Tri slike pohodne Jordanije
Piše: Brane Struga
Hindujski bog Indra, zaščitnik popotnikov in bog vremena, pravi mladeniču Rohiti: »Ni sreče zanj, ki ne potuje! Če živi v družbi mož, še najboljši postane grešnik. Zato hodi! Noge hodca so kot roža, njegova duša raste in nje sadež zori; vsi njegovi grehi se izničijo v potovalnem trudu. Zato hodi! Sreča statičnega počiva, vstane, ko vstane on, spi in se premakne, ko spi in se premakne on. Zato hodi!«
Na pohodni Jordaniji hodimo. Kje, kam, zakaj?
V zeleno smo rojeni in tega se v popolnosti zavemo v pastelni puščobi različnih granulacij kamenja in peska. Gore so skale. Skale so kamenje. Kamenje je grušč in ta je pesek. Vse neživo stremi k poenotenju. Prah si in v prah se povrneš! Od gore do prahu. Propad in smrt.
Škripaje korakamo po ozki dolini. Zavoj za zavojem. Skale so obarvane, oči iščejo znane podobe. Vidimo skale in kamne vseh velikosti – nekateri skorajda kljubujejo težnosti. Včasih je treba poskočiti ali pa pri spustu uporabiti roke. Lepo je; sivo, okrasto, rdeče rjavo, ponekod črno. Črno je spodaj.
Vlaga? Hodi in ne sanjaj! Kakšna vlaga, saj je 35 stopinj. Za desetim ovinkom prve kaplje in čez čas skromen izvir. Voda. Voda je življenje. Najbolj, ko teče. Kakšno silovito sporočilo. V glavi odmeva, v kanjonu se vse postavlja na glavo. Prej smrt je zdaj življenje. Vse več je rastlinja, najprej nizkega in čopastega, sredi pustote. Ko je vode več, je cel spodnji del slike zelen. Trsje, grmovnice, trava, rože, žuželke, žabe, ptice, kuščarji … Iz skal nad dnom doline skačejo palme. Je glava sploh še na mestu?
Eksplozija življenja, ki je različnost! Naenkrat tolmun in kopanje. Ljudje, smeh, igra … pa spet naprej. Stokrat z ene strani potoka na drugega. Vedno širša dolina sporoča, da je vode kdaj celo preveč. Mnogo preveč. Ležimo na koncu poti, v senci drevesa in pijemo. Vodo in Coca colo, ki je voda s sladkorjem. Kanjon je kamenje s sladkorjem. Raj. Rajski kanjon.
Ozek prehod, za njim podolgovata soteska. Povsod sledi človeških rok. Votline, okna, stopnice in prostori v nadstropjih in potem mogočne stene. Naravna utrdba, kervansaraj. Zakaj je Mala? Ker je nekje Velika. Kje? Kar za mano, pravi naš arabski vodnik. Po uvodni ravnini se počasi začne vzpon. Preden se mehovi resnično napno, stoji šotor. Čas za čaj in lutnjo. Za pesem, pripoved, sporočilo. Ne razumemo besed, a nam je jasno. Kamele nosijo tovore kadil, začimb, svile in brokata, zlatega nakita, koral … Spremljajo jih beduini v sandalih in tunikah, zaviti v šale in pokriti s turbani. Tovor je zaenkrat breme, resna ovira pri napredovanju in je nekje v negotovi prihodnosti bogastvo. Karavanar odšteva korake in prešteva novce. Bogastvo je kot privid, oaza, raj. Bo tokrat šlo?
Čez čas gremo tudi mi. Po stopnicah v skale, med razglede, globoke vdihe, redke požirke vode, v tišino. Narava je material, muza in umetnik obenem. Tam zgoraj je lepo in naenkrat se ve, da je tovor postal denar. Veliko tovora je veliko denarja. Postavil je hišo za pokojne prednike, za žive naslednike, poročil hčerko, šolal sina, obdaroval ženo, kupil konje, kartal, pil in jedel … denarja pa ni bilo konec. Kaj zdaj? Več glav več ve. Smo ponosni in bogati prebivalci puščave. Čas je, da to izvedo drugi. Kultura. Keramika, slikarstvo, arhitektura. Predvsem pa poezija v kamnu. Samostan, Zakladnica, Kraljeve grobnice, Veliko svetišče, teater, Visoki žrtvenik, mestni svet, menda bazen in zdravilišče. Vsepovsod zelenje, voda in razkošje. Z eno besedo Petra. Ta velika. Za večno? To pa ne.
Zvezde, stotine, tisoči zvezd, z meglico Mlečne ceste, utrinki in obupano, od silne lepote prevzeto, zastrto luno. Spodaj mehak pesek, naokrog slutnja razbitega kamenja, suhih grmičev, temne gmote skalnih grebenov in ritmičnega dihanja bitij teme. Spanje in sanje, blodnje, želje, prebujenje? Otipam spalno vrečo in se zavem, da sem sredi jordanske puščave. V največji vročini je lepa. V ritmu hoje, ko se v korak vložena energija zgubi v sipkem pesku, je čudovita. Tisoč metrov visoki, vzporedni skalni grebeni različnih tonov rdeče, rdečerjave in rjavo rumene, prekinjani s širokimi peščenimi dolinami. Sem in tja sipine, naslonjene na skalno oporo. Skorajda ni ravnih ploskev. Obrušene, erodirane skale neverjetnih oblik se počasi spreminjajo v pesek.
Nove oblike se rojevajo, živijo, se starajo in umirajo. Nikoli pa nič ne izgine. Vse se seli v nove oblike, na druge lokacije. Potuje z vetrom in redkeje z vodo. Se srečuje, uči, spoznava in izraža. Se podira in postavlja. Se ponavlja in ponastavlja. Puščava je. Ni pa pusta. Vse zvezde so na nebu zame. Vse gore, skale, kamenje in pesek, prav vse je v sorodstvu z nami, ki tu, pod nebeškim svodom, še vedno dihamo.
Strah me je zaspati. Te silne lepote bo potem konec. Obrnem se na bok in gledam temo. Potem je tema. Stisnem se k ženi, hčerki in sinu, ki doma čakajo name.
Hoditi peš je naš naravni način premikanja. V takem tempu zlahka sledimo dogajanju ob poti. Naši možgani sproti obdelajo in razvrstijo občutke. Ko se ustavimo je fizičnega in mentalnega dela konec, obide nas sreča. Pridružite se nam! Stopite naprej in vase! Hodite!
Več … Potovanja po Jordaniji.