Nadaljevanje članka Prvi stik z Indijo .
Z letališča v Lehu nas je taksi odpeljal v mali hotelček Travellers house, ki sta ga s srečno roko izbrali Katja in Branka. Postal je naša baza, kamor smo se tudi kasneje ves čas vračale, saj smo se počutile zelo domače. Osebje tu je zelo prijazno, še posebej Takpa, ki je bil 
poln koristnih informacij, tako da smo vse nadaljnje podvige načrtovale skupaj z njim kar iz malega vrta ob hiši, seveda ob obveznem masala čaju.
Prvi dan je bil namenjen počitku in aklimatizaciji, naslednji dan pa smo imele kulturni dan. Spoznavale smo se s tibetanskim budizmom in obiskovale budistične samostane. Najprej Hemis, odmaknjen samostan iz 17. stoletja, najbrž največji tod okrog in najbolj poznan med turisti. Z zanosom smo zaganjale molilne mlinčke, občudovale kipe, slike ter restavratorje, ki so se lotili obnove fresk množice budističnih »božanstev«. Naslednji na vrsti je bil samostan Thikse, vpet v piramidast hrib, kamor smo s težavo prisopihale (saj veste, 
višina, nismo bile še čisto aklimatizirane). 12 metrski bodoči buda, ki ga hranijo v eni od soban, velja za najlepši kip v deželi Ladakh. Tabla pred kipom opozarja, da se »navadni smrtniki« ne smemo slikati skupaj s kipom,saj že sama slika te svete relikvije predstavlja predmet čaščenja. V vasi Shey, ki je starodavna prestolnica Ladakha, se nahaja tretji samostan, ki smo ga obiskale. Menihe, ki tu živijo, smo zmotile pri barvanju okvirov oken in vrat. Njihovi prijazni obrazi na človeka delujejo pomirjujoče in človek se hitro naleze njihove umirjenosti. Zadnji postanek je bila palača Stok, ki jo je včasih uporabljala kraljeva družina. Danes sta tu muzej in molilna dvorana, kjer smo presenetile meniha, ki je ob enakomernem udarjanju na molilni boben ponavljal svojo mantro.
Naslednji dan smo šle na dvodnevni izlet do jezera Moriri. Priključila se nam je še Stefanie, fotografinja iz Francije. Pravzaprav je bil izlet njena ideja …
in kako dobra ideja! Pot nas je vodila po dolini zgornjega toka reke Ind. Uvau, kakšne soteske. Narava se je tu šeposebej potrudila. Mešanica raznovrstnih kamnin (v teh koncih sta pred milijoni leti skupaj udarili indijska podcelina, ki se je odtrgala od Afrike terevroazijska plošča) nudi čudovite poglede na visoke hribe, ki se dvigajo nad reko. Rumenkasta, zelenkasta, svetlo rjava in vijolična melišča ter skale, ki se svetlikajo v soncu, te prepričajo, da je narava največji umetnik.
Iz doline reke Ind smo zavili proti
jezeru Moriri. Po 7-urnem guncanju v džipu smo končno prispele na cilj – v vasico Korzok, na 4530 mnv. Jezero je bilo zaradi slabega vremena neprijazne sive barve. A bogovi so bili prijazni z nami in sončni žarki so začeli prebijati oblake zdaj tu, zdaj tam. Zaradi nekaj kapelj dežja se je za kakih pet minut nad vodo pojavila še mavrica. Nenadoma sem se zazrla na drugo stran jezera in zazdelo se mi je, kot bi narava na ta kraj prestavila tri geografske značilnosti … jezero je izgledalo kot širni modri ocean, bližnji hribi kot velike peščene saharske sipine, za njimi v ozadju pa se je dvigalo mogočno zasneženo himalajsko gorovje.
Noč in pot nazaj sta bila (zame) mučna.Višina je terjala svoj davek in lotil se me je največji glavobol kar pomnim. Treba je bilo še čez 5350 m visok prelaz in pred očmi se mi je meglilo. Nobena zdravila niso pomagala. Minilo je šele, ko smo se spustili pod 3800 m. Ja, naravo je treba spoštovat.
Vrnili smo se »domov«, v Leh in začele so se priprave na odkrivanje novih lepot, tokrat v dolini Nubra in Shyok.
Nina Slamnik
