Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (5. del)
Piše: sopotnik Niko Jereb, IDRIJSKE NOVICE, 10. april 2015
Fotografije: Marijana Panić in Ana Hočevar
Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (4. del)
Pričakala nas je beduinka s črno burko na obrazu
Michelinova zvezdica za pojedino, nato pa sipine, sipine, kot zibajoča karavana, ki se neslišno izgublja v daljavo.
Resda se ženske v Omanu zakrivajo v črnino čeprav ni zapovedana. Bedno več mladih si privošči svobodnejše, modernejše oblačenje, a lasje in roke morajo biti obvezno pokriti. Beduinke pa se bolj držijo svojih burk, obraznih mask. Najpogosteje so črne. Vsaj štiri regije izstopajo s tipično, tradicionalno nošo, ki se razlikuje po barvah in pokrivalih ter dolžini halje. Bolj enovita je je noša moških. Omanci so pogosto oblečeni v sneženo bel dišdaš, bombažno haljo brez ovratnika z dolgimi ohlapnimi rokavi.
Halja ima nenavaden dodatek. Izza vratu binglja kratka vrvica s cofom na koncu. Vedno je v barvi dišdaša in vedno na desni strani. Imenuje se kaškuša ali farika. Cof je nadišavljen in kadar se Omanec znajde v prostoru s slabim zrakom, si pod nos pomoli cof. Na glavi nosijo čepico, kumah, ki je izvezena in v barvi halje. Glavo često krasi turban, musar. K svečani opravi moškega spada khandžar za pasom, ki je prepleten s srebrnimi nitmi. Takrat mora obvezno biti na glavi musar! H kumahu se ga ne nosi.
Možje v belih dišdaših in belih pokrivalih zrejo za karavano džipov. Eden si je pod nos potegnil kaškušo Za nami ostaja nekdanja prestolnica in versko središče, starodavna Nizwa. Za slovo še pravljica prav od tu!
V starih, starih časih, ko so džini še jadrali po zraku na letečih preprogah, je v Nizwi umrla deklica, stara komaj devet let. Čez nekaj dni šel pastir ovac mimo njenega groba in opazil, da je ta prazen. Užaloščena mati je tisti čas odšla na obisk k beduinu na robu mesta in hudo presenečena zagledala svojo hčerko, ki se je igrala z drugimi otroci. Stekla je k njej in ji stiskajoč v naročje govorila, da je njena mati. A na grozo, je hčerka ni prepoznala. Beduinova žena je to videla, prišla k materi in ji iztrgala otroka rekoč, da je to njena hči. Ženi sta se začeli hudo prepirati. Potem sta šli k sodniku, da bi razsodil, čigav je otrok.
Sodnik ju je pozorno poslušal, nato pa obema naložil, da morata ostati budni vso noč in opazovati planet Venero. Zjutraj pa mu morata natančno poročati, kako se je gibala.
Zjutraj je najprej poročala beduinka in rekla, da se je Venera premikala z desne na skrajno levo stran Lune. Hčerkina mati pa je rekla:«V imenu Alaha milostnega in dobrotljivega in njegovega Preroka Mohameda, vaša Visokost, Venera je bila natančno na levi strani blizu Lune!«
Sodnik je odločil, da je slednja resnična mati deklice, ker je zaradi neskončne ljubezni do hčerke ostala budna vso in gledala Venero. Beduinka pa je vmes zaspala, ker deklice ni ljubila, in ni prav povedala. Zato je sodnik ukazal, da morajo deklico vrniti njeni pravi materi. Potem sta se srečni vrnili na svoj dom.
Odločitev, podobna Salomonovi razsodbi, kjer se je bila prava ljubezen pripravljena odreči v korist ljubljene osebe.
Jedila za oči in za želodec
S hrano v Omanu ni problemov. Vse je okusno in lokali videti čisti. Arabskim jedem se dodali svoj karakter še indijski in pakistanski priseljenci, ki so se tu naseljevali kot delovna sila še iz časov britanskega protektorata in še vedno se priseljujejo. Seveda prevladuje orientalska kuhinja s svojimi karakterističnimi začimbami. Pravijo, da pekoči dodatki delujejo antiseptično, protivnetno. Jaz verjamem. Reči je treba, da so Vzhodnjaki pravi gastronomi. Včasih so veliko dali tudi na sam videz jedil. Avtorji srednjeveških perzijskih in arabskih besedil to natančno opisujejo.
Pisateljica Manuela Marin v svoji knjigi Okus po timijanu (A Taste of Thyme, Tauris, London, 2000) med drugim govori o receptih, ki jih je na široko popisal znameniti Ibn Sajar Al Varak iz 10. stoletja. Pravi, da je videz še bolj pomemben kot okus. Pečeno meso se olepša s sekljano rutico in trdo kuhanimi jajci, piščančjo jed pa se krasi s kuhanim beljakom in živo rdečimi semeni granatnega jabolka.
Med poglavitne dodatke slavni kuhar Al Varak šteje koriander, kumare, zeleno in mandlje ter pistacije. Klinčki, žafran, muškatni orešek in drugo tudi niso smeli manjkati. Pa še nekaj. Jedila so morala imeti prijeten vonj. Zato so dodajali še rožno vodo, sivkino olje, kafro in ambro. Vse to je moralo biti usklajeno, kar je bila prava kuharska umetnija. Razumljivo, da so bile take jedi na mizah le bogatih perzijskih mogotcev, turških paš, vezirjev in sultanov ter saracenskih vojskovodij in bogatih šejkov. Mi smo se zadovoljili z enostavno a zelo okusno hrano. Za vzbujanje teka pa je bila lakota najboljši aperitiv.
K temu razpredanju o hrani me je napeljalo ljubeznivo povabilo našega arabskega vodiča Jume. Marijana nam je povedala, da nas je vodič Juma povabil na svoj dom. Pot proti puščavi Wahiba, ki je bila cilj tega dne, namreč vodi blizu njegovega bivališča.«Pripravili nam bodo kosilo. Pa zberite po tri riale (cca. 3 evre) vsak, da se malo oddolžimo. Seveda, če ste za to,« je nas potipala Marijana. To! Obiskati dom, ki ga domačini le redko odprejo tujcem, to je res nekaj posebnega. Izrazi zadovoljstva so kar deževali.
Pojedina za«tri riale«.
Z Opero za tri groše slovitega nemškega pisca, dramatika in režiserja Bertolta Brechta nima naslov nič posebno skupnega. V našem primeri gre sicer za prijetno »opero«, torej delo in kot rečeno za tri omanske riale. Kaj naj bi to delo pomenilo pa bo jasno nekoliko kasneje.
Visokopritlično domovanje našega Jume je obdajal zid. Čezenj so molele veje drevja. Vstopamo. Dva stebriščna loka obdana s ploščicami modrih vzorcev sta podpirala lično hišo, ki je imela tudi pročelje poploščano. Sama radovednost je nas bila, kako je v notranjosti. Juma je pohitel in nas s hčerkico sprejel na vratih. »Ahlan va sahlan, dobrodošli!« je nas pozdravil. »Sahlan bikh,« sem odgovoril. Pred vrati smo se sezuli in vstopili. Prijetna sprejemnica, po tleh tepihi, ob steni divani. Pričakal nas je njegov stric. Nikjer nobene ženske! Le šestletna hčerkica Šejma, ki so se ji očke svetile, kot dva ogenjčka, je smeje sedla stricu v naročje.
Naše ženske so nekam izginile. Juma je pojasnil, da so šle v posebne sobe, kamor mi ne smemo. Najraje bi pokukali tja notri. Pozneje so nas sopotnice potolažile s posnetki na telefonih, a žene gostitelja ni bilo na njih. Imel pa sem privilegij, ki se je pokazal šele ob odhodu iz te gostoljubne hiše. Posedli smo po svoje, tudi po tleh, kar je tod povsem običajno. Pa so nas podučili, da velja za sedenje posebno pravilo. Ni vljudno, da ponujaš na ogled podplate. Nekdo od naših arabskih šoferjev je pokazal kako je prav. Spustil se je na kolena in sedel na noge. Potem je s trupom zanihal in v enem sunku vstal. Potelovadili smo vsi in hitro obvladali bonton sedenja. Lahko pa z eno nogo poklekneš, sedeš nanjo, druga je za oporo. Mislim, da je res neokusno, če razkazuješ bose, ožuljene in zdelane ter umazane podplate.
Kosilo! Oh, kako izbrano so bila razložena jedila na mizicah! Na poseben način pečen krompir, riž v različnih barvah, pečeni piščanci, različne omake, tudi take, ki so žgale kot sonce, pa solate in sokovi in seveda jagnjetina. Oh, kako sem lačen! Noben pesniško navdahnjen enolog, ki v okusu vina zazna celo šumenje vetra nad vinogradom, ne bi znal zadovoljivo opisati odličen okus pečene jagnjetine. Zna biti, da so boljšo jedli le prebivalci antične Kartagine na zadnji večer pred napadom rimskih legij pod vodstvom Scipiona. Jagenjčka so najprej skuhali v sladkem vinu in nato popekli. Tisti poslednji večer so si privoščili resnično požrtijo. Opolnoči pa so si ženske odrezale kite, da so spletli vrvi za obrambne katapulte, zakurili so stražne ognje in se pripravili na boj.
Po končanem obedu je gostitelj Juma prinesel kadilnico in tradicionalno pokadil okrog nas. Znan blagodišeč vonj je napolnil dvorišče, ki je šumelo od našega klepetanja. Več kot zadovoljni smo bili. Tudi Jumi se je od naših pohval kar samo smejalo. Vse je bilo zain, dobro! Vmes pa je skakljala njegova ljubljenka Šejma. Ostalih dveh deklic in treh fantov ni bilo doma. Tu je umestno ponoviti besede, ki jih je izrekel kralj francoskih kuharjev Georges Auguste Escoffier:«Dobra kuhinja je temelj resnične sreče!« Le par kozarčkov sivega pinota je manjkalo.
Piti ali ne piti, to je vprašanje!
Islam dobesedno pomeni pokorščino, in prepovedi pitja alkohola se je treba pokoravati. Prerok Mohamed je že vedel, zakaj je svojim vernikom prepovedal pitje alkohola. Na misel mi namreč prihaja resnični dogodek iz angleško španske zgodovine. Angleški kralj Charles I. je bil hudo razočaran, ker mu španski kralj Filip IV. ni ustregel želji, da bi dobil za ženo infantinjo Mario. Svoj prizadet ponos je hotel potolažiti z maščevanjem. Nad Španca je poslal celo ladjevje vojakov, ki so se izkrcali v Cadizu. Nerodno je bilo le to, da so si postavili tabor blizu velikih vinskih kleti. Čez par dni je bil napad na Španijo končan. Prelita ni bila niti kaplja krvi, toda vino je teklo v potokih. Angleški napadalci so se ga tako napili, da so se v pijanskem neredu umaknili na ladje in odpluli v Anglijo. Tam so osramočeni ugotovili, da so pozabili na španski obali vsaj še tisoč svojih vojakov in menda 30 ladij.
Nasprotno pa so španski mornarji pred bitko s pirati, gusarji, korzarji in podobnimi lovci na zlato in srebro, ki so ga ladje tovorile iz Srednje Amerike, vedno dobili dvojno merico ruma. Napadalci pa so se ga itak vseskozi nacejali. Tudi med prvo svetovno vojno so vojaki poznali tako imenovani »šturm rum«. Kaj torej? Piti ali ne piti? Da tu je čer (malo po Shakespearu), kjer se marsikatera barka potopi, če jo kapitan ne zna objadrati. Ravno pravo merico vsega, povedo stoletniki.
Plutje po sipinah puščave Wahiba!
Moj privilegij se mi je razkril, ko smo odhajali iz prijaznega doma gostitelja. Juma me je zadržal.«Estana švaja, počakaj malo« je rekel. Izza vrat je za trenutek pogledala njegova žena. Ni bila zastrta. Le ruta ji je zakrivala lase. »Šukran kabir, velika hvala!« sem vzkliknil. Potem je z nasmehom izginila.
Ostrorobo črnikasto pečevje se je luščilo v droban grušč vse naokrog ob široki asfaltirani cesti, po kateri smo z džipi požirali kilometre. Pokrajina, prava kamnita puščava ni dajala možnost nikomur in ni služila ničemur. Ali pač? Smeh me je napadel, ko sem ugledal veliko tablo z napisom Public Toalet pod njim pa puščico, ki je kazala daleč v ta mrtev svet. Da bi mi to javno stranišče kdaj prav prišlo, ta hip nisem niti pomislil. A kaj, ko nam zemeljski pogled ne more prodreti v prihodnje dogodke. Mrtvilo narave se je omehčalo in nasadi datljevih palm so jo znova oživili. Redko naselje se je skrivalo zadaj. Še poslednje palme, skozi katere vidimo svetlo, rjavkasto valovanje sipin, ki se je končevalo s črto obzorja.
Tu smo in pred nami je Ramlat al Wahiba, ki se vleče dobrih 180 kilometrov na dolgo in več kot 8o kilometrov na vzhod proti Arabskemu morju. V tej puščavi je pleme beduinov Al Wahiba najštevilčnejše in po njem je dobila ime. Ni pa del velike puščave Ruba al Khali ali po naše »prazen prostor« v Saudski Arabiji. Tu je svet še vedo tak kot ga je ustvarila narava
Pri stavbi nekakšne avtomehanične delavnice, v katero je že silil droban pesek, smo ustavili. Vroče je in blešči se. Čas za počitek od sedenja? Tudi, a glavni razlog je priprava džipov na posebne vozne razmere. Pesek bakrenega nadiha je podoben mivki, v roki se živo presipa kot v peščeni uri. Mehaniki zmanjšujejo tlak v zračnicah vozil. Radovedno se oziramo v drugačen svet, v katerega se bomo podali. Tu se civilizacija pravzaprav konča. V puščavi velja pregovor, da lahko bežiš, a ne moreš pobegniti. Zatorej moramo biti turisti, ki smo kot tujki, za katere puščavi ni mar, opremljeni z vsemi pripomočki za preživetje. K sreči imamo dobre vodnike in prav tako pomembno, izkušene voznike. Sinove puščave, kot pravi legenda, je Alah ustvaril iz vetra, nato je vzel strelo in napravil arabskega konja. Zatem je vzel kup nesnage in iz nje napravil osla. In šele iz njegovega blata je naredil stalno naseljene ljudi!
Zame je to tretje srečanje s puščavo velikih sipin. Zategnili smo pasove in že smo rili po pesku. Kar šlo je, čeprav je bilo treba hitrost zmanjšati. Tojote in mitsubishiji so bili zaenkrat kos nadlogam. Začele so se prve sipine in prvo »morsko valjanje«. Peščene vzpetinice so prerasle v dokaj strme hribčke. Tu se je začelo.
Peščeni valovi nas zasipljejo
Juma se je zapodil po sredi strme sipine jo v enem zaletu premagal in navzdol zakrmaril čez manjšo in zopet navzgor. Volan je sukal tako hitro, kot bi poganjal kolovrat. Zanašalo nas je na levo in desno, pa navzdol in navzgor, kot bi pluli po razburkanem morju, le da so tu brizgali valovi peska in to dobesedno čez džip. Ročajev smo se držali kot klopi. Ženske so vreščale, a Juma je resno vrtel volan in stegoval vrat, da bi čim bolje videl skozi peščeno zaveso, ki je udarjala po šipah. Pa še kar naprej, gori po dvajset, trideset metrov, doli prav toliko z dodatkom, potem naokoli, nikakor pa postrani prek sipine. To bi pomenilo prevračanje vozila. Vedno je treba naravnost čez njo. Spomnil sem se pripombe Marijane, da bo moja pisava videti čisto arabska, če bi med vožnjo po sipinah pisal razglednice. Mislim, da bi bila kar stenografska arabščina!. »Če bo to še trajalo, bomo vsi potrebovali vrečke, razen kapitana,« sem pomislil.
Kot čez strm val smo se z džipi na nos spustili več kot petdeset metrov navzdol v umirjeno peščeno morje. Bližali smo se beduinskemu selišču. Ko sem se ozrl proti pravkar opravljenem manevru, sem bil prepričan, da smo pristali sto metrov nižje. Vožnja se je normalizirala in ograjen prostor se je približeval.
Beduinka z burko nas je pričakala ob lesi. Tam v senčnem kotu je na tleh sedela v črno odeta starka in vrtela preslico. Ni dovolila fotografiranja, smo pa zato poslikali vse ostalo. V notranjosti hiške, zgrajene iz nekakšnega protja in suhih palmovih listov, smo posedli na preproge. Dve ženski zakriti z rutama – videle so se oči, čelo in nos, sta pestovali otroke. Najprej obvezen čaj, postregli so halvo in datlje, nato pa še bolj obvezno trgovanje. Na tleh so bile razprostrte vsakovrstne zapestnice iz pisanih volnenih niti, okraski vseh vrst, majhni šali, rdečkaste malhe s temnimi vzorci in cofki, celo lupine morskih polžev in školjk. Čudno. Za kake tri metre pisane robe in paše za oči je bilo. Izbiranje, pomerjanje, barantanje in znova brskanje. Z nami se je pogovarjal mlad moški s turbanom in v snežnobeli tuniki, dišdašu. Ni bil beduinsko opravljen. Otroče velikih črnih oči, ki so zvedavo gledale prišleke, se je brez upiranja dal popestovati eni naših mamic.
Ker smo imeli še dobro uro vožnje do tabora so končali z nakupi. Kot po nekakšnem mirnem kanalu smo vozili, levo in desno pa visoki valovi sipin, ki so že senčile našo pot. Ob nizkem soncu smo prispeli na cilj, Sama al Wasil, kamp in nad njim dolg hrbet strme sipine, ki se je vlekel v nedogled. Na drugi strani, proti soncu pa so se nizale manjše v vrsti brez reda, nepremične in čakale veter, da odpotujejo z njim. »Tu vam bo puščava spregovorila,« je rekla Marijana.«Dobro poslušajte!«
Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (6. del)