14. okt, 2008   Sulawesi   , , ,

 

Sulawesi na robu sveta – II. del

8. dan – 4. maj  – VOZI ME VOZI, KONZERVA BELA
Bujenje ob petih ni razkrilo posebno lepih prizorov. Žal ne bo videti sončnega vzhoda, nebo se je čez noč zaprlo in začelo je deževati, kaj deževati, prav lilo je. Po zajtrku nas je čakala celodnevna pretežno deževna vožnja. Vlage smo bili že tako ali tako vajeni, le da je tokrat izhajala iz dežja.
Celodnevno premagovanje kilometrine so nam krajšali s postanki za lubenico, pa za čaj, pa za ogled bučečega slapu, pa farme pitonov in krokodilov. Pitone odrejo, kožo razpnejo s pomočjo žebljičkov na dolge deske, postavijo na sonce in sušijo. Meso pa zmečejo krokodilom, ki lenarijo v svojih betonskih bazenih.
Cesta nas je popeljala čez gorski prelaz, ki je označeval uradno mejo Tane Toraje, nazaj v soparno nižavje, nato pa spet v višavja centralnega Sulawesija proti jezeru Poso.
Nekje vmes smo imeli prav poseben postanek za čaj. Zanikrna luknja, umazane stene, nepopisna vročina in vlaga, nekaj plastičnih stolov in miz, zadaj črna kuhinja, po tleh vse umazano, mokro, smrdljivo, nekaj je spominjalo na ognjišče, zraven pa je bilo stranišče, moker in posvinjan čučkavec brez vode. Brrr, marsikaj lahko pričakuješ na poti, takšnih točk pa smo si še najmanj želeli.
Posedali smo na klopci pred gostilnico in okoli nas se je kmalu zbral lep zborček domačinov in nas zvedavo opazoval. Kaj tako čudnega, kot je mazanje nog s kremo še nikoli niso videli – tisti njihovi izbuljeni pogledi, ko si je nekdo od sopotnikov mazal oluščeno kožo na mečih, to je spominjalo najmanj na pristanek Marsovcev na dvorišče. Saj za njih smo bili pravi Marsovci, tod potuje zelo malo turistov, še posebno belcev, večina jih pripotuje za par dni v Torajo, potem pa odletijo na sever otoka ali kam drugam, čez centralni del otoka pa potujejo redki in temu primeren je tudi odnos domačinov.
Zvečer smo že v temi prispeli na etapni cilj, na jug jezera Poso. Po osvežilnem namakanju v prijetno topli in čisti sladki vodi smo se razkropili po sobicah v pritličnih hiškah, ki jih je od obale ločevalo jezerce, polno cvetja in lokvanjev.
9. dan – 5. maj  – KAJ JE RAJ TISTEMU, KI ZANJ NE VE?
V oblačno jutro so nas prezgodaj prebudili razni zvoki od zunaj. Šoferja sta ob glasni glasbi prala avtomobile in glasno ropotala. Tri palačinke z ananasovo  marmelado, te (čaj), kopi (kava), su-su (mleko), zajtrk na terasi nad spokojno gladino jezera, ki bo naš celodnevni gostitelj.
Po tenki deski se vkrcamo na sampan, ozko in dolgo barkačo z nizko kabino in nekaj odprtinami, na obeh straneh opremljeno z dolgimi stran štrlečimi rogovilami, ki stabilizirajo plovilo in prijetno režejo valove. Najlepša je vožnja kar na strehi, sploh ko se jutro začne prebujati s prvimi sončnimi žarki izza oblakov, ki se počasi umikajo in odkrivajo hribovito pokrajino okoli jezera, poraščeno z bujnim in gostim gozdom. Kot vodni pajki drsimo po brezhibno čisti gladini z vetrom v laseh in soncem na koži. Nekje za poraščenim hribčkom nas čaka čudovit zaliv za predajanje neokrnjeni naravi. Turkizna voda, rumenkasti kamenčki, peščena plaža v zavetju velikih dreves, ki segajo iz gosto poraščenega gozda, na robu pa kočica oskrbnika, ki je tukaj zasadil nekaj ananasa, hibiskusovih grmov in orhidej. Z rdečim cvetom hibiskusa v laseh se predajam razvajanju sončnih žarkov v našem malem raju. Res, kaj je raj tistemu, ki zanj ne ve? Prav z otroškim veseljem smo čofotali po topli vodi, brskali po kamenčkih, eni so izvajali akrobacije s sampana, punce so v pesek zakopale našega šefa in ga okrasile s cvetjem, pomazali smo se s kremo za sončenje in neizmerno uživali v samoti rajske plažice. Potem pa smo dobili družbo, od nikoder se je vzel cel kup otrok, lokalni šolarčki so se z učiteljicami posedli na drug konec zaliva in v senci drevja prepevali odo radosti! Glasbena spremljava večne melodije iz nedolžnih otroških ust sredi rajskega ambienta – kako popolno!

otroci2 300x201 - Sulawesi na robu sveta - II. del

Šolarčki


Čez nekaj časa so otroci pomalicali, nato pa se jih je lep kupček zapodil v vodo prav blizu nas. Za igro je bila dovolj kakšna lesena veja, da so se je oprijemali v vodi, kakšno deklico oblečeno zvlekli v vodo in se iz srca smejali, se lovili po vodi, eni v kopalkah, večinoma pa kar oblečeni, otroško veselje se je razlivalo po zalivu in prav nič motilo našega malega raja.
Lepo sončno popečeni smo se popoldne vkrcali nazaj na sampan in oddrseli na severno obalo jezera, tiho smo se stiskali zdaj vsi v ozki in nizki kabini ter skrivali kožo pred žarki, ki so nas hecali skozi okenca barke; brnenje motorja in šumenje vode, ki jo lesene plavuti sampana nežno režejo, pa sta nas prijetno uspavala.
Za poslastico smo se z avti zapeljali kakšnih deset minut stran v osrčje gozda in nekaj minut popešačili navzgor po z zemljo in ploščatimi kamni utrjeni shojeni potki ob gozdni rečici. Malo višje pa so nas sredi gozda čakali pravljični štručkasti slapovi. Od vode zlizano črno štručkasto skalovje, po katerem se lahkotno preliva hladna voda. Na trenutke položno, potem spet strmo, tu in tam globok tolmun, pa spet nežno prelivanje po zaobljenih skalah. Človeške roke ne morejo ustvariti kaj tako lepega, niti barcelonske pojoče fontane  nimajo vsaj polovico čara te naravne stvaritve. Nekateri so se namočili v hladne tolmunčke, ostali pa smo se spoprijeli z izivom hoje navzdol po slapovih. Vse je izgledalo tako spolzko in brzeče, začetni previdni koraki in omahovanje nad strmino pa so bili odveč, saj tam, kjer voda liže skale, bosa noga nudi prav dober oprijem. Tam pa, kjer izven vode zrastejo kakšni mahovi, tam res drsi. Simpatična različica našega canyoniga, kakšnih 15 minut hoje navzdol po strmini kamnitih štruc in hladni vodi, nenavadno estetska in doživeta izkušnja! In ambient tropskega gozda s svojimi nenavadnimi drevesnimi vrstami samo še dodaja čar. Nekatera drevesa imajo korenine kot ogromne razpete jambore, ki se dvigajo navzgor po brezhibno ravnem deblu daleč do visokih krošenj.
Vrnemo se na izhodišče, kjer v skromni kočici pomalicamo vsak svojo juho z rezanci, ugotovimo, da doma v Sloveniji sploh ni več videti piščancev, ki tukaj tekajo okoli vseh vogalov, pa da res nihče nima doma tako velike božične zvezde, kot je tista tamle ob rečici, velika za celo drevo…
Sprehodimo se še skozi nenavadno vas, kjer živijo sami priseljenci z Balija. Hiške so grajene, ograjene in polne cvetja, vsaka pa ima svoje svetišče, ki drugo z drugim kar tekmujejo, katero bo veličastnejše in bogatejše. Preseneti me rdeče izrisan znak svastike, ki se bohoti z nekaterih stebričev. Se pravi, da je Hitler ta znak pravzaprav prinesel iz hinduističnih pojmovanj in ga žal večinoma poznamo le s te plati.
Sicer je Sulawesi nenavadna mešanica kultur, kar mu bo v prihodnosti prineslo še marsikatero nestrpnost med ljudmi. Ker je sam otok razmeroma redko poseljen, nekateri drugi indonezijski otoki pa so že prenaseljeni, se izvaja politika priseljevanja različnih skupin iz prenaseljenih koncev v manj naseljene predele tega otoka. Tako so nas na poti marsikdaj spremljali prav nenavadni prizori. Vasi, ki so se nizale ob cesti, so prav na hitro odkrile svojo versko pripadnost. Prva vasica ima vsaj pet manjših cerkvic, naslednja ima dve mošeji, potem kakšna vmes je polna hindujskih svetišč in potem se zgodba ponovi, predvsem z muslimani in kristjani. Navidez mirno sožitje različnih verstev je krhko in po pričevanjih zgodovine vsake toliko časa izbruhnejo nemiri, vojaški spopadi in teroristične akcije. Po pričevanjih popotnikov izpred nekaj let, je bilo takrat povsod veliko vojakov, orožja, kontrol, vojaškega spremstva. Ob našem obisku vojakov skoraj ni bilo opaziti, zadeve so se očitno do tolikšne mere ohladile in smo srečno šnofljali po otoku v mirnih časih. No, vsaj zdelo se nam je tako. Drugačno zgodbo nam je (na srečo) šele po vrnitvi domov razkrilo mesto, v katerem smo ta dan prespali – Tentena.
Vožnja skozi Tenteno je dajala mešane občutke. Sprašuješ se, katera izmed čudnih stavb ob cesti bo naše naslednje prenočišče. Ustavimo se in res, izgleda… čudno. V ozek vhod stiščana recepcija, odprt prostor z mizo za obedovanje, sobe v nadstropju nedograjenega objekta. Žarnice smo si morali nekateri izfehtati, v kakšni sobi ni delala voda, no, pa saj tega smo bili že vajeni. Št. 77 je bila najina sobica, z ganka pred vhodom je bil razgled na nekaj krošenj dreves, kjer so igrivo poskakovali nenavadni ptički, pravih oken ni bilo, le odprtine z mrežami proti mrčesu, za katere si upal, da nimajo preveč lukenj in ti poleg ščurkov ponoči ne bodo delale družbo tudi razne ogromne vešče in drugi nočni žužki.
Ampak večerja, ta pa je bila okusna, da ji ni para! Tokrat ne le riž in ribe, celo pomfri je prišel na mizo in okusno pripravljeno meso jegulje, ki da jih je v jezeru Poso precej, le nihče nam tega ni povedal, ko smo se brezskrbno namakali v njem. Kulinarične užitke ni motilo niti dejstvo, da je zmanjkalo elektrike, ob dveh svečah in roju letečih mravelj smo nadaljevali s požrtijo, s sten pa so nas opazovali plazeči gekoti. Za sladico brezmejna količina okusnega mangostana, vijoličastega sadeža velikosti manjšega jabolka, ki v svoji trdi lupini skriva nekaj mehkih sočnih belih jedrc izvrstnega okusa. Večerni čvek ob svečah je počasi izzvenel in počasi smo odkapljali v svoje sobe. Res smo se z vsakim dnem bolj zlivali z naravo, vsakič kakšna druga živalca v sobi in vsakič preprostejša kopalnica. Tokrat sta jo predstavljala dva velika čebra vode na sredi kopalnice, WC brez kotlička, ter, ojej kakšna sreča, delujoča tuš ročka z mrzlo vodo. In po osvežilnem tuširanju nas je uspavalo potrkavanje dežnih kapelj po strehi.
10. dan – 6. maj  – ZAPRTI ODDELEK NA TRANS SULAWESI HIGHWAY
Po zajtrku je sledil sprehod po tržnici v Tenteni. Spet smo kot Marsovčki, glavna atrakcija tržnice, vsi se ozirajo za nami, se nam nasmihajo, nam prigovarjajo. Mlade punce in fantje ti v polomljeni angleščini laskajo z »I love you« in »Beautiful«, si ogledujejo tvojo belo polt od glave do peta in kažejo svoje bele zobe na nasmejanih temnih obrazih. Poseben užitek jim je opazovanje punc v kratkih hlačah, kako zanimive noge da imajo. Ne silijo te z nakupi, v miru si ogledaš, kar ti je volja, na »how much« ti tu in tam kakšen odgovori v angleških številkah, spet drugi vzame kalkulator in ti izpiše na njem znesek. Prijetno vzdušje na preprosti tržnici, kjer spet lahko kupiš vse, od pujsa do zavitka instant juhe, od kavbojk do cigaret s klinčki. Te cigarete so sploh zanimiva zgodba, že ko odpreš škatlico cigaret, iz nje nesramno zadiši po sladkem, da bi jih kar pojedel. Nakupimo nekaj sladkarij in vode, se zložimo v kombije in nadaljujemo pot proti Tominskemu zalivu.
Le nekaj dni zatem, ko smo varno pristali v zavetje svojih domov, so pretresljive novice zadele ob naša ušesa – v Tenteni, prav na naši simpatični tržnici, so nepridipravi podtaknili dve bombi. Umrlo je nekaj ljudi in na tem delu otoka so se spet zaostrile razmere med verskimi pripadnostmi. Nas pa so očitno spremljali dobri angeli varuhi!
Večino dneva smo prebili v kombijih. Dolga pot do Ampane se je zdela v vročini in vlagi že prav nemogoča. Najprej še opazuješ pokrajino, ki se pomika mimo oken, vse te še zanima, a počasi ti postane vse neudobno, nekako zaspiš, cel prepoten spet odpreš oči, v vročini se ti skisajo možgani, cesta je čedalje slabša, vožnja počasnejša, padamo iz luknje v luknjo, se vozimo po pol porušenih mostovih in čez poplavljene ceste, katerih del je odneslo že nekaj let nazaj, pa se od takrat menda še ni nič spremenilo, ponekod čez cesto lije cela reka,  rjava voda med vožnjo že vdira čez pragove kombija, spogledujemo se in se sprašujemo, če je to normalno, od kod toliko vode, zakaj toliko poplav, zakaj vsak dan dež, ko pa naj bi nas čakalo eno samo čudovito sonce na celi poti.
govedo1 300x201 - Sulawesi na robu sveta - II. del

Voda...


Sprašujem se, kdo izmed sopotnikov je bil bog dežja, ki je ušel iz knjig Douglasa Adamsa… Tale naša trans Sulawesi cesta je postajala iz ure v uro večja dogodivščina, iz luknje v luknjo čez kamenje in skale po vozišču, vmes ceste zmanjka in se spet pojavi za ovinkom, se nadaljuje z mostom iz nekaj naloženih plohov, nato pademo v naslednjo ogromno lužo, za ovinkom so na cesti krave, v vasi je na cesti pol prebivalcev, ki kot bi gledali televizijo opazujejo promet čez domači most, za naslednjim ovinkom se primaje nasproti vozeči do neba naloženi kamion in glasno hupa, mi pa, ah, se nam že malo blede, poslušamo zgodbice, govorimo neumnosti, počnemo vse, kar se v kombiju početi da, in še kaj zraven. Po treznem razmisleku se proglasimo za zaprti oddelek, iz kombija čez okno potisnemo odprt dežnik, da nam iz minute v minuto bolj deformiran dela senco…
Skoraj ni za verjeti, tik pred sončnim zahodom prispemo v Ampano na simpatično plažo pod kokosovimi palmami, med katerimi se ob obali nizajo simpatične lesene hiške na kolih – naši domovi do naslednjega dne. Vsaka hiška ima svoje ime po kakšni ribi, najina se imenuje Boronang. Spet smo ob morju, zremo v Tominski zaliv, kjer na obzorju sonce med zmeraj gostejšimi oblaki pada za horizont. Voda je topla, skoraj vroča, vendar pa ne deluje ravno čista, sploh če jo primerjaš s kristalnostjo jezera Poso, ki je z celodnevno vožnjo že daleč zadaj. Posedim na verandi Boronanga z nogami na bambusovi ograji, kavbojskim klobukom na glavi in zadnjim vzdihljajem sončne svetlobe izza oblakov. Nekako westernsko vzdušje pod krošnjami kokosovih palm. Saj res, koliko ljudi v Indoneziji umre letno, ker jim pade kokosov oreh na glavo? 700?
Za večerjo se je dalo poskusiti tudi netopirja, vendar tega ne bi opisala kot kulinarično poslastico, temveč bolj kot čili s kostmi. Glede na vsakodnevno prisotnost ščurkov v naših prenočiščih se sprašujem, kako da ne ponudijo še kakšnih praženih ščurkov za sladico.
11. dan – 7. maj  – PAZI BUČA BARKA
Dan za morske avanture. Podkrepljeni s palačinkami s koščki banan in papaje smo še nekaj časa posedali po verandah naših sanjskih kočic, preden je prišlo povelje za vkrcanje na barko. Ejjj, to pa je prava barka, stara lesena barkača v odtenkih zelene, z nekaj malega palube pred kapitanovo kabino, nizkim prostorom za potnike, pod njo kadeča se strojnica, zadaj pa, no, prav specialno stranišče – luknja v dvignjenem podestu, dve deski za stopalke in razgledna ploščad, da pomahaš svoji štručki, ko odplava v morske daljave.
Prtljago je posadka zložila nekam na dno barke zraven strojnice in težko je bilo verjeti, da jo bomo konec dneva videli suho. Naložili smo se po lesenem podestu nad strojnico, dva zagorela mulca sta pričela s prižiganjem motorjev. Trrr. Trrrrr. Plenk. Trrrr. Braaaaaaam se zatrese cela barkača, pokadi se iz podpalubja, da smo v trenutku vsi zakajeni, postopek se ponovi še z enim motorjem braaaaaaam, ratatata in barkača glasno kot parna lokomotiva odrine z obale.
Kam potujemo, pa nam ni bilo najbolj jasno. Že tako oblačen začetek dneva se je na horizontu prelival v divje črne oblake, za katere se je zdelo, da so le nekaj metrov nad morsko gladino in tam v daljavi neusmiljeno polnijo morje z novo vodo. In pluli smo naravnost v divjo črnjavo, zmeraj bliže, zapihal je veter, valovi so rasli in postajali že kar srhljivo veliki, potem pa so debele dežne kaplje neusmiljeno začele z bičanjem naše barkače, voda je curljala po lesenih stenah kabine, odprtine smo zastrli z modrim platnom in ga po najboljših močeh držali na svojem mestu, stisnjeni kot rahlo prestrašene sardelice na podest sredi barkače (samo tam se je še zdelo nekaj kvadratov suhe površine) smo brez besed poslušali enakomeren ropot ladje, šum vetrov, udarjanje valov, prelivanje vode. Kapitan že menda ve, kam plujemo, na odprtem morju pa ni vidljivost niti 20 metrov. Počasi se zložimo po podestu, pokritem z žaklovino in utonemo v spanec. Dim iz podpalubja sicer prijetno greje deske, telo ob telesu daje občutek varnosti, enakomerni ratatata motorjev pa prijetno uspava. Ko se zbudim, bo morda neurje mimo in posijalo bo sonce…
Nekje med potresavanjem, ropotom, dimom in umirjajočim se morjem prvi mežiki iz spanca razkrijejo obrise otokov Togian v daljavi. Otoki, otočki, otočiči, skalce, vsak zase poraščen z bujnim drevjem se bohoti sredi koralnega morja. Na koralnem grebenu, sredi vode, glej ga zlomka, stojijo na kolih simpatične lesene hiške sulaweških ciganov. Nenavaden prizor, ob desetinah neposeljenih otočkov si uredijo življenje kar sredi morja, lovijo ribe in se ne ozirajo na nikogar, saj ne živijo na nikogaršnji zemlji.
Nebo se je izpelo in samotni žarek je že posijal izza oblakov, čas za rekreacijo, turiste v vodo, na šnorkljanje, glejte in se čudite, kaj vam nudi togiansko koralno morje, potem pa vas zapeljemo na kosilo na najbližji otok. Kadidiri se imenuje in nekaj lesenih hišk na otoku so poimenovali s Kadidiri paradise, namenjen tistim redkim turistom, ki zaidejo v te oddaljene konce. Sulawesi je turističen na jugu in na severu, vmes pa je praznina za avanturiste in čudake. Na otočku je bilo moč srečati dva Nemca, sploh prva belca po nekaj dnevih potovanja.
Spet dolga plovba, sončni zahod, pred nami pa leži otok Bolilanga, obljubljeni paradiž za nekaj dni brezskrbnega predajanja tropskemu vzdušju.
Bolilanga je poseben otoček, dve vzpetini ga sestavljata, vmes pa je tanek pas peščene plaže, na kateri se niza kakšnih deset lesenih hišic, kritih s palmovim listjem. Na najožjem delu se nad vodo dviga loža – naša jedilnica in dnevna soba. Otok običajno nima prebivalcev, zaživi šele s skupinicami, kot smo mi; kupček turistov in družina, ki se takrat priseli na otok in poskrbi, da ni nihče lačen, da je dovolj vode in ognja. Ognja, seveda, tukaj ni elektrike, zvečer dobi vsak svojo petrolejko in občutek, da se je vrnil 100 let v preteklost. Tudi tekoče vode otok ne premore, vozijo jo s čolni s sosednjega otoka, z njo napolnijo mandi v vsaki hiši in to je to. Hiške so preproste, dvignjene s koli kakšen meter od tal, vhodna loža vodi v bivalni prostor – v njem razen kakšnega pajka in ogledalca na steni ne najdeš nič, sledi spalnica z leseno posteljo, prekrito z mrežo proti komarjem (tudi tam se očitno veliki pajki dobro počutijo), zadaj pa je mandi s čučkavcem. Mandi je klasična indonezijska kopalnica brez tekoče vode; v kvadratast bazenček kakšnega metra višine nalijejo vodo, s katero se potem polivaš po telesu s pomočjo plastičnega vrčka. Voda v bazenčku mora ostajati čista, med obredom pa je dovoljeno zmočiti celo kopalnico – to pa je tudi nekaj, a ne?
Hiške so iz lesenega ogrodja, stene so polnila iz bambusa, okna nimajo šip, le bambusove polknice, povsod pa je dovolj špranj za nepovabljene obiskovalce in zračenje.
Tukaj si res sredi narave, v objemu morja in zvezdnega neba, narava je gospodar, mi pa njeni gostje. Vseeno ne bi delila postelje in dnevne sobe s pajki, pa sem jih za nekaj dni izselila. Pot po obali je zvečer prav neobičajna, povsod pod nogami nekaj mrgoli in brzi. Rakovice so prave šprinterke in če bi se trudil, jih ne bi mogel pohoditi, tako se spretno izmikajo velikonogim bitjem. Prav poseben čar ima nočno namakanje v toplem morju. Vsak zamah z roko prebudi droben plankton, da se zalesketa kot desetine drobnih lučk. Med plavanjem te obkrožajo čarobni oblački svetlečih pikic, z neba pa ti mežikajo zvezde. Hmmmm.
12. dan – 8. maj  – RAZISKOVANJA
Bolilanga wake up, jutranje sonce je že daleč nad obzorjem. Prebudim se z grozljivo mastno kožo in občutkom neprijetne vlage po vseh tkaninah, kar se ponovi vsak dan. Nekatere stvari se že dneve niso uspele posušiti.
Po okusni omleti z bananami se vkrcamo na našo barkačo in prepustimo celodnevnemu potepanju po togianskih otočkih in koralnih grebenih. Vreme se po stari navadi skisa in plujemo v dež. Cel dan seveda ni za preždeti na barki, zato dežju navkljub poskačemo v vodo in šnofljamo po morskem dnu, skakanje s strehe barke postane popularen šport, na barki ni nič več suhega, vse je mokro od dežja in premočenih kopalcev, vidljivosti ni, vodna površina se polni s tisočerimi krogci dežnih kapljic. Korale in ribe so sicer raznovrstnih oblik, barvna lepota pa je s pomanjkanjem sonca ostala skrita vse te dni. Temu primerno je sledilo domače razočaranje ob razvijanju podvodnih slik, ki jih je ena sama monotona modrina.
V rajskem zalivčku otoka, ki prav gotovo nosi kakšno eksotično ime, uživamo kot mali otroci. Nekaj sončnih žarkov na beli peščeni plaži, poraščeni z visokimi kokosovimi palmami, črne zaobljene skale z votlinami, ki jih dolbejo valovi kristalno čiste turkizne vode. Raznovrstne školjke ležijo v belem koralnem pesku. Kot slika iz revije, ob kateri na domačem kavču globoko zavzdihneš. In čudovitih je tistih nekaj trenutkov, ki ti jih sonce podari na rajskih otočkih.
Privoščimo si še nekaj svežega kokosa, za kosilo je seveda riž z ribami in papaja za sladico, preostanek dneva mine v čofotanju in plovbi, na večer pa smo spet doma, na Bolilangi. Za večerjo je ogromna riba. In riž, seveda.
Spanec je bil nemiren. Precejšen veter je bučal skozi gozd in špranje hišk, valovi pa so tako glasno butali ob obalo, da se je zdelo, da nas bo zdaj zdaj odneslo s tistimi nekaj metri peščene plaže vred.
13. dan – 9. maj  – NA PLAVUTIH DELFINOV
Še en dan za raziskovanja. Zdaj se nam zdi razpadajoča, umazana in smrdljiva barkača že čisto prijetna in domača. Kapitan je prava oseba za barkačo, na prvi pogled spominja na temnopoltega neobritega krutega gusarja, ampak se izkaže za prav prisrčno otročjega in prijetnega možaka. To jutro pride po nas z razcefrano črno – rdečo rano na hrbtu. Motor mu je bil zgrabil majico in ga grdo ranil po hrbtu, frajer pa si je odprto rano razkužil kar s strojnim oljem.
Med plovbo naletimo na jato delfinov – ej, kakšno veselje so nam priredili s svojo predstavo, kapitan pa je obračal barko in plul za njimi, medtem ko so igrivo poskakovali iz vode, za trenutek izginili in se spet pojavili nekje na drugem koncu valov. Lep čas smo jih občudovali in sprašujem se, če si je še kdo zaželel, da bi zaplaval z njimi.
Tudi tokrat nas je čakala rajska plažica, še kako čudovita, vendar je bilo treba do nje preplavati kakšnih 50 metrov, zato so fotoaparati, žal, ostali na barkači. In za kratkih 15 minut je posijalo sonce na bel pesek in turkizno vodo, na obali so rumeno cveteli grmiči, vitke kokosove palme so se dvigale daleč nad nami, v plitvi vodi pa so valovi kiparsko dodelali desetine drobnih peščenih sipin, na katerih so tu in tam ležale školjke, vmes kakšna tako velika, da sta jo dva moška komaj dvignila iz vode. Ženske se prelevimo v nabiralke, eni brezskrbno čofotajo in se otroško veselijo tropskega raja … in bil je pravi raj, sonce je sijalo skozi luknjo v temnih oblakih, ki so sicer zapirali nebo in vse skupaj je pričaralo pravljične kontraste v modrem. Potem pa se je nebo zaprlo, valovi so narasli in lep trud je bil potreben pri plavanju nazaj do barkače.
Spet se ulije kot iz škafa, vajeni smo že vsakodnevnega dežja in redkih sončnih obdobij, kar psihološko ni bila lepa spodbuda za preživljanje pravljičnega dopusta, pa vendarle, če pomislim, kako dobro jo je odnesla koža, ki ni utrpela nobene preobilice sončnega sevanja in tudi kreme za sončenje se je zelo malo porabilo …
V dežju se izkrcamo na Taipi, še enega izmed kvazi turističnih otočkov, nekaj propadajočih lesenih hišk stoji na obali, turistov pa od nikoder. Na pokritem pomolu si privoščimo kosilo, v zapuščeni jedilnici pa sledi čajanka za tiste, ki čakajo, da ploha mine. Spet se prelevim v nabiralko školjk, dež mi curlja z nosa in brade, ampak zrak je relativno topel. Voda ob otoku je umazana, umaknemo se na koralni greben šnorkljat med pisane ribice in pestre korale. Od nekod spet priplava umazanija, sicer pa, kdo bi se čudil, saj tukaj zmečejo vse v vodo, pa tudi naša barkača je za sabo puščala mavričast oljni madež in je k temu lepo prispevala. Toliko o čistoči raja.
stari starsi 300x201 - Sulawesi na robu sveta - II. del

Doamčini


Na poti do Bolilange se ustavimo na sosednjem otoku, kjer leži preprosta vas. Hudo preprosta, lesene kočice na kolih, pod njimi blato, domače živali, ljudje si nas z zanimanjem ogledujejo (zakaj imam na tem otoku zmeraj občutek, da smo mi domačinom atrakcija, ne oni nam?), številčna otročad pa se podi za nami, si nas ogleduje, sredi blatne potke kičkajo, prepevajo in se zabavajo ob pogledu na čudake, ki so prišli na obisk.
Nekam utrujeni se lotimo velike ribe za večerjo, potem pa prav hitro odkapljamo v svoje hiške. Tukaj se hodi hitro spat in se zgodaj vstaja. Ponoči pa spet dežuje.
14. dan – 10. maj  – DAN KAR TAKO, prvič
Cel ljubi dan na našem otočku, sprva ti še ni jasno, kako ga boš preživel, potem pa kar nekako odbrzi sonce čez nebo. Vsak zase smo po svoje uživali v odkrivanju plažic na otoku, čofotanju, nabiranju školjk, lenarjenju v skritih kotičkih in na tako malem otoku na trenutku sploh ni bilo videt žive duše.
Za športne užitke si je bilo možno privoščiti namizni tenis na improvizirani mizi, vrvica čez dva kola pa je bila dovolj za odbojko. Vreme se je spet veselo poigravalo iz oblakov v dež in nazaj, vmes pa je celo za kratek čas posijalo sonce.
Ponoči močan veter previhra otok po dolgem in počez, sledilo je panično pospravljanje imetja v hiške in zapiranje s polknicami, sopotnika se zakleneta in morata skakati skozi okno, dež pa ne poneha vse do dopoldneva.