Piše: sopotnica Magda Lorber
Osebni potopis, 9 dni
Devetdnevno potovanje po Uzbekistanu je bilo zame veliko več kot ogled znamenitosti. Bila je pot skozi zgodovino, svilno pot, puščavo in oaze, predvsem pa priložnost, da spoznam deželo skozi ljudi, njihove običaje in vsakdanje življenje. Najlepše od vsega – na pot smo odšli kot neznanci, domov pa se vračali kot skupina, ki je skupaj doživela nekaj posebnega.
-
DAN – Pot se začne že doma
Na poti do letališča sva si z možem naredila še majhen izlet. V Ljubljano sva se odpravila z vlakom, se sprehodila po centru, si privoščila kosilo, nato pa z avtobusom nadaljevala proti letališču. Že tam, ko smo se prvič srečali in spoznavali, sem dobila občutek, da smo se zbrali ljudje, ki se bomo dobro ujeli. Vsi so se mi že na prvi pogled zdeli prijazni, odprti in radovedni. In nisem se zmotila. Potovanje se je pravzaprav začelo že tisti večer, s pričakovanjem, kam nas bo odneslo naslednjih devet dni.
-
DAN – Taškent in prvi dotik Orienta
Zjutraj smo pristali v Taškentu, glavnem mestu Uzbekistana. Časa za počitek ni bilo veliko, takoj smo se podali na raziskovanje. Najprej smo obiskali glavni bazar in se sprehodili med stojnicami, kjer je bilo vsega na pretek: sadja, zelenjave, začimb, suhega sadja in seveda njihovega znamenitega kruha. Tistega, ki ga pečejo kar na tržnici in ga je bilo treba seveda poskusiti. Kosilo smo pojedli v čudovitem lokalu, urejenem v slogu 1001 noči. Človek se je počasi začel zavedati, da je res prišel v povsem drug svet. Zvečer smo se vkrcali na hitri vlak in se s hitrostjo okoli 260 km/h odpeljali proti Samarkandu. Prvih nekaj sto kilometrov Uzbekistana je tako minilo skozi okno vlaka.
- DAN – Samarkand, astronomija in 1001 noč
Samarkand. Že samo ime zveni kot nekaj iz pravljice. Dan smo začeli pri observatoriju Ulug Bega. Ulug Beg je bil vladar, ki je bil hkrati izjemen astronom in učenjak. Tu so pred stoletji proučevali nebo in zelo natančno merili položaje zvezd. Ob ogledu ostankov observatorija sem pomislila na knjigo Ulug Begovi zakladi in na to, kako neverjetno napredno je bilo znanje ljudi v tem delu sveta že pred stoletji. Nato smo obiskali medrese, islamske verske šole, kjer niso poučevali samo vere, ampak tudi astronomijo, matematiko in druga znanja. Ogledali smo si mogočno mošejo Bibi-Khanum, eno največjih in najbolj prepoznavnih znamenitosti Samarkanda. Poseben vtis pa je name naredil Registan, veličasten trg treh medres. Tu so nekoč živeli in se izobraževali študenti, danes pa je eden najbolj osupljivih zgodovinskih prostorov, kar sem jih videla.
Pozno popoldne smo imeli še degustacijo vina, zvečer pa odlično večerjo in nočno svetlobno predstavo na Registanu. Ko so se mogočne fasade medres osvetlile, sem za trenutek res imela občutek, da sem stopila naravnost v 1001 noč.
-
DAN – Iz Samarkanda v puščavo
Danes smo zapustili Samarkand in se odpravili proti puščavskemu območju in jezeru Aydarkul. Med vožnjo sem opazovala pokrajino. Veliko je bilo bombaža, koruze, sončnic in drugih obdelanih površin. Presenetila so me tudi nova blokovska naselja, ki se pojavljajo ob poti. Voda je tukaj očitno izjemno pomembna, hkrati pa se mi je zdelo, da je je marsikje veliko porabljene, ponekod je kar stala ob poljih. Pot nas je vodila skozi območje Nurate in proti Navoju, pomembnemu rudarskemu in industrijskemu območju. V okolici so velika nahajališča zlata in drugih rud.
Popoldne pa popoln preobrat. Sredi puščave nas je pričakal jurtni kamp. Odložili smo prtljago in se odpeljali do jezera Aydarkul, kjer smo se lahko tudi okopali. Zvečer smo pričakali sončni zahod, domačini so zakurili ogenj in pripravili večerjo. Nekateri so se preizkusili tudi v jahanju kamel. Ob ognju smo se družili z drugimi popotniki in klepetali dolgo v večer. Zjutraj pa sva se z možem zgodaj zbudila in se povzpela na sipino. Sončni vzhod sredi puščave – takšni trenutki ostanejo.
-
DAN – Po sledeh Aleksandra Velikega do Buhare
Zjutraj smo nadaljevali pot proti Nurati, kjer smo si ogledali ostanke trdnjave, povezane z Aleksandrom Velikim, ter karavanseraj in petkovo mošejo. Ob poti smo se ustavljali, opazovali pokrajino in seveda tudi dobro jedli. Na poti proti Buhari se je pokrajina počasi spreminjala, z nami pa je raslo pričakovanje, saj smo se približevali enemu najbolj znanih zgodovinskih mest na svilni poti. In potem – Buhara.
Že prvi pogled me je navdušil. Čorminor, medrese, trije veliki bazarji, stari karavanseraji in Lyabi-Hauz, prostor ob vodnem bazenu, kjer so se nekoč ustavljali popotniki in napajali živali. Ko smo se zvečer sprehodili po starem mestnem jedru, med majhnimi trgovinicami in zgodovinskimi stavbami, sem imela občutek, da se je čas tukaj ustavil.
-
DAN – Buhara, počasi in brez hitenja
Zjutraj smo nadaljevali raziskovanje Buhare. Ogledali smo si stare karavanseraje, vodnjake, lokalno tržnico, grobnice, Jobov vodnjak in medrese. Ena izmed medres ima kar 114 sob. Težko si je predstavljati, koliko ljudi je nekoč živelo, študiralo in delalo za temi zidovi.
Ker je bilo zunaj zelo vroče, smo z ogledi zaključili že pred poldnevom. Popoldne smo imeli prosti čas. Nekateri so ga izkoristili za tradicionalni hamam, midva pa sva se z možem zvečer ponovno odpravila na sprehod. Prav ta del mi je bil zelo všeč. Brez vodiča, brez urnika, brez hitenja. Samo midva in ulice stare Buhare. Majhne trgovinice z lokalnim blagom, vonj po hrani, ljudje, ki sedijo pred lokali, luči in večerni utrip mesta. Takrat mesto doživiš drugače.
-
DAN – 450 kilometrov skozi puščavo do Hive
Ob šestih zjutraj sva se z možem še zadnjič sprehodila po skoraj praznih ulicah Buhare. Zrak je bil še svež in prijeten, mesto pa tiho. Še enkrat sva si v miru ogledala znamenitosti, ki smo jih prejšnji dan spoznavali v množici turistov. Po zajtrku pa nas je čakala dolga pot – približno 450 kilometrov proti Hivi. Sedem ur vožnje, večinoma skozi puščavo. Dolga pot, a zanimiva, saj nam je naš vodnik ves čas pripovedoval o življenju v Uzbekistanu – o šolstvu, zdravstvu, družini, porokah, običajih in tudi o tem, kako se tukaj ljudje soočajo z vsakdanjimi problemi. Izvedeli smo veliko zanimivega o porokah in življenju mladih nevest, ki se tradicionalno preselijo k moževi družini. Govorili smo tudi o imenovanju otrok ter o običajih ob smrti in pogrebih. Takšne pripovedi so mi bile še posebej zanimive, saj človeka popeljejo pod površje turističnih znamenitosti, v resnično življenje ljudi.
Po poti smo se večkrat ustavili. Moj mož je skoraj povsod našel samoso. Zvečer smo končno prispeli v Hivo. Ko smo vstopili v staro mestno jedro, sem samo obstala. Kot bi stopila v srednji vek, ali naravnost v 1001 noč. Od začetka naše poti smo do Hive prepotovali približno 1.100 kilometrov in občutek je bil, kot da smo prišli v drug čas.
-
DAN – Hiva, mesto kot iz pravljice
Danes smo se posvetili Hivi, enemu najlepše ohranjenih zgodovinskih mest na svilni poti. Hiva je bila pomembna oaza na poti med Vzhodom in Zahodom, danes pa je njen stari del skoraj kot velik muzej na prostem. Najbolj me je prevzel Ičan Kala, obdano staro mestno jedro. Tu so Kalta Minor, medrese, mošeje, palače in ozke ulice, po katerih se sprehajaš in imaš občutek, da si se preselil nekaj stoletij nazaj. Vsak kotiček ponuja novo podobo – modre ploščice, okrašena vrata, minarete, majhne trgovinice in ljudi.
Po vseh teh dneh se mi zdi, da Uzbekistan počasi razumem drugače. Ne samo kot deželo čudovitih stavb in svilne poti, ampak kot deželo, kjer se prepletajo zgodovina, vera, trgovina, puščava, gostoljubnost in življenje ljudi. Naša pot se še ni končala …
-
ZADNJI DAN – Pot domov
Po čudovitih dneh v Hivi je prišel čas za odhod. Na letališču v Hivi smo med čakanjem na let v Taškent krajšali čas s kartami. Pravzaprav sem se tam naučila tudi nove igre – Dač. Tako smo se ob igranju, smehu in klepetu zamotili. Ko smo poleteli, je bila noč že globoka. V Taškent smo prispeli šele proti jutru. V hotelu smo imeli samo toliko časa, da smo za približno dve uri zaprli oči, nato pa smo že morali naprej na letališče. Čakal nas je let v Istanbul. Ko smo prispeli v Istanbul, pa še zadnje čakanje. Pot domov je bila zato precej naporna. Ampak … vse se je izplačalo.
Iz Uzbekistana odhajam z glavo, polno podob – modrino Samarkanda, zlato puščave, sončni vzhod nad Aydarkulom, ulice Buhare, čarobno Hivo, okus po njihovem kruhu in samosah … predvsem pa z občutkom, da smo bili del nečesa posebnega. Morda je najlepši spomin prav naša skupina. Na letališču smo se spoznali kot neznanci, domov pa se vračamo kot skupina ljudi, ki smo skupaj delili devet dni, tisoče kilometrov, vročino, zamude, dolge vožnje, nešteto doživetij, smeh in kar nekaj utrujenosti.
Hvala Uzbekistanu za čudovito potovanje in hvala vsem sopotnikom, da je bilo tako lepo. Do naslednje poti …
Za konec
Ko človek potuje, ne prinese domov samo fotografij. Prinese občutke, vonjave, okuse, zgodbe in ljudi, ki jih je srečal na poti. Uzbekistan mi bo ostal v spominu prav zaradi vsega tega – zaradi mest, ki so videti kot iz pravljice, neskončne puščave, modrih mozaikov, starodavne svilne poti in predvsem zaradi občutka, da sem za nekaj dni stopila iz svojega vsakdana in pogledala v svet z drugačnimi očmi.
