Piše: Iztok Mervič
Nekateri kraji te pritegnejo takoj. Fotografija, video, priporočilo prijatelja – in že veš, da želiš tja. Potem pa so tu Azori. Večina obiskovalcev najprej pomisli na São Miguel, največji in najbolj znan otok z jezeri, termalnimi vrelci in pokrajinami, ki so skoraj sinonim za Azore. A kaj se skriva onkraj njega? Le kratek polet proti zahodu ležijo Faial, Pico in São Jorge – trije otoki, ki so si blizu, a ima vsak svoj značaj, ritem in zgodbo. Tu ni občutka množičnega turizma, temveč prej vtis odkrivanja nečesa pristnega, še vedno nekoliko skritega. Zakaj torej obiskati Faial, Pico in São Jorge? Dobro vprašanje.
Na Faialu ocean ni le kulisa – je prisotnost, zgodba in identiteta. Sediš v marini v mestu Horta, opazuješ jadrnice, ki so preplule Atlantik, in razmišljaš: koliko zgodb je prišlo skozi to pristanišče? Mornarji, avanturisti, sanjači. Potem pa se zazreš proti obzorju …
Tam je Pico, ne moreš ga zgrešiti. Ogromen vulkan, ki se dviga iz oceana kot nekaj, kar ne bi smelo biti mogoče. Gledaš ga z druge strani kanala in si misliš: je to res otok ali samo gora, ki je pozabila ostati pod vodo? Ko se voziš po Picu, začneš razumeti, zakaj je ta otok drugačen. Vulkan ni le razgled. Vulkan je vse. Ceste. Polja. Vinogradi. Vasice. Vse se vrti okoli njega. Lava, ki je nekoč uničevala, danes ustvarja. Med črnimi kamnitimi zidovi raste vinska trta. In vprašanje se pojavi skoraj samo od sebe: kdo je prvi pogledal to vulkansko pokrajino in si rekel: »Da, tukaj bomo sadili grozdje.« In so ga.
Potem pride São Jorge in spet se vse spremeni. Faial je odprt. Pico je mogočen. São Jorge pa deluje skoraj skrivnostno. Dolg in ozek otok, razčlenjen s pečinami, ki se strmo spuščajo proti oceanu. In spodaj? Fajãs – majhne ravnice med pečino in morjem, ki so videti, kot da ne pripadajo istemu svetu kot preostali del otoka. Nekatere so dostopne z avtomobilom, druge le peš. Ko jih vidiš prvič, se vprašaš: kako so ljudje sploh prišli tja dol? In še pomembneje: zakaj so ostali? Hodiš po poti, ocean šumi nekje daleč spodaj in počasi izgubljaš občutek za čas. Koliko stvari v življenju se nam mudi brez pravega razloga? São Jorge te ne sili, da odgovoriš. Samo postavi vprašanje.
Otokov ne doživiš le na kopnem, pod gladino oceana se skriva še en svet. Faial in Pico sta odlični destinaciji za potapljanje, od raziskovanja črnih vulkanskih struktur do srečanj z bogatim morskim življenjem, vključno s kraljevskimi mantami in morskimi psi.
Med najbolj nepozabna doživetja na Faialu in Picu spada tudi opazovanje kitov. Vode okoli teh otokov veljajo za eno najboljših območij v Evropi, kjer je mogoče skozi vse leto opazovati številne vrste kitov in delfinov. Morda je prav v tem čar teh treh otokov. Ne gre za posamezne znamenitosti. Ne gre za kljukice na seznamu. Gre za občutek, da vsak dan odkriješ nekaj novega. Nov razgled. Novo pot. Novo vprašanje.
Ko po nekaj dneh sediš ob oceanu s pogledom na vulkan, pečine ali neskončno modrino, se morda zalotiš pri zanimivi misli. Koliko krajev na svetu je še vedno takšnih? Ne pretirano razvitih, ne prenatrpanih in ne prilagojenih temu, kar naj bi turist pričakoval.
Faial, Pico in São Jorge ne poskušajo biti nekaj drugega. So preprosto to, kar so in morda je prav zato tako enostavno, da se človek nanje naveže. Ko jih zapustiš, ne odneseš domov le fotografij vulkana, kitov ali pečin. Odneseš nekaj težje opisljivega. Občutek prostora. Občutek časa. In občutek, da svet še vedno skriva kotičke, kjer stvari potekajo nekoliko počasneje, nekoliko preprosteje in nekoliko bolj po svoje.
Po vrnitvi domov se boš morda tudi sam vprašal, tako kot se vedno vprašam jaz: kdaj se lahko vrnem?
