16. August, 2016   Agencija Oskar, Balkan, Romunija  

Veselo pokopališče?!

 

Veselo pokopališče?!

Piše: vodnik Blaž Dominik

Sapintsko modra barvaVečina »normalnih« ljudi ob besedi pokopališče pomisli na smrt; pa nato žalost, jok, solze, …  Mi pa že naš prvi dan v Romuniji obiščemo VESELO POKOPALIŠČE! Oksimoron, bi lahko rekli. Pa vseeno, kako se je zgodba sploh začela? Prebivalec vasi Sapinta,  Stan Ioan Patraš je že pred drugo svetovno vojno začel izdelovati prav posebne nagrobnike. Ne le, da so pisani (čeprav v glavnem na vseh prevladuje t.i. sapintsko modra barva), okrašeni so tudi s sliko in posebnim epitafom. Pa saj imamo pri nas tudi epitafe in slike pokojnih, boste rekli. To je res, ampak takšnih pa le ne. Medtem, ko imamo mi na nagrobniku le sliko pokojnika, pa je tam pokojnik ovekovečen med opravljanjem dela ali pa je prikazan način na katerega je umrl: »Bil je dober človek, a slab električar.«

Pokopališče v RomunijiPatraš je bil znan, da je o ljudeh napisal resnico, pa kakršnakoli je že bila. V bistvu so svojci pokojnikov to od njega kar pričakovali. »Joan Toaderu je imel rad konje, a rad je imel še nekaj drugega – sedenje v gostilni z ženo drugega moškega.« Smrt seveda ni zabavna in Patraš je to tudi napisal: »Cvri se v peklu, ti prekleti taksi, ki si prišel iz Sibiua in si se med vsemi mesti ustavil prav pred našo hišo in me zbil tako močno, da sem umrla«. Tak napis je na grobu 3 letne punčke, zraven pa še slika rdečega avta, ki povozi otroka. Nekatere slike so žalostne, druge bolj vesele, v vsakem primeru pa modri nagrobniki (ki so v obliki križa, s strehico obrnjeno navzgor seveda), zelena trava in vijoličaste rože naredijo lep prizor. Če pa dodate zraven še cerkev, ki jo obnavljajo že nekaj let in bo kmalu bolj pisana kot mavrica ter vse lokalce, ki hodijo mirno k maši in se ne ozirajo na obiskovalce, je vsak obisk posebno doživetje (vsakič, ko pridem je malce več cerkve obnovljene in je prizor še lepši). Če pa imaš srečo in si tam, ko je čas za mašo, potem te pa v dobro voljo spravi še pogled na zvonarja. Ker so, zaradi obnove vse dali ven iz cerkve, tudi zvonove, lahko od blizu gledaš mojstra kako pleza po stojalu s petimi zvonovi, zvoni na vse naenkrat, z rokami, nogami, zdaj gor, zdaj dol. Veselo pokopališče.

Romunska zastavaČe vas pot kdaj zanese v Romunijo, se splača priti do Sapinte. Ne bo preprosto, ne bo blizu in ne bo hitro (tudi mi smo se že izgubili tam in obračali avtobus na dvoriščih ter vozili vzvratno skozi vasi), a  videti nekaj, kar je popolnoma drugačno od stvari, ki smo jih vajeni, neprecenljivo.

Za konec pa še: »Bog, sprejmi k sebi mojo ženo s takšnim veseljem kot ti jo jaz pošiljam!«