Piše: Branko Struga
A(tra)ktivni Lofoti in Senja >>
Lofoti so skupina šestih večjih ter množice manjših otokov in skalnih čeri, ki ležijo dobrih 150 kilometrov znotraj arktičnega kroga na severu Norveške. Skupna površina otokov, ki so med seboj povezani z mostovi, znaša 1230 kvadratnih kilometrov, na njih pa živi približno 24.000 prebivalcev. Največji mesti sta Leknes in Svolvær, ki imata tudi svoji letališči. S celino je otočje povezano s trajekti in hitrimi ladjami.
Človeška poselitev sega vsaj 11.000 let v preteklost in je povezana z milim podnebjem za tako severno geografsko lego. Za poselitev so posebej primerne obale, obrnjene proti celini, saj so zaščitene pred viharji divjega severnega Atlantika. Vsa večja naselja ležijo bodisi v notranjosti otokov bodisi ob vzhodni obali. Lofoti so bogati z vikinškimi ostanki, o čemer priča bogat muzej v bližini Leknesa. Gospodarski temelj za preživetje ljudi je bil od nekdaj ribolov, zlasti lov na polenovke. Ta vrsta rib vsako leto v pozni zimi prihaja iz Norveškega in Barentsovega morja na drst v vode ob otočju. Ribe lovijo na globinah od 50 do 600 metrov, na območjih, kjer se mešajo topli in hladni morski tokovi. Včasih so uporabljali čolne na vesla in dolge ribiške vrvice z več trnki, danes pa imajo sodobno ribiško ladjevje s sonarji in velikimi mrežami. Zadnja leta skušajo ribjo populacijo zaščititi s predpisanimi kvotami ulova. Ob ameriških obalah je polenovka namreč skoraj iztrebljena.
Lofoti že vsaj tisočletje živijo od polenovke. Ta riba lahko doseže dolžino dveh metrov in tehta tudi do 100 kilogramov, čeprav so pogostejši primerki dolžine od 0,5 do 1 metra. Po ulovu ji ribiči odstranijo glavo, jo očistijo in razpolovijo, tako da obe polovici pri repu ostaneta skupaj. Nato jih na lesenih stojalih ob obali tri mesece sušijo na zraku. V zračnih skladiščih polenovke dozorijo. Med sušenjem riba izgubi do 80 % vlage, ohrani pa vsa pomembna hranila, vključno z vitamini in minerali. Po končani predelavi jih razvrstijo po kakovosti in prodajo na trge po Evropi, Afriki in drugod. Trgovina s posušenimi polenovkami je bila skozi stoletja najbolj donosen del gospodarstva. Vikinške kronike omenjajo ladijske tovore suhih polenovk, namenjene v Anglijo. Suha riba je bila v kriznih časih nadomestek za kruh.
Po drugi svetovni vojni se je tok turistov nenehno krepil. Kdo ne pozna visokih in zašiljenih skalnih vrhov, ki se dvigajo iz zalivov nad ribiškimi naselji rdečih lesenih hiš? Kdo še ni videl fotografij dolgih peščenih plaž, obrobljenih z zelenimi tratami in skalnimi balvani? Prebivalci otokov so začeli načrtno vlagati v vse močnejšo turistično industrijo, okrepili so infrastrukturo in začeli oglaševati svojo ponudbo. Posledica je več kot milijon turistov, ki vsako leto obiščejo otočje. V zadnjih letih je zimski del sezone zaradi severnega sija in zmernih temperatur celo pomembnejši od poletnega.
Tudi mi smo del turističnega toka, ki preplavlja otoška naselja. Vedno več je opozorilnih znakov s prepovedmi, predvsem za nočno parkiranje avtodomov. Množični turizem domačinom prinaša dohodek, hkrati pa jim zmanjšuje kakovost življenja. Kljub temu so otoki izjemen naravni biser in tudi v glavni sezoni zunaj turističnih središč ni pretirane gneče. Cene nastanitev in hrane v restavracijah so za povprečnega turista precej visoke, kar prav tako omejuje množični naval.
Kaj otočje ponuja? Predvsem neokrnjeno naravo, možnost aktivnega preživljanja prostega časa ter številne športne aktivnosti, povezane z morjem, obiske muzejev in zgodovinskih znamenitosti. Ponaša se z dobro kulinarično ponudbo in številnimi nastanitvenimi zmogljivostmi. Zaradi številnih razglednih gorskih vrhov so Lofoti izjemna pohodniška destinacija, prepadne stene pa privabljajo tudi alpiniste. V poletnih mesecih se morje v priobalnih plitvinah segreje tudi nad 15 stopinj, kar omogoča kopanje. Na voljo so izleti na morje s kajaki, večjimi čolni za obisk skalnih pečin, kjer gnezdijo ptice, ter manjšimi ladjami za opazovanje morskih živali. Lahko se preizkusite v športnem ribolovu, potapljanju ob koralnem grebenu ali pa preprosto uživate v kampiranju ob morski obali v zmernih temperaturah. Največji izziv pa je pogosto zaspati ob svetlih nočeh arktičnega poletja. Navajeni smo, da gremo spat, ko se stemni – po tej logiki bi poleti na spanec čakali skoraj dva meseca.
