni tekel za mano, tu niso tako vsiljivi kot v Egiptu.
Dobili smo se pred vhodom na tržnico in zavili čez cesto na čaj k Al-Mandi-al Dhahabi, oziroma k el manditu smo rekli. Ženske so tu opravile inventuro nakupov in vsak je prispeval nekaj vicev k skupnemu smehu.
Klic k molitvi
Zvečer v sobi izpraznim nahrbtnik in odberem nekaj najlepših kamenčkov, ostale pa odložim na delovišču za hotelom. Bodo pa za gradbeni material pač, saj povsod nekaj gradijo. Ležim na postelji in na steni nad glavo imam znak kiblo. To kaže smer na sever. Torej ležim po bio-geo – energetskih pravilih idealno. Je temu verjeti? Kaj pa če ležim na križišču negativnih energij, ki jih seva zemlja pod menoj? Vsaj negativne energije podzemnih vod se mi ni treba bati. Tu je že sama misel na vodo pozitivna!
V Omanu se je islamska vera najprej razširila prav tu v Nizwi. Mesto je postalo že v 2. stoletju po hidžri politična in verska prestolnica. Muslimani štejejo letat od znamenitega bega preroka Mohameda iz Meke v Medino, kar naj bi se zgodilo leta 622 našega štetja. V svojih potovanjih po arabskih deželah sem že velikokrat slišal melodiozne klice mujezinov. Najprej trikrat zapored ponovijo Alahu ou akbar, potem nadaljujejo z molitvenimi obrazci v slavo in čast Alahu in preroku Mohamedu petkrat na dan. Ura klica se ravna po poziciji Sonca. Pri nas k molitvi vabijo zvonovi!
V Omanu močno prevladujejo sunitski karadžiti, oziroma njihova milejša inačica, ibaditi. To ločino je najti še v delu Libije, Alžirije ter na swahilskem obrežju vzhodne Afrike. Do tam je preko Zanzibarja tudi segal vpliv nekdanjega Omana. Ni kaj, v dveh glavnih religijah je polno ločin, ki vsaka po svoji stezi hodi k Bogu. Vse pa obljubljajo raj s tem, da je Alahov kar privlačen. V njem naj bi bilo obilje dobrot in polno brhkih mladenk, kot piše Vladimir Bartol v Alamutu. Za mnoge pa velja, da verujejo le v tistega Boga, ki v banki svoj račun ima, kot je pesnil slovenski poet Janez Menart.