20. oktober, 2015   Agencija Oskar, Člani pišejo, Oman  

Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (6. del)

 

Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (6. del)

Piše: sopotnik Niko Jereb, IDRIJSKE NOVICE, 24. april 2015
Fotografije: Marijana Panić in Ana Hočevar
Več … Oman – V znamenju Khandžarja in kadila (5. del)

Žlahtno kadilo, frankincense, so plačevali v zlatu!

Francoski pisatelj Gustave Flaubert je zapisal, da je oaza gostilna sredi puščave. 

Arabski polotok je večinoma puščava. Eno samo morje peska, rdečkastega, rjavkastega, svetlo rumenkastega, živahno sipkega ali pa zbitega. Severni in srednji del pokriva puščava Nefud, na jugu puščava Ruba al Khali, kar pomeni prazen prostor. Čisto na vzhodu ima Oman puščavo Wahiba, ki se razteza do Indijskega oceana. Legenda pravi, da je bog, ko je ustvaril svet, vsaki deželi namenil tudi nekaj peska. Vrečo je napolnil z njim in poslal nadangela Gabrijela, da ga razdeli. Ko je nadangel letel nad Arabijo, mu je satan prerezal vrečo, da se je pesek iztresel po njej. Narava je omilila puščave z oazami, ki so pravi rajski vrtovi. Omanu je dala še nekaj. V južnem delu rastejo drevesa iz rodu Boswellia, ki dajejo dragoceno kadilo, olibanum. Kadilo, ki mu v Omanu pravijo bakhur, tudi frankincense, se uporablja odkar obstaja zgodovina.

Smo v kampu sredi peščene puščave. V krogu je razmeščenih kakih dvajset kockastih hišic. Vsaka z  majhno verando. Na sredi je prostor za druženje. Tja smo zvlekli našo prtljago in se zavalili na preproge. Pijemo sveže stisnjene sokove za dobrodošlico. »Pripraviti nam morajo sobice,« je rekla Marijana. Ozrla se je na dolg hrbet sipine in dodala: »Dobro uro svobode imate. Poskušajte se povzpeti na vrh!«

Kot v razkošnem peskovniku

Kamelja karavanaZagnali smo se v breg, ki se je sprva zdel nezahteven, toda z vsakim korakom smo čutili, da se strmina vedno bolj nagiba. Greben je ostajal tam kjer je bil, nič bliže. Noge so greble po živem drobnem pesku, ki se je spodmikal. Sem ter tja kakšen šop trde, kosmate trave, ki se vsak dan posebej zagrizeno bori za življenje. Da je v tem brezupnem peskovniku še življenje, mi je povedal črn hrošček, ki jo je naglo ubiral navzgor po zmuzljivi površini in z nožicami ustvarjal nenavadne ornamente. Bili so kot pisava neznane civilizacije.

Zasopel sem se. Končno sem prilezel. Sem ter tja se je noga globoko pogreznila. Ko sem se prestopil, je sled že zakril polzeči pesek. Vredno je bilo vzpona, ki smo ga vsi podcenili, a je nam dal dihati. Vsepovsod do obzorja se nizajo sipine, kot bi visoko valovanje peščenega morja v svojem zagonu zastalo in otrpnilo. Pogled je krožil čez rjavkasto planjavo, ki jo je veter oblikoval v neštete nakodrane žlebičke, ki so se zgubljali pod novimi nanosi.

Sonce se je hitro nižalo in kamp, kar globoko pod nami, je zadobival tisto mehko in zaspano   barvo. Nas je še vedno objemala topla sončevina. Iznenada, kot bi zrasli iz nič, se je med sipinami poganjalo kakih sto meketajočih živali. Zadnji žarki so se zlivali nanje, da je bila čreda videti vsa zlata. Kot je prišla, tako je tudi poniknila. Le odmevajoči glasovi so še viseli v zraku. »Kje imajo večerni dom?« sem pomislil. Svojega za eno noč sem videl. V kampu so se prižgale luči, okrog nas so se barve spremenile v vijolično in obzorje puščave Wahiba se je že temno črtalo na žarečem zahodu. Stemnilo se je na hitro.

Spustili, ali bolje rečeno podričali smo se v tabor, vsepovsod polni peska in se uredili za večerjo. Čudila me je preprosta, a snažna oprema mojega doma. Vse je bilo, kar sem potreboval. Imel sem svojo kopalnico s tušem. Presenečenje, tuš je deloval in voda je bila topla! Ja, le kje pa naj bi se ohladila! Noč, ki je v puščavi običajno zelo mrzla, je komaj prišla. Koliko cistern neki morajo pripeljati iz oaze, ki smo jo bili prečkali?

Okusna kamela

Jedilnica je bil pravzaprav velik beduinski šotor s preprogami, mizami in klopmi. Tudi na tleh ob nizki mizi je bilo udobno. Pred vhodom si je vsak umil roke. Služabnik z velikim vrčem vode je poskrbel za to. Na obeh straneh odgrnjene ponjave sta bili kadilnici za dobrodošlico. Blagodejna vonjava je preplavljala prostor. Samopostrežno večerjo sem pričel z vročo zelenjavno juho, potem pa od vsakega nekaj in veliko čebulne solate, saj sem bil sam v sobi. Izbire je bilo dovolj. Ne smem reči, da mi ni bila pogodu. Hkrati pa sem pričakoval vse skupaj malo bolj preprosto, bolj skromno, bolj beduinsko, z manj civilizacijske komodnosti.  Soseda je hvalila kamelje meso na žaru. Zaradi slabih izkušenj izpred nekaj let, ko sem v El Shalateenu na sudanski meji prvič jedel kamelo, se mi je to meso priskutilo. Pusto in žilavo je bilo, da sem grižljaje vrtel v ustih, kot bi žvečil svoje usnjene sandale. Ker pa so znova in znova hodili po kamelje pečenje, sem tudi sam posegel po njem. To je bilo nekaj povsem drugega. Odlično! Šel sem znova ponj in spotoma oblizoval prste desne roke. Tu, med Arabci se hrano prijemlje z desno roko, z desno prejemaš, z desno daješ, z desno se rokuješ … Leva roka je nečista. Prepolno sem si naložil krožnik, da mi je bilo kar malo nerodno, zraven pa vzel še nekaj, kar je bilo pripravljeno v foliji. Menda je bila pečena guava. Zelo okusno. Na koncu tudi oči niso bile več lačne.

Puščava mi je govorila

Prišli so godci in začeli igrati domačinsko glasbo. Ritmi so se menjavali in pozibavali. Mene pa je gnalo ven v temo, okrašeno z neštetimi bleščečimi dragulji. Pesek je bil še topel, ko sem gazil po sipini, dokler me zvoki in luči niso več dosegli. Kot v Merzougi, na zahodnem obrobju Sahare na Erg Chebbiju, sem hotel še enkrat doživeti noč globoko tihe puščave, ki se je z nebom zlivala v neizmerni prostor. Mirijada zvezd je bila nizko nad mano. Lahko bi se jih dotaknil. »Zvezde so kot luknjice v nebeških tleh,« je rekla ženska v odličnem filmu Preden se stegneva, v katerem sta nepozabno zaigrala Jack Nicholson in Morgan Freeman.

Ležal sem v pesku in občudoval nebo. Kako je vse to zamotano, a vse teče urejeno in gladko. Ali res? Morda res v tem kratkem veku naše civilizacije. Asteroidi in drugi nebeški potepuhi lahko zaidejo med to namazano kolesje in raztreščijo našo Zemljico. Neznanske kataklizme zlahka vržejo Osončje iz tirnic, lahko se celo naša Rimska cesta izniči, a to bo le eno izgubljeno drobno zrno v neskončnem vesolju. Naša Zemljica ni nič proti nebu. Vse je tam zgoraj, vsa preteklost se sedaj blešči na njem in vsa prihodnost, tudi naša, se tam rojeva. Le od kod in zakaj se je znašel človek v tem brezčasju in brezdanjem prostoru narave? Od kje je naša pot in kam nas vodi? Zvezde morda poznajo odgovor, a njihovega šepetanja si ne upam razumeti. Morda so ogromni radioteleskopi sistema ALMA v puščavi Atacama v Čilu prav sedaj prestregli obetajoč signal iz globin vesolja? Tako me je opominjalo nebo v puščavi.

»Ko se še ni meril čas, sem bila trdna skala, potem so me mleli sončni žarki in drobil mraz ter presejaval veter. Sem narava, tvoja znana neznanka, ki vse spreminja, ki umira, da bi se znova rodila in ti si del mene.« Tako mi je govorila puščava to noč, ko sem presipal pesek iz ene v drugo dlan.

Vrnil sem se v civilizacijo. V zavetju hišice izven soja svetilk sta se mi pridružila Vili in njegova žena, da smo še malo potovali po nebu. Kasneje sem v sobici še dolgo gledal skozi okence. Skrivnosti so se plazile čez sipine in vsake toliko časa je bilo slišati iz teme zamolkel grlen klic brez odgovora. Zaspanost je bila močnejša od radovednosti.

Puščavske ladje na Poti kadila

Čudovita dolina Bani Khaled Kamela, ki se je prejšnji dan potikala okrog tabora, je ždela na močnem jutranjem soncu. Ko sem se ji približal, me je z mokrim pogledom izpod košatih resastih trepalnic mirno opazovala. Po zajtrku smo natovorili džipe in se odpeljali nekam proti vzhodu. Pot so kazale le ugreznjene kolesnine, ki jih veter še ni zakril. Premetavanja smo bili že vajeni. Z Jumo sva ponavljala arabske besede, ki sem jih med sunki vozila komaj lovil po spominu. Celo zapišem katero. El mektub, mektub – kar ja zapisano, je zapisano. Se ne pozabi!

Kamelji par je kar zrasel pred nami. Romantičen pogled in foto stop. Nastavljali sta se kot manekenki, potem pa obrnili riti proti nam, kot bi hoteli reči, da je dovolj. V lahnem zibajočem drncu sta izginili za sipino. Sonce, že visoko nad našimi glavami, žge z vso močjo. Popravljam si turban, ki se je razvezal. Pretegujemo si ude, uravnavamo hrbtišča ter praznimo steklenice vode. Zrak je vroč in suh kot prepečen puščavski pesek. V daljavi se delajo migotajoče lužice. Male fatamorgane.

Naenkrat se znajdemo na cesti. Da, naravnost iz peščenega brezpotja smo zapeljali na pravo, široko asfaltirano cesto! »Ta nas bo pripeljala v čarobni Wadi Bani Khalid, kjer bomo imeli daljši počitek. Tudi kopali se bomo!« je po radijski zvezi sporočala Marijana iz prvega džipa. Besede je izgovarjala počasi, kot bi hotela poudariti posebnost tega kraja. »Too! Oaza in kopanje!« nas je spreletelo. Po rjavkasto obledeli vroči puščavi, z drobnim  peskom v čevljih in še kje, nas čaka zelenilo in voda!

Gladko brzimo proti vznožju  gorovja Hajar al Sharqi, kar pomeni vzhodni Hajar. Okolica še puščavska, a vedno bolj razgibana. Ob cesti znova opazim veliko tablo z napisom Public Toalet in znova se smejem. Puščica kaže v neskončen prostor razpadajočih skalnih gmot, ki se vlečejo do obzorja, kjer se v nemirnem zraku komaj vidno izrisujejo silhuete hribov. »To je največji sekret, kar sem jih videl,« pomislim. Postavljavci tabel so bili nedvomno humoristi!

Tu čez ozemlje Omana je proti Jemnu potekala stara trgovska pot, Pot kadila, del znamenite Svilene ceste. Od nje se je odcepil krak proti južni Arabiji, kjer so trgovci svoje blago menjavali za kadilo in miro. Sprva so za tovorne živali uporabljali mule in osle. Obstajajo dokazi, da so od 11. stoletja pred našim štetjem dalje že uporabljali kamele. Najbolje se obnesejo pri premagovanju dolgih puščavskih poti. O kamelah kroži pripoved, da je Alah ustvaril puščavo, da bi se lahko tam v miru sprehajal. V praznini se je počutil osamljenega, zato je ustvaril še kamelo. Da bi pomagal ljudem, ji je na noge privezal usmiljenje in vztrajnost, na hrbet ji je naložil vrečo in ob straneh bogastvo. Kamela je v puščavi pač nenadomestljiva.

Za Arabski polotok in severno Afriko so značilne enogrbe kamele ali dromedarji. Če so dobro hranjene, lahko prenašajo več kot 35 kilogramov na dolge razdalje. Navadno se napajajo le na vsake tri do štiri dni. Žival lahko naenkrat popije tudi čez sto litrov vode! Prepričanje, da jo shranjuje v grbi je zmotno. V njej je zaloga maščobe, ki si jo pridobi med dobro pašo in se ob presnovi pretvarja v energijo in vodo. Izračunali so, da lahko kamela iz enega kilograma maščobe prejme približno liter vode. Menda lahko zdržijo dva tedna brez vode, brez hrane pa celo mesec dni!

Nekoč dragoceno kot zlato!

Karavane so tovorile blago, ki je prispelo iz Indije in Kitajske proti krajem s kadilom. V sosednjem Jemnu je bilo za tiste čase pomembno pristanišče Kana, sedanji Bir Ali. Domnevno naj bi bilo to mesto izhodiščna točka Poti kadila in dišav. Po tedanjih trgovskih poteh so v sredozemske dežele prihajale začimbe in dragulji, svila, zlato, drage kovine, biseri, slonovina, želvini oklepi, sandalovina, živalske kože, opice ter dišave, kadila in mira ter številne druge eksotične dobrine. Ob karavanskih poteh so se bogatila številna antična mesta kot Gerrha v Perzijskem zalivu, Petra in Akaba v Jordaniji, Damask, Alep, Efez in druga.

Tu, v Omanu in sosednjem Jemnu so trgovci menjavali robo za kadilo, ki je bilo izredno cenjeno. Žlahten vonj smol je bil nekoč v visoki družbi in verskih obredih nepogrešljiv. Viri opisujejo, da so v Egiptu uporabljali kadilo vsaj že v 15. stoletju pred našim štetjem. Z oljem mire so odišavljali faraonske mumije. Reliefi na Puntskem stebrišču templja egipčanske faraonke Hačepsut pri Luksorju prikazujejo ladje obložene z eksotičnimi drevesi, živalskimi kožami, miro in kadilom. Našli so ga v grobu faraona Tutankamona v Dolini kraljev. Uporabljale so ga kulture v Mezopotamiji in Perziji, kasneje tudi v templjih antične Grčije in Rima. Rimski cesar Neron je pri pogrebu svoje žene Poppeie »posmodil« toliko kadila, kot je znašala enoletna proizvodnja v vsej južni Arabiji. Iz Stare zaveze razberemo, da so bila kadila pogosto v rabi in visoko cenjena. Sveti Trije kralji so kot posebne darove novorojenemu Odrešeniku prinesli zlata, kadila in mire. Temnopolti izmed trojice naj bi prihajal z juga Arabskega polotoka. Povpraševanje antičnega sveta po kadilu je bilo zelo veliko in te dišeče smole so bile eden najpomembnejših gonil trgovanja in glavna moč takratnih puščavskih kraljestev v tem delu arabskega sveta.

Kadilo »raste« na drevesih

V Omanu pridobivajo kadilo v južni regiji Dhofar, ki meji na Jemen. To žlahtno smolo dajejo drevesa iz rodu Boswellia. Poznano je kakih 25 vrst, ki rastejo tudi v Jemnu, Sokotri, Somaliji, Etiopiji in Indiji. Nekatere vrste dreves izcejajo kapljice smole iz katere dobivajo miro in balzam, ki so ga na Srednjem vzhodu že davno tega uporabljali za izdelavo zdravil in pri verskih obredih. Od tam ga je prevzela katoliška cerkev, ki ga še danes uporablja pri izdelavi svetega olja, krizme. Ime balzam izhaja iz arabske besede balesan. Od vseh teh vrst daje najboljše kadilo drevo Boswellia sacra. Ta pa raste edinole v Omanu. Nič kaj ugledno drevo je visoko le kakih pet metrov. Je močno razvejeno in drobnih listov. Skorja je luskasta in skoraj taka, kot jo ima rdeči bor v zgornji tretjini debla.

Frankinsense (kadilo) Ko je drevo staro 8 do 10 let odstranijo lubje in zarežejo v les. To delajo največ do štirikrat letno. Sok, imenovan »al lubban«, kar pomeni mlečen, se izceja v gostih, belkastih nitkah. Ko se posuši, ga odluščijo. To je kadilo ali »olibanum«, ki izvira iz omenjene besede za sok. Drugo ime za kadilo je »frankincense«. Tu v Omanu mu pravijo tudi »bakhur«. Najboljše kadilo je belkaste barve. Kvaliteta je odvisna od časa nabiranja in rastišča. Boljše je nabrano  poleti in bolj v notranjosti Dhofarja, kjer je vpliv poletnega monsuna, imenovanega »karif«, že oslabljen. Tam rastejo drevesa na višini kakih 700 metrov. Dočim je kadilo iz priobalnih območij slabše kakovosti. Najbolj kvalitetno kadilo prodajajo pod imenom Silver in Hojari.  Celokupna proizvodnja danes znaša kakih 1.000 ton.

Iz kadila pridobljena olja delujejo protivnetno, antiseptično, antidepresivno, ugodno vplivajo na astmo itd. Poleg farmacije jih uporabljajo tudi za parfume. Najprestižnejši omanski parfum Amouage je pripravljen iz njih. Že od nekdaj se je kadilo uporabljalo predvsem pri verskih obredih, za meditacije in sprostitve. Prisotno je pri aromaterapijah in ayurvedski medicini.  Tako je še dandanes. V arabskem svetu ga zažigajo na domu za dobrodošlico, pri porokah, uradnih svečanostih, festivalih itd. Stari narodi so verjeli, da kadilo pomirja jezne bogove.

V antičnem času naj bi bilo izgubljeno mesto Ubar center trgovanja s kadilom. Ubar so pred kakimi petindvajsetimi leti odkrili s pomočjo satelitskih posnetkov. Leži pri današnjem mestu Ash Shisr v Dhofarju. Arheološka izkopavanja, ki so se začela leta 1992, to potrjujejo. Unesco je leta 2000 Pot kadila razglasil za svetovno dediščino (Frankincense trail in Oman). V Ubar naj bi prišla nakupovat kadilo celo kraljica iz Sabe. Raziskave vedno odločneje namigujejo, da je Dhofar antična dežela Ofir!

Na poti v raj

Skok v raj Okolica se je začela spreminjati. Ostri hrbti hribov so obrobili dolino, v katero smo zapeljali. In glej, tam zelenilo, ki je živo izstopalo od rumenkasto belega skalovja hribov. Posamezne datljeve palme, ki so obetale oazo, so nas začele spremljati na obeh straneh.

»Prispeli smo. Naprej gremo peš,« je rekla Marijana. »A do konca?« se je zaslišalo. »Ja, do raja,« je potrdila in nadaljevala: »Vzemite vse, kar boste potrebovali za preživetje popoldneva. Ne pozabite brisač in kopalk!«

»Če je to pravi raj, potem ne potrebujem ničesar, le vstopno vizo,« sem pomislil, ko sem si oprtal nahrbtnik in zakorakal po cesti. Toda kakšni! Malo dvignjeno betonsko vozišče je teklo po sredi suhe struge. Na obeh straneh so nagrmadeni prodniki in kosi zaobljenih skal. Pod njimi se krotka vodica preceja v plitve tolmunčke. Na levem bregu teče ozek zidan kanal za namakanje, falaj. Naneseno kamenje daje vtis, kot da ga je divja reka pravkar odložila. Ne bi hotel biti tu v času deževja. Vsa voda z okoliških hribov se steka v to strugo, v ta wadi in plaha rečica postane hudournik. Prodovje in skalovje v besu bobneče drobi vse pod seboj. Nič čudnega, da je cesta zgrajena, kot neprebojni oklep zaklonišča. Vsaj nekaj let mora kljubovati silam narave. Čez slabe pol ure hoje je ceste konec. Naprej gremo po stezi med palmami. Skozi visoke šope trav, grmičja in drevja se je nekaj zasvetlikalo. Vstopamo v raj!

Nadaljevanje prihodnjič.