Piše: Ines Levančič
Dober dan oziroma Ayubowan
Ko pripotujemo na ta tropski otok, nas objameta sopara in topel zrak. Prijazni domačini, ki se nam nasmihajo, pa nas pozdravijo z njihovim pozdravom Ayubowan. Šrilančanom rokovanje ni v navadi. Namesto tega uporabljajo pozdrav, s katerim drug drugemu zaželijo dolgo in srečno življenje. Ob tem sklenejo roke v molitveni položaj, jih postavijo pred srce in se rahlo priklonijo z glavo. Kako lepo – komaj smo prispeli, pa nam že želijo dolgo in srečno življenje. Naj se potovanje začne.
Hrana in pijača
Kmalu po prihodu nas želodci opomnijo, da je čas za kosilo. Kot pravi Šrilančani si bomo privoščili riž in kari. Riž je zvezda vsake mize. Pregovor pravi: riž dopoldne, riž opoldne in riž zvečer. Da obrok ne bi bil pust, rižu dodajo različne karije – omake iz zelenjave, sadja ali mesa. Zelo radi uporabljajo raznovrstne začimbe, ki pa jih, če takšne hrane nismo vajeni, pogosto niti ne občutimo močno. Najbolj izstopa čili – Šrilančani ga obožujejo. Krožnik je poln, zdaj pa dober tek. Aja – vilic in nožev ne bomo potrebovali. Na Šrilanki jedo z rokami. Po obroku pogosto zapaše kava. A ker je bila država nekoč angleška kolonija, so njihova hribovja še danes posejana s čajnimi plantažami. To pomeni, da bomo namesto kave uživali v pravem cejlonskem čaju – z mlekom ali brez, kakor komu ustreza.
Budizem – srce Šrilanke
Kmalu sledijo prvi ogledi. Velika večina Šrilančanov je budistov. Budizem je prisoten na vsakem koraku – v njihovem vedenju, verovanju in vsakdanjem življenju. Je srce Šrilančanov, tudi tistih, ki tej filozofiji ne sledijo strogo. Povsod lahko opazimo templje – bele stupe in Budove kipe. Tem ne obračamo hrbta, saj to velja za nespoštljivo. Ob obisku templjev upoštevamo tudi pravila oblačenja: hlače naj pokrivajo kolena, majice pa ramena. Obvezno se tudi sezujemo.
Domačini običajno nosijo belo, mi pa smo se odločili za bolj pisana oblačila. Pisani pa niso le naši outfiti, temveč tudi darovi, ki jih ljudje prinašajo v templje: riž, pijačo, kokosove orehe, najpogosteje pa cvetove lotosa ali vodnih lilij, ki jih darujejo v čast Budi. Templje obiskujejo vsak dan, še posebej ob posebnih priložnostih. Ena takih je vsak mesec ob polni luni – Poya. Vsaka polna luna je povezana s pomembnim dogodkom v Budovem življenju. Ta dan velja za praznik: ljudje se izogibajo alkoholu, ne jedo mesa in se vzdržijo drugih pregreh. Najpomembnejša je polna luna v maju – Vesak, dan Budovega rojstva, razsvetljenja in smrti. Takrat potekajo velika slavja in ceremonije. Del teh so tudi sloni. Ta nežni velikan je simbol Šrilanke. Budisti verjamejo, da je Buda v enem izmed prejšnjih življenj živel kot slon. Templji imajo slone, ki jih ob posebnih priložnostih okrasijo z bleščečimi oblačili. Največji festival poteka avgusta v mestu Kandy, ko slon na hrbtu nosi košaro z Budovo relikvijo. Tudi sicer so te živali izjemno spoštovane.
Adamov vrh
Budisti imajo svoj romarski kraj – 2244 metrov visoko goro, imenovano Adamov vrh. Na vrhu je odtis stopala, za katerega verjamejo, da pripada Budi. Tudi mi se odpravimo na vrh. Začnemo podnevi in se vrnemo pred nočjo. Domačini pa se na pot odpravijo zvečer, da na vrhu pričakajo sončni vzhod. Stopnice, stopnice in še več stopnic. Na vrhu pa zmaga! Vzpon je uspel, sledi spust, zaslužena masaža stopal in topel čaj.
Menihi
Posebno mesto v družbi imajo menihi. V oranžnih haljah in z obritimi glavami se mirno premikajo med ljudmi. Prejemajo darove – hrano, oblačila in osnovne potrebščine – v zameno pa dajejo blagoslove. Ljudje se k menihom obračajo po nasvet, menihi lahko pomagajo reševati spore, skrbijo pa tudi za ljudi brez strehe nad glavo in zapuščene živali. Tudi predsednik države kmalu po izvolitvi obišče vrhovnega meniha. V času kraljev so menihi vodili skupnosti in to vlogo do določene mere ohranjajo še danes, zato uživajo veliko spoštovanje in zaupanje.
Preplet s hinduizmom
Med vožnjo po deželi opazujemo promet, ki deluje kaotično, a v resnici ni prepuščen naključju. K temu pripomore tudi vsakodnevni obred za srečno vožnjo – prižiganje dišečih palčk. Naš voznik jih zatakne kar v masko avtobusa, vozniki lokalnih avtobusov pa jih prižigajo kar v notranjosti. Ob cestah lahko opazimo majhne tempeljčke – v enem stoji kip Bude, v drugem hindujsko božanstvo. Ljudje se priporočajo obema, predvsem za srečno in varno vožnjo. Hinduizem je druga najpomembnejša vera na otoku, preplet obeh ver pa je pogost. Ko otroci začnejo govoriti, jih starši priporočijo bogu Ganeši – bogu znanja, ki je upodobljen kot pol človek, pol slon.
Pomen astrologije
Obiskali smo templje in prižgali dišeče palčke za srečo. Čas je za nadaljevanje poti in raziskovanje narave, ki je na Šrilanki ne manjka – od peščenih plaž do meglenih hribov. Kljub temu domačini redkeje zahajajo v naravo kot mi. So precej vraževerni in verjamejo, da nad naravo bdijo duhovi. Ti so lahko dobri ali slabi, v vsakem primeru pa jih ni dobro vznemirjati. Mnogi verjamejo, da je usoda zapisana ob rojstvu, kar potrdi astrolog z izdelavo astrološke karte. Ta vsebuje napovedi o zdravju, sreči, denarju in opozorila. Za zaščito nosijo drage kamne, po katerih je Šrilanka znana – ti naj bi odganjali slabo energijo in privabljali dobro. Astrologija ima pomembno vlogo tudi pri praznovanju novega leta, ki nastopi 14. aprila, natančno uro pa določi astrolog. Takrat potekajo številni obredi, med njimi kuhanje prvega obroka v novem glinenem loncu. Riž mora prekipeti – znak obilja in sreče.
Pomen skupnosti
Po enem tednu potovanja se tudi mi počutimo skoraj kot doma. Pomagamo si, se smejimo in delimo izkušnje. Domačini nas radovedno opazujejo, otroci se nam nasmihajo, pogosto želijo tudi fotografije z nami. Na Šrilanki so zelo pomembni družina, skupnost in povezanost. Medsebojna pomoč je način življenja. To se kaže tudi pri praznovanjih. Poroke so velike in včasih tudi dogovorjene. Če posameznik do 35. leta ne najde partnerja, lahko posredujejo starši – celo z oglasom v časopisu, ki vključuje astrološko karto. Če se par ujema vsaj 70 %, verjamejo v uspešen zakon. Nevesta nosi dve obleki – prvi dan belo, drugi dan rdečo. Po poroki nevestin oče podari mladoporočencema predmet za dom. Za otroke skrbita oba starša, mama pa ima posebno pomembno vlogo. Veliko spoštovanje uživajo tudi starejši. Templji, šole, poroke in pogrebi so priložnosti za druženje. Tudi pogreb je takšna priložnost. Ljudje verjamejo, da se jim dobrota povrne tako, da bo na njihovem pogrebu veliko ljudi. Sosedje kuhajo za žalujoče, ki tri dni bedijo ob pokojniku. Vrata in okna ostanejo odprta, če bi se duša želela vrniti. Okolica je okrašena z belimi trakovi, žalujoči nosijo bela oblačila. Budisti verjamejo v karmo – ta določa prihodnje življenje. Zato si prizadevajo delati dobro. Smrt ni tabu, temveč del življenjskega kroga, ki povezuje skupnost.
Zaključek
Zaključujemo naše potovanje in vsakomur zaželimo dolgo in srečno življenje. Od pozdravov do vere, praznovanj in vsakdanjih navad – vse razkriva vrednote družbe: spoštovanje, povezanost, pomoč in odprtost. Za pristen stik z domačini je razumevanje teh navad ključnega pomena. Tako lahko tudi mi izkažemo spoštovanje do dežele in se z njo povežemo. Takrat se nam Šrilanka resnično odpre.
