V zavetju neba
Na poti skozi iransko puščavo smo enkrat spali v neki oazi. Stran od ceste, na robu sipin. Na pesku, pod tamariskami. V bližini je bilo eno polje in ena hiša. Nič drugega. Bila je to majhna oaza.
Revna domačija za kmeta in njegovo družino. Prijazni ljudje. Njihov dom je naš dom, so nam ponujali prenočišče. A smo se odločili prespati na prostem, kar tako, na blazinah. Doživeti puščavo.
Smejali so se nam. Se čudili. Puščavo?
Oni so se čez dan zadrževali v hiši. Zunaj, v senci, je bilo blizu petdeset stopinj.
Sonce je žgalo do nezavesti. Ponoči se je za malenkost osvežilo. Toliko, da se je dalo spati.
Sredi noči sem se zbudil. Na polju je nekdo pel. Prepeval enolično pesem. Ne veselo, ne žalostno. Enolična melodija. Bil je kmet. Ponoči je obdeloval svojo njivo. On in njegova družina. Bogve o čem je pel.
Nekaj časa sem ga poslušal. Premišljeval o njegovem življenju. O puščavi. Oazi. O nas, ki smo samo potovali mimo. Drugo noč bomo spali v mestu, v hotelih. V sobah s klimo, s kopalnicami in z mrzlo pijačo v hladilniku. Samo eno noč. Potem spet gremo dalje, dokler…
Zaspal sem. Mirno. Spokojno. Vse je bilo v redu. Nekdo je bedel nad nami. Kmet na polju. Najprej on. In potem ves nebesni svod z vsemi zvezdami nad puščavo.
Od takrat je minilo kar nekaj časa. Leta. Pozabil sem marsikaj s tiste poti skozi puščavo.
Ne spomnim se več vseh ljudi, ki so bili z mano, ne obraza kmeta iz oaze, niti žeje in vročine, ki sta nas takrat zdelovali. Da je bilo naporno, to verjamem, spomnim pa se ne.
Kar mi je ostalo v spominu, pa je zvezdno nebo nad puščavo, ki si nas je ogledovalo skozi krošnje tamarisk. In enolična melodija kmetove pesmi, ki sem jo poslušal tisto noč v oazi. Gola melodija. Ne vesela, ne žalostna. Še danes jo imam v glavi. Če želite, vam jo zapojem – ?
Milan Petek
Iranska pustolovščina 2001 (prvo Neznano!)