28. March, 2012   Člani pišejo  

Z otroki na potovanje

 

Z otroki na potovanje

 
Spoštovani  starši, pari, matere in očetje majhnih in malo večjih otrok, veliko vas  razmišlja o potovanju v daljne kraje, pa se zaradi tega ali onega razloga raje premislite. Domnevam, da je eden od pogostih razlogov tudi v tem,  da je otrok, po vašem mnenju ali mnenju vaših bližnjih,  še premajhen in da je treba »za tak podvig počakati še vsaj nekaj let« da malček nekoliko zraste in doseže tisto starost, oz. bolje rečeno zrelost, ki bo zadostna za tak projekt.
Seveda se pojavi vprašanje, kdaj je ta trenutek in kako ga prepoznati?
V ozadju velikokrat tiči strah, da bo potovanje za malčka prezahtevno, da zanj ne bo mogoče najti »ustrezne« prehrane, da se ne bo sposoben vključiti v skupinsko dinamiko in bo moteč za skupino oz. bo skupina moteča zanj, strah pred možnostjo okužbe z eksotičnimi virusi ali bakterijami in pomanjkanjem  ustrezne zdravstvene oskrbe na poti, naporni leti in čakanja,… na kratko, obstaja tisoč razlogov zakaj ne.
In res je, če človek pogleda na zadevo iz te perspektive, je najbolje za vse, da se družina na potovanje ne prijavi, ker je posledično stres tako za družino, skupino in vodnika prevelik.
Tudi sama sem bila v preteklosti velikokrat skeptična do takšnih odločitev in sem si težko predstavljala, kako se par ali posameznik z majhnimi otroki, govorim o starosti od 2 let naprej, ali tudi malo večjimi otroki, odloči za tovrstno potovanje.
Leta vodenja in izkušenj, pa so me omehčala in danes lahko z veliko gotovostjo trdim, da je pretežni del  (80 – 90%) »uspešnosti« tovrstnih družinskih podvigov odvisnih od naravnanosti staršev, še posebej matere.
Verjetno mi bo večina staršev pritrdila, da se otrok počuti dobro in varno takrat, ko se tako počuti njegova mati oz., ko starša v odnosu delujeta usklajeno. Če  je mati na potovanju umirjena, pozitivno naravnana, sproščena, če se zna prilagajati potovalnim situacijam in jih sprejemati kot so, dodati kdaj  še kanček humorja in če je zraven še partner, ki pri tem pomaga in doda svoj delež, se izkaže, da je potovanje čudovita izkušnja za vse. Tako lahko otroci na potovanjih  dodajo k  spontanosti in bolj igrivemu, lahkotnemu vzdušju, kar bistveno doda k hitrejšemu sproščanju celotne skupine.
Številni potniki tako začnejo potovanje doživljati tudi skozi drugačne – otroške oči in kar naenkrat se v človeku prebudi  notranji otrok, ki je tako silno zvedav, spontan in igriv, srečen in radosten že ob »malih« stvareh, katere odrasli tako zlahka spregledamo ali pa jih utrujeni od tegob življenja preprosto poklopimo še preden imajo možnost pokukati iz naše duše.
N a drugi strani pa otrok s potovanjem dobi neprecenljivo izkušnjo, ki mu je ne more dati nobena šola. Z drugačnostjo, o kateri lahko v šoli ali vrtcu samo posluša ali jo bere iz knjig, se sreča v živo na štiri oči. Izpostavljen je realnim situacijam in soočen s svetom, ki ga je do zdaj lahko gledal in poslušal posredno, skozi očala in interpretacijo druge osebe. Vpet je v vrsto družbenih interakcij, ki ga izzivajo, da se odlepi iz, mnogokrat že preveč zaščitniškega, objema domačega okolja in staršev, hkrati pa je  izpostavljen popolnoma  novim in drugačnim izzivom, s čimer dobi možnost, da pokaže lastno samostojnost.
Prilagajanje potovalnemu načrtu in skupinski dinamiki, deželi, kulturi in tradiciji novega okolja  omogoča  širjenje in poglabljanje  obzorja, zavedanja o svetu in svoje vloge v njem. Učenje vrednot kot so sodelovanje, pomoč sočloveku, sočutje, soodvisnost vseh živih bitij in spoznanje, da sam ni center sveta so vredne zlata za vsakega Zemljana, kaj šele za odraščajočega malčka. Povrhu vsega pa je  aktivno učenje v živo  neprimerljivo bolj zanimivo in učinkovito od sedenja v šolski klopi. Kot se vedno bolj izkazuje v številnih raziskavah in izjavah strokovnjakov, otroci čedalje težje pozorno sledijo šolskim predavanjem, hitro izgubljajo pozornost in zanimanje  in šolske ure so tako velikokrat nočne more tako za otroke kot učitelje.
Potovanja pa razbijajo monotonost sedenja v šolskih klopeh, učenje v naravi in gibanju  je aktivno, spontano, interaktivno in otroci kar vsrkavajo znanje z vsemi svojimi čuti. In ker ni prisotne nobene prisile ali strogih pravil, se krepi njihova ustvarjalnost, samoiniciativnost in intuicija. Kar naenkrat se izkaže, da imajo veliko za povedati, čeprav so najmlajši, da pravzaprav zelo veliko že vedo, čeprav se o tovrstni temi še niso učili ali brali, ali pa začnejo hitro povezovati že znano, osvojeno in videno znanje.
Koliko je vredno znanje pridobljeno na poti, pa nam govori tudi stari pregovor, ki pravi, da je znanje popotnika vrednejše od znanja knjižnega molja.
In če se vrnem na sam začetek… verjetno je pred potovanjem smiselno vprašati sebe, do katere stopnje zrelosti smo prišli, saj so otroci največkrat samo odziv naše lastne naravnanosti in stanja.
Ali moja posoda drži vodo, pa se prepričajte sami.
Se vidimo na  potovanju…
Sara