14. okt, 2008   Sulawesi   , , ,

 

Sulawesi na robu sveta – I. del

Kam gresta? Ja kje pa je to? Eeeh, tja pa ne hodit, je nevarno! Kaj vse se vama lahk zgodi, bodta no pametna! Ptičja gripa, terorizem, potresi, tsunamiji, okradli vaju bojo, kaj pa če avion dol pade?
februar, marec –  INFORMACIJSKA AVTOCESTA
Midva pa se le nasmehneva in sva odločena raziskati tisti konec sveta. In raziskovati je bilo kaj že doma, pred monitorjem, kaj vse ti razkrije svet interneta, o državi, o krajih, o izkušnjah popotnikov, o nalezljivih boleznih, ki te morda tam čakajo, o potresih, ki so tam praktično stalni spremljevalci, najdeš celo strani, ki od lanskega uničevalnega tsunamija naprej redno spremljajo in arhivirajo podatke o svetovnih potresih. Firbec gre tako daleč, da imaš že pred potovanjem natančno izrisano pot in prizore, ki te bodo na njej čakali. Rahlo ubijanje čarov avanturizma, pa vendar je to edini način, da se prepričaš, katero izmed številnih potovanj ti res ponuja najlepša doživetja – konec koncev se med potniki znajdemo tudi tisti, ki si finančno lepo zasoljena potovanja ne privoščimo ravno pogosto, pa zato pazljivo izbiramo destinacijo. In izbrala sva si otok v obliki cveta orhideje, nekoč poimenovan Celebes, tretji oz. četrti največji izmed 17.000 indonezijskih otokov, dom fascinantnih kultur in naravne raznovrstnosti.
1. dan  – 27. april – ZA ŠEST UR STAREJŠI
Brnik, hiška za objokane (ene ob slovesu, druge ob snidenju), nam je komaj pomahal v slovo, pa je bilo skozi okence že videti sejemske stolpiče Frankfurta. Skupinica šestih ovčic brez pastirja (vodiča smo s preostankom skupine srečali šele na Baliju) se izkrca na najsevernejši točki potovanja. Se pravi, najseverneje na 50 stopinjah Frankfurta, najjužneje pa na recimo 10 stopinjah Balija (priznam, sveži podatki iz atlasa). Spodobno smo se znašli brez vodiča, začetni negotovosti navkljub. Terminali od A do žnj, vlakci in smerokazi, nekaj lahkotnega posedanja in že smo sedeli na našem letečem Rolls Roycu – Boeing 777 nas je ponesel nad oblake, nad 10 km višine in z več kot 900 km/h smo pri minus 50˙C mešali kodre angelčkom, ki so posedali po puhastih oblačkih pod nami. Tudi 13 ur v zemljini stratosferi mine hitro. Še posebej, ko zaman poskušaš izbrskati iz kakšnega predalčka možgan, kaj za vraga že ima relativnostna teorija skupnega z letenjem. In se potem raje zadovoljiš z otopelim spremljanjem prizorov iz troposfere (hm, tudi v leksikonu med drugim piše kaj o teh pojmih). Fantazija kulturne pokrajine – polja in vasice v čudoviti vzorčasti teksturi, nad katero se lahkotno šetajo beli oblački, počasi izzvenijo nad poplavljeno romunsko pokrajino, zamenja jo Črno morje in božansko našpičeni belo zasneženi Karpati, nad Kaspijskim morjem pa ugasne sonce, stevardesa potegne zaslonko čez okno in me pošlje spat. Strmim v ekranček pred sabo in ure in ure spremljam zemljevid, ki prikazuje naš let. Kabul. Indija. Bengalski zaliv. Malezija. Dobro jutro, dober večer, koliko je tu ura?
2. dan – 28. april – INSTANT MILIJONARJI
Letališče v Kuala Lumpurju. Kakšna lahkotna arhitektura objekta ogromnih razsežnosti! Prijetno prazno, svetlo, neskončno veliko, z zvezdnim nebom in nekoliko vesoljskim ozvočenjem deluje bolj kot naselbina na tujem planetu. Za nekaj uric ga zapustimo, iščoč transfer v prehodni hotel Concorde Inn, ki je sicer v sklopu letališča. Nekako nedomače deluje, pritlični trakti sobic so nepregledno nanizani po zeleni travi, v treh urah bi si naj lahko privoščili kar tri obroke (zgodba zase), doživimo še prvo in edino paniko, ko naš Doktor razglasi izgubljeno letalsko karto, potem pa se pomirjeni in sveže klimatizirani po poletni vročini vrnemo v letališko vesolje. Počutim se kot kakšen medgalaktični klošar, ko posedam in se zležavam v vseh mogočih položajih na klopcah v praznem traktu, zavita v termoflis, zunaj pa 35˙C.
Gremo na Bali, pogledat kako se imajo ostali?
Stevardese, ej luštne, nasmejane in navihane punce, prav simpatične so bile, lepotičke iz daljne Azije. Temnooke, čudovite, ravno prav čokoladne polti, črnolase, drobne in postavne v svoji elegantni opravi. Vse po vrsti so dajale komplimente slamniku na moji glavi, ki je postal nekakšen moj razpoznavni znak. In potem smo se dotaknili tal Indonezije. Bali! Cvetni venčki okoli vratu, vonj po eksotiki, gost vroči zrak. Z negotovim izrazom na obrazu nas je pričakal vodič-pastir-Mojzes-Brane. Verjetno je pričakoval kakšne mrke obraze na račun tega, da smo morali pripotovati sami (kar se ti pravzaprav zdi res rahlo nezaslišano, ko ti zadnje dni sporočijo med vrsticami z agencije, če se že odločaš za pot na konec sveta prav z agencijo), potem pa je cmok v grlu lahko mirno požrl ob naših nasmejanih obrazih.
Na poti v hotel smo postali vsi po vrsti instant milijonarji. Nismo zadeli na lotu, le bankovce za 100 evrov smo pretopili v cca. 1.200.000 indonezijskih rupij. Zmeda v ničlah, meni so kar plesale pred očmi in vsa matematika mi je za nekaj časa obrnila hrbet.
Hotel, tri zvezdice, prostorna odprta vhodna avla, pridušena glasba, zadaj pa cela hotelska vasica sredi džungle. Potke, ki se vijejo med gosto zasajenim tu in tam osvetljenim rastjem, smerokazne lesene tablice s številkami sob, zavijemo okoli bazena, mimo ogromne šahovnice, levo pri velikem drevesu, desno pri naslednjem, še malo mimo hišk in skozi džunglo, v otočku zelenja se skriva mali tempelj s svežimi daritvami, še nekaj cvetočih grmovnic, toliko da ne srečava še Tarzana, pa sva doma. Simpatično razkošje v primerjavi z vsem tistim, kar nas še čaka. Večer smo preživeli v gostilnici, okušali razne sokove, pivo Bintang (eee, Bintang, tukaj edino zdravilo za tiste, ki sicer ne morejo brez C2H5OH) in prebijali led v komunikaciji z ostalimi šestimi sopotniki, ki so se poprej že nekaj dni potepali po Javi in Baliju.
Večerni sprehod po ulicah Kute je razkril tisto meni neljubo lastnost južnih turističnih krajev, ki se ji reče po domače – tečni trgovci. Kar nekako slabe volje so me pustili, pomislila sem, ajjj, še ena dežela, kjer me čaka neutrudno barantanje s skoraj nasilnimi trgovci in večno ponavljanje »no thank you« … Pa sem se uštela, že naslednji dan je bilo vse čisto drugače.
3. dan – 29. april – KDO JE KOMU ZANIMIVEJŠI
Adijo balijski turizem, čaka nas jutranji avion  na Sulawesi, pristajamo na sam jug otoka v Makassar. To je eno tistih mest, ki jih ne najdeš na zemljevidu, če datirajo kam drugam, saj se je poprej imenovalo Ujung Pandang. Tukaj se naše potovanje šele prav začne, brez neznosno mrzlih letalskih klim… In potem se nam pridruži še Daud, zagoreli lokalni vodič izrazitih obraznih potez, Đorđ of the jungle, Tarzan naše odisejade, klovn za tiste, ki na potovanju ne zmorejo brez cirkusa.
Zložimo se v dva bela kombija, naše konzervirane dnevne sobe za lep del potovanja. Pot čez slikoviti del mesta nas pripelje v del pristanišča lokalnih prahusov. Veličastne lesene ladje, menda narejene brez enega samega žeblja, z odličnimi plovnimi lastnostmi, s katerimi so pomorščaki Bugiji že daleč nazaj pluli tja do Madagaskarja in severne Avstralije ter tam pustili v kamne zarezane besede, ki so jih menda v svoje besedišče privzeli severni Aborigini. Povabimo se na obisk na ladjo, ravno pretovarjajo 50 kilogramske vreče riža s kamiona v ladijsko podpalubje. Drobni, a žilavi moški si naložijo vreče za vrat in jih lahkotno po dve ali celo tri pomečejo v veliko odprtino, kjer nadaljnja dva bele vreče zlagata, šefe pa dela evidenco. Ostali mirno posedajo po robu, nas opazujejo, se zamaknjeno nasmihajo, kadijo. Sprehodimo se po ladji – prav nemarno je naložena z vsem mogočim, leseni prostori so ozki in strmi, spalni deli so kot pasje utice, v kapitanovi kabini pa oguljeno krmilo in to je to. Pa se znajdi zahodni ljubitelj ladjic brez vseh inštrumentov na armaturki! Za nameček je bil del ladje sveže prepleskan, pa smo na svoji koži lep del barve tudi odnesli.
Potem smo izgubili dva člana odprave, avanturizem sta vzela resno in se sama sprehodila čez mestni predel, medtem pa je naša konzerva spustila dušo in ni kazala veselja do brnenja. Fantje so malo porinili, izgubljena pa smo po nekaj ovinkih našli.
Fort Rotterdam – ostanki kolonialne zahodne civilizacije, Nizozemcev, ki so se od 16. stoletja tod grebli za začimbe in izpodrivali ostale evropske izkoriščevalce. Utrdba na ravninskem delu, danes prenovljeni dom etnološkega muzeja, nam postreže s hitrim vpogledom v otoške navade. Pozneje prebiram, da je blizu dom Nizozemca z največjim vrtom orhidej in hibridov na otoku, da premore tudi zbirko školjk in koral … in se sprašujem, zakaj se nismo povabili na obisk.

Otočki

Otočki


Popoldne odplujemo na otoček Samalona, 45 minut minut vožnje s preprostima barkačama, daleč stran na horizontu pa nas iz daljave opazujejo sive stolpnice Makassarja. Izkrcani na belo peščeno obalo se zapodimo pod nekaj provizoričnih palmovih strehic na obali in se prepustimo ambientu tropskih vibracij. Nekaj uric v čofotanju, raziskovanju otočka, čajčkanju pod drevesi pri domačinih in poležavanju v senci posušenih palmovih listov se hitro izteče. Ko bi le bili vedeli, da bo to naš edini pravi sončen dan, bi se ga še pošteno bolj naužili… Sicer pa je bilo debelo mazanje s sončno kremo in uporaba dolgih rokavov tudi za v vodo ena pametnejših idej pri početju v razbeljenem pesku.
Razburkano morje na poti nazaj premoči precejšen del prestrašene turistične posadke. Mrači se, vožnja v hotel. Skozi ozko recepcijo do prostornega vrta v ozadju, spodobne pritlične sobice nas čakajo, ob postelji pleteni copatki, na mizici krožnik s tropskim sadjem za degustacijo.
Skupna večerja na ulici je razkrila tisto, kar je v programu bombastično opisano kot »najdaljša miza« (poetični duhovni vodja agencije očitno premalo hodi po domačih veselicah). Nekaj zaporednih provizoričnih kolib, pred vsako pa niz zaporednih razmajanih miz in stolov. Smo tako rekoč edini gostje, stisnemo se za dolgo mizo, s kitaro v rokah nam sramežljivo prepeva nekaj fantičev zahodne rock komade, na mizo pa nam prinesejo riž, ribe, lombok (omaka iz čilija), penasti čips in nekaj zelenjave. To je to, kulinarični paketek, ki nas je od takrat spremljal čez cel otok. Zjutraj morda kruhek z marmelado, buhteljček z neznano vsebino, palačinke s spasirano banano, popoldne pa riž in riba in zvečer riba in riž.
Večerni sprehod po mestu naju je pripeljal do obale. Dolga tlakovana riva, betonski zidec z zelenjem, zadaj enosmerna prometnica, ki kar mrgoli od življenja, potem pa neskončno dolga ulica s trgovinicami in warungi (gostilnicami). Kot da se zvečer celo mesto zgrne na obalo,  vsak kotiček rive je zapolnjen, po zidcih poseda mlado in staro, skupinice mladostnikov pobrenkavajo po kitarah, na lesenih vozičkih prodajajo otroci pijačo in prigrizke. Če odkloniš, se umaknejo, tu te presenetijo s svojo nevsiljivostjo in mirnostjo. Poglej no, pa je res tukaj vse drugače! In po nekaj minutah sprehoda ugotoviš, da smo pravzaprav edini belci v mestu. Vse oči so uprte v belo kožo, kako jim je šele smešno najino držanje za roke, nasmihajo se, opazujejo vsak najin gib, nasmihava se nazaj in se počutiva kot kakšna mala zelena Marsovčka, ali pa vsaj kakšni zelo slavni osebi, deležni nadležne pozornosti, pomahava otročkom, ki se šalijo na najin račun, odgovarjava svoj helou, sva pomična razstavna eksponata, atrakcija vsakdanjega zbora domačinov na obali. O kotičku za mirno neopazno posedanje za naju ne duha ne sluha, povsod se obračajo za nama, povsod pogledi, nasmehi, otroško veseljačenje ob novo odkritih čudakih. Naletiva na prav enako presenečena sopotnika s kamero v roki, ki pa jo opazijo tudi otroci in se radovedno naberejo okrog nas.
Mister, foto...

Mister, foto...


Mister, foto, foto! Glasno poskakujejo in se nastavljajo pred objektiv, bučni smeh posejejo po obali, ko jim pokažemo zaslončke z njihovimi podobami na digitalnih aparatih. In potem jih, polne energije, po nekaj časa kar težko prepričaš, da je fotografiranja konec. Zvezdniško življenje te rahlo utrudi in počasi se umakneš vsem zvedavim pogledom. Še brskanje po trgovinicah, naletiva na varianto naše 300 tolarjev shop, glasna zahodna muzika, police pa nabito polne z vsakovrstnimi plastičnimi drobnarijami (po vsej verjetnosti večina izvirajo iz Kitajske), recimo plastičnim električnim brivnikom, Sponge Bob ogledalca, papirnate hlačke za enkratno uporabo,…
Hotel pa nama postreže s svojevrstnim presenečenjem – nekaj korakov stran od naših sobic ležijo prave male Benetke. Z lesenimi ograjicami in zelenjem obložene potke vodijo med simpatičnimi lesenimi hiškami, miniaturnimi trgi na vodi in zelenimi kotički v objemu pridušene svetlobe povsod posejanih lesenih lučk. Jedilnica pa kar na pravi ladji.
Impresionirana nad ambientom plavajočega kompleksa sva se z razgledne hiške pustila objemati zvezdnemu nebu.
4. dan – 30. april – SPOLNA VZGOJA
Dan se nam je kot običajno začel okoli šeste zjutraj. Takrat se sonce že lepo dvigne nad horizont, zvečer pa ob šestih utone. Dnevi so zaradi tega nekako kratki in tudi naša raziskovanja so se običajno ob mraku zaključila.
Spakirajte torbe, pot pod gume brnečih konzerv! Promet iz mesta je bil gost, nepregledno število motoristov, ki so si podobni kot jajce jajcu s svojimi črnimi čeladami, precej avtomobilov, in to dobrih terenskih vozil, starega osebnega avtomobila skoraj ne vidiš. Kdor ima avto, ima konkretnega, ostali pa tudi po celo familijo spakirajo na eno motorno kolo. Potem so svoja zgodba še kamionarji, s svojim okrašenimi starimi mrcinami, po cele nizi dodatnih barvnih lučk jim krasijo prednjo masko, vetrobranske šipe pa so zatemnjene in le kakšna lisa v obliki zvezde ali česa podobnega prepušča v notranjost pravo svetlobo. In še nekaj pomembnega, vozijo po levi. To nam je predstavljalo določen hendkep že pri prečkanju ceste, kaj šele, da bi se morali posedeti za volan.
Prevozili smo tistih nekaj metrov edine avtoceste, ki jo premorejo na celem otoku in se znašli na Trans Sulawesi highway, edini cesti, ki te pripelje z juga na sever. Highway pa takšen, to je posebna zgodba! In način vožnje, vse se dogovorijo s trobljenjem, zvok troblje te spremlja na vsakem metru ceste. Potem obtičimo v koloni, nekje spredaj se dogaja nesreča, iz običajne dvopasovnice pa se nagnetejo vsi v štiri, pet pasov in potrpežljivo čakajo, da bo zastoja konec. Izkoristim postanek, da si v miru ogledam čudovito štručkasto hribovje, ki se razteza za riževimi polji. Spominja me na slikovite prizore iz južne Kitajske. Sprašujem se, ali nas bodo z zelenjem porasle, iz nižavja se dvigajoče štruce spremljale po celi poti (ne, ne bodo…) in kje si jih bom lahko pobliže ogledala in kakšni poplezala v bogato poraščeno oprsje (nikjer, žal, nič ni idealno, to pa si lahko privoščijo samo back packerji, avanturistični popotniki z nahrbtniki, ki si sami krojijo pot po njihovih sanjskih deželah…).
Zastoj je hitro mimo in zdaj nas ob cesti spremljajo vasice, skoraj vsaka pa s svojimi ob vozišče nagnetenimi stojnicami privablja na pokušnjo raznovrstnega sadja in drugih pridelkov. Ustavimo se na delu, kjer očitno cela vas prodaja pomelo. Ogromna, grenivki podobna zadeva, sladka, vsako vlakno je polno sočnega mesa, evo naše kosilo.
V naslednji postojanki desetine velikih rib, posušenih na soncu in konzerviranih s soljo, visijo na vrvicah s strehe stojnic in čakajo sladokusce, med katere se gotovo nismo uvrstili. Pač nismo vajeni grizljanja suhih rib, ki visijo ob cestah.
In riž, bolj se oddaljujemo od mesta, več je riževih polj, ki spominjajo na čudovite zelene travnike v svojem najplodnejšem obdobju. Riževa zrna sušijo razprostrta po platnu prav povsod, najraje pa izgleda kar na vročem asfaltu, zato je včasih potrebno spretno izogibanje belim zaplatam.
Še sadje, salak je zanimiv sadež, velikosti majhnega jabolka, obdan z grobo luskinasto rjavo kožo, ki spominja na kačjo. V notranjosti so običajno trije beli koščki trdega mesa s koščico v sredici. Okus spominja na bolj eksotično sorto jabolka.
V pokrajini, ki  nas spremlja ob cesti, se še vedno nizajo vasice. Večinoma preproste lesene hiše, s koli dvignjene od tal in s slemenom proti cesti, streha pa je na fronti običajno zaključena z dvema prekrižanima štrlečima deščicama, ki simbolizirata bivolje rogove. Iz rodovitnega nižavja se počasi dvigamo v gosto porasel hriboviti svet. Nekje sredi ničesar se Brane spomni, da bi se lahko šli kopat v slap. Pet, deset minut hoje navkreber skozi majhno vas in po gozdni poti, potem pa se za temnim zlizanim skalovjem odpre pogled na čudovit slap s spodobnim tolmunom, našo kopalnico, toplice sredi džungle. Prepoteno telo si še kako želi osvežitve in nihče se ni pretirano ukvarjal s tem, kaj vse lahko še plava v zeleni vodi, ki ji ni videti dna. Najslajši pa je bil tolmunček, izdolben nekoliko višje v pobočju slapa, pravi naravni jacuzzi za enega ali dva, ki te obliva po hrbtu, medtem ko leno posedaš v ravno prav hladni vodi in opazuješ dogajanje pod sabo. Narava zna sama najbolje poskrbeti za užitke.
Ekspresno čofotanje za črnim skalovjem menda ni na voljo vsem popotnikom, pač moraš imeti srečo, da nebo pogosto joče in daje dovolj vode.
In preden si nazaj v kombiju, si spet oblit z svežim znojem in prepojen z neprijetno vlago, ki je na tem koncu sveta stalna spremljevalka. Nič ne de, če je sedež prepojen z vlažnim madežem že od prej, po minutki sedenja bo le še prijetno topel in še bolj prepojen, pripravljen za naslednji dan. Ne vem, zakaj ni v takem tempu švicanja sedež preprosto zgnil ali splesnel. Vsekakor je imel močno voljo opravljati svojo funkcijo.
Nekje med vzpenjanjem v hribovje smo postali v obcestni gostilnici na vročem čaju. Zgodba o postankih za vroč čaj se vsakodnevno pogosto ponavlja. Tukaj se je dalo med srebanjem satu lagi té (en-krat čaj) zreti sokolu v oči in se ob pogledu na hribovje počutiti kot v kamasutri. Naj razložim: Pred nami se je raztezala tako imenovana Erotična gora. Po pripovedkah neznanega izvora, zgodba brata in sestre, ki sta se zaljubila, pa ju je višja sila ločila na dva bregova reke, ki ju za večno ločuje, onadva pa vztrajata v svojem neizpolnjenem hrepenenju. Kot nekakšen nauk vsem, ki ne vedo, da telesno ljubiti bližnjega sorodnika ni ravno najbolje. In ona je zarisana v reliefu gore kot velika vagina, on pa na drugi strani doline kot žalosten ležeč falus. No prav, hrib pač ima svojo zgodbo. Kaj ima pri tem na ogradi z verigo priklenjen sokol, pravzaprav ne vem. Bil pa je lep in ponižan v svojem ujetništvu.
Tukaj se začne tudi zgodba o papaji in bananah. Sladke male banance, vsaj za polovico manjše od nam znanih, so tukaj dobrodošli prigrizek za popoldansko lakoto ali zavijanje v palačinko pri zajtrku. In papaja, velika zelena buča z oranžnim mesom, meloni podobnega okusa. Sladica po kosilu? Ah ne ne, kalorij pa ne, dajmo papajo! Papaja včeraj, papaja danes in papaja jutri. Če imaš srečo, je pokapana z sokom limete, ki jih šele da pravo aromo. Potovali smo čez otok raznovrstnega bujno rastočega sadja, pa smo vsak dan jedli … buče!
Nekje v zatonu dneva smo se popeljali skozi portal Tane Toraje, dežele, ki nam je obljubljala marsikateri neverjeten prizor. Šofer je opravil formalnost vpisa potnikov pri uniformirancu v karavli, kar se je potem ponovilo še nekajkrat na poti, vendar precej neopazno, brez orožja in vojaških prizorov, ki so jih doživljali potniki nekaj let pred nami. Torajo smo za začetek spoznavali v nočni vožnji, nenavadni pa so bili prizori mesta Makale – najprej ogromna katoliška cerkev, ki je ob vseh pripovedkah o kultih prednikov sploh ne pričakuješ, potem pa obrisi velikih hotelskih kompleksov, ki pa so po pričevanju prazni in nefunkcionalni, saj začrtani turizem tukaj ni obrodil sadov. Dokaj nenavadno, skupaj z nekaj letališči na otoku, ki zaradi pomanjkanja prometa ne obratujejo.
V okolici mesta Rantepao nas je pričakalo gostoljubje domačega hotela, velike lesene bajte z značilno štrlečo streho na obeh koncih, z ganki v nadstropjih in škripajočimi sobicami, kjer se je do diha dobro slišalo, kaj počno sosedje. Nič ne de, zdaj smo ena velika zvedava družinica. Spodaj pa modrina spodobnega bazenčka in s slamo krita jedilnica, ki nas je po 300 kilometrih vožnje pogostila z okusno večerjo. Riž, zelenjava s koščki mesa in škampovimi repki, na čebuli pečen piščanec, riba.
Tukaj se začnejo tudi zgodbice o mrzli vodi v kopalnici, predvsem če šele pred odhodom ugotoviš, kako dela bojler, ali pa ti ga zgolj po naključju uspe usposobiti, na nadaljnji poti pa je tudi bojler zgodba preteklosti. Kaj je že rekel Kneipp o tuširanju z mrzlo vodo? J
5. dan – 1. maj  – DAN RAZMETANIH LOBANJ
Doma se gotovo dušijo v zadnjem dimu prazničnih kresov, mi pa odhajamo na dopoldansko potepanje po vasicah Toraje. Med pešačenjem po cesti in fanatičnim slikanjem vsega, kar raste ob njej, zaslišimo čudovito petje iz cerkve nad riževim poljem. Povabimo se na obisk, 14 firbcev se nadrenja na vhod preproste baptistične cerkvice in z odprtimi očmi in ušesi zre v dvorano. Bel prostor, brez ornamentov in kiča, lesene klopi in spredaj dvignjen podij, na katerem s tamburico nežno poplesavajo deklice v roza, zadaj pa nekdo z bobni dodaja ritem zboru, ki ubrano prepeva hudo eksotične melodije. Ujjj, kurja koža ob akustičnih užitkih, kakršnih v naših cerkvah nismo vajeni. Zapreš oči in prav nič nimaš predstave, da si v temačnem, zatohlem in mrtvaškem cerkvenem prostoru naših koncev, ampak se ti pozibavajočemu zdi, da si priča poletni razigranosti vil in vilincev s kakšnega Tahitija. Kakšen balzam za dušo! Družbo nam je delal kupček razigranih otročajev, pred cerkvijo so se motali med nami in se nastavljali fotoaparatom. Ne denar, ne bonboni, tukaj so najsrečnejši, če jih slikaš. Pa čeprav slike nikoli ne vidijo.
Krajši sprehod navkreber. Na poti spoznamo lokalno pralnico. Zajetje vode, ograjeno z betonskim zidcem, tu je vaška pralnica. Prideš z lavorjem umazanih oblek, pomočiš, pregneteš, namiliš, pregneteš, spereš, ožmeš, vsak kos posebej, odneseš domov in naložiš po živi meji ali kakršnemkoli grmovju, ki ga premoreš, glavno da sije sonce po njem, pa da je blizu ceste in da zgleda čimbolj pisano. To je to. Pridne punce so pri maši, poredne pa v pralnici, ali kako?
Vas, katere imena si nisem zapomnila ali pa morda niti nisem slišala – sredi travnika stojijo štirje tongkonani. Tako, kot je zanimivo njihovo ime, je pestra tudi zgodba, ki jo nosijo s sabo. Po izročilu naj bi predniki, ki so prišli v deželo z neba, postavili tukaj svoje ladje na kolih – od tod nenavadna oblika na obeh koncih štrleče strehe, ki daje vasicam in celotni pokrajini mističen in čisto svojevrsten značaj. Tukaj je vse … drugačno! Posedemo se po travniku in prisluhnemo zgodbi o preteklosti.
Tongkonane gradijo po točno določenih pravilih, orientirani so v smeri sever – jug, vertikalno pa so deljeni na tri dele; spodnjega tvorijo koli, podporna konstrukcija stavbe, kjer je zavetišče za bivole, osrednji je hierarhično razdeljen na več bivalnih preprostih prostorov, zgornji pa je streha, v obliki ladje daleč štrleča navzven na obeh koncih, tradicionalno krita s slamo, po kateri poraščajo mahovi in praproti. Vsaka stvar pri stavbi ima svoj namen in simboliko.
Pod vasjo ležijo spokojna riževa polja, nad njimi pa bdi skalna pečina. To ni običajna pečina, to je grobnica vaških prednikov. Višje v skali so izdolbene votline, v katerih so krste z umrlimi, zapečatene s preprostimi kvadratastimi lesenimi vratci, ki tvorijo nepravilen vzorec po skalnem previsu. Vmes so izklesani balkoni z lesenimi ogradami, na katerih slonijo lutke tau tau, lesene podobe umrlih v naravnem merilu, oblečene v njihova oblačila, realističnega obraza, z rokami iztegnjenimi predse. Neutrudno zrejo po pokrajini in čuvajo svoje zanamce na riževih poljih. Takšne grobove so si lahko privoščili le bogatejši. Stojim pod pečino in se razgledujem po teh balkonih. Počutim se kot vsiljivec. Firbec s fotoaparatom, ki je prišel, videl, poslikal in bo odšel domov pripovedovat zgodbice o čudni deželi.
Pot med riževimi polji skriva utico, kjer lokalni mojster izdeluje lesene kipce. Nekateri spominjajo na stilizirane podobe lutk tau tau, drugi so abstraktne človeške podobe. Les je lep, ebenovina, gosta, težka, prijetna.
Za vasjo so novejši grobovi. Prihodnost poenostavlja in zgublja bistvo, tako kot drugje,  tudi doma. Preproste betonske kocke z malimi lesenimi vratci, pobarvane belo, na vrhu pa maketa tongkonana. Verjetno nimajo več pravega motiva in potrpljenja, da bi v skalni previs klesali nove grobove.
Za turistični posladek nas pričaka vrsta stojnic s sarongi, lesenimi izdelki, nakitom, majicami, obeski in drugimi drobnarijami, ki jih radi prinašamo domov s potovanj. Prodajajo vse, tudi tisto, kar ni njihovo, kar najdeš na Baliju ali pa tudi kje drugje. Iščem knjigo in lokalne inštrumente, najdem pa čudovito leseno obredno ogrlico in knjigo o Toraji in njenih ljudeh, ki jo prebiram šele dolgo zatem, ko pridem domov. Tu smo šele na začetku poti in nihče nima želje po nakupu spominkov – vsakodnevno prelaganje prtljage je že brez spominske krame za darila dovolj naporno in čisto odveč. Medtem se nekateri poskusijo v streljanju s fračo, sopotnica se opremi s tradicionalno nošo (pravzaprav me spominja na Indijanko), nato pa se nebo rahlo zjoče in nas prežene na pokrit podest v objem pogovorov.
Obiščemo še eno vas. Ob cesti stoji vodni bivol popolnoma bele barve, albin, ki ima sicer največjo vrednost. Bivoli so v Toraji simbol bogastva in imajo posebno vlogo v pogrebnih obredih, a o tem malo kasneje. To so velike in močne živali z šibko točko – nežnimi nosnicami, skozi katere Torajanci speljejo vrv in jih na ta način krotijo.
Pridruži se nam nekaj lokalcev s petrolejkami, saj gremo v jame. V objemu gozda je skrit še en skalni previs, tukaj ga krasi dolgo okno z lutkami tau tau, grobnica pa je kar cela naravna votlina za previsom. Precej nenavadni prizori za nas, ki posmrtne ostanke skrivamo zakopane v zemlji ali jih spreminjamo v prah. Po amorfno oblikovanih jamskih rovih, stenah in poličkah so naključno posejane kosti in lobanje, tu in tam še kakšna novejša krsta, pa spet nekaj lobanj in kakšen kupček kosti, zmedeno si jih ogledujemo, nevajeni pogledov na skeletne ostanke, zdi se nekako nerealno in pravzaprav ne veš dobro, kako naj se tam notri počutiš in kaj naj občutiš. Nekaterim pokojnikom še dolgo po smrti prinašajo darove, recimo plastenko vode, nekaj cigaret ali kovancev. Z zahodnjaškimi očmi nekoliko bizarni in skoraj smešni prizori. Tudi naši običaji bi bili njim verjetno rahlo čudaški.
Turisti, ki obiskujejo te kraje, so na domačine že čudno vplivali, ali pa so domačini sami rahlo čudni, saj me je eden izmed njih zvlekel v špranjo za tri lobanje in izrekel magične besede »foto, foto«. Z namerno prestrašenim obrazom poziram s tremi neznanci s konca sveta in doma temu vsi rečejo, uau, kaka nora slika. Pa res?
Pomirjajoč sprehod po gozdu nam razkrije nekaj še neznanih rastlin – kavo, klinčke in ogromne bambuse. Edino pravilo, ki ga moraš na otoku poznati je to: vse, kar poznaš iz domačih rastlinjakov in dnevnih sob, raste na Sulawesiju v veliko večjih razsežnostih in čisto naravno. Ljubitelji sobnih rastlin, naj slišim vaše vzdihe!
Sredi džungle pa raste tudi čudovito rdeče cvetoče drevo, za tujce imenovano »jungle fire«. Iz gostega zelenja se tu in tam po gozdu razbohoti kričeče rdeče cvetje drevesa, ki res daje vtis, kot da gori. Kaj vse zna mati narava! Žal mi je le, da na otoku ne raste raflezija, sicer največji cvet na svetu, ki pa se ga menda da videti na sosednjem Borneu.
Še ena vasica v deželi zmajev, kakor je Torajo poimenovala moja oma. Imenuje se Ke’te Kesu’. Sploh naj naj vasica tongkonanov daleč naokoli. Čez riževo pokrajino se vije spodobna asfaltirana cestica, na obrobju polj, kjer se pokrajina zajeda v gozd, pa se bohoti cela vrsta čudovitih lesenih tongkonanov. Veličastne lesene stavbe z nizi bivoljih rogov na pročeljih, čudovitimi ornamenti in obdelavami. Kar nekako obstaneš in veš, da je to tisto, kar moraš dokumentirati, kar mora biti na slikah, in to dobrih slikah, saj si zasluži le najboljše, tako dobre, da ne veš, kako bi se jih lotil in potem je vsaka premalo dobra, da bi izpolnila tvoja pričakovanja, ubijaš se z sencami, soncem, kompozicijo, pa nič ne izpade dovolj dobro, tukaj bi moral ostati nekaj dni in ves čas samo vpijati in sesati prizore, da bi se ti posrečila tista enkratna in fenomenalna fotografija, ki bi pokazala, kako enkratna, unikatna in fenomenalna v resnici je ta vasica in z njo cela Tana Toraja (Hm, se kdo sprašuje, če mi je pika ušla s tipkovnice?)…
Arhitektura

Arhitektura


Arhitektura z drugega planeta. Ne vem, zakaj so vojno zvezd snemali ravno v Tunizijski Sahari in njenih blatnih hišicah, Toraja je veliko bolj nezemeljska sredi zelenega raja. In medtem, ko se ubadaš s fotografijo, ti v kader skače še kup drugih nadebudnežev z istimi željami, vse pofotkati in nesti domov. Sam sebi se zdiš banalen s fotoaparatom v roki, pa vendar to počneš, ti si »homo foto«, človek s fotoaparatom, ki pride, poslika in odide. V Kete Kesu in še marsikje drugje bi bila najraje sama, čisto sama, nemoteno sprejemala energijo vasice in se valjala po tleh, plazila po stebrih in se postavljala v najbolj bedaste poze s fotoaparatom, ne da bi me kdo pri tem opazoval in si mislil, da smo turisti res malo čez les.
Za vasjo se vijejo stopnice proti še enemu skalnemu previsu, tam niso grobovi ne v jami, ne izklesani, pač pa kar na izpostavljeni pečini. Sredi skalovja nekaj tramov, čez njih pa položene krste in nametane kosti po kupčkih, malo tu, malo tam, kakšna lobanja tu in kakšna tam, nekaj zadev je že zgrmelo po tleh, pa so jih preprosto skupčkali ob stopnicah. Res pravi dan razmetanih lobanj. In kako hitro ti to postane normalno…
Spodaj v gozdu še nekaj novejših grobov, eden izmed njih spominja na ogromno leseno cisterno v tongkonanu, ostali pa so betonski, pred najnovejšim stoji celo v stekleno prizmo zaprta lutka tau tau. Mož, ki ga predstavlja, je moral biti za časa življenja sila pomemben.
Začarani od dežele, kjer živijo za smrt, smo se v mraku vrnili v naš hotelski kotiček. Med potjo je bil izborjen postanek za foto, saj smo vendar homo foto, okoli nas pa v zlatem zahajajočem soncu ožarjena riževa polja!
6. dan – 2. maj  – ŠPORTNI DAN V OSRČJU DIVJINE
Na tem koncu sveta očitno ni pravila o kraljevskem zajtrku. Postregli so nam nekaj koščkov toasta, ki ga je v hipu zmanjkalo. Iz neznanih razlogov mu je bila še obrezana skorja. Sledili so najprej lačni pogledi, potem pa vprašaji nad glavo, ko so na mizo prispeli še vijolični zvitki. Spominjali so na zvite frotiraste brisačke, ki so nam jih ponekod postregli za osvežitev obraza. Ampak tokrat so bile užitne, vijoličasti ovoj iz »black sticky rice«, v notranjosti pa kokosov nadev.
Ta dan sta naša bela kombija počivala, nadomestila sta ju džipa. Eden jih je štel že krepkih štirideset in je to s svojim pobrnevanjem in špranjasto karoserijo tudi uspešno dokazoval. Ampak kakšen hribolazec je bil! To je bil dan za vzpenjanje po kozjih stezicah v osrčje pravljično obdelane pokrajine, da bi se lahko po kanjonu džungelske reke Maulu spustili z rafti.
Z gozdom in riževimi terasami posejana pokrajina nam je navrgla prav poseben obisk – kot bi se zbrala vsa šolska otročad z otoka, od nikoder so se vzeli in bilo jih je nešteto. V šolskih uniformah so capljali navkreber, kot bi imeli kakšen množičen naravoslovni dan. Temno obarvani nasmejani obrazki so nas spremljali lep del poti, nekaj pa jih je pogumno zajahalo kar streho džipa. Pogled skozi katerokoli okno je odkrival le razigrane temne nogice, ki so se oprijemale vsake razpoložljive izbokline na avtu. Prav prijetno otovorjeni smo se skupaj odsmejali po cesti naprej.
Riževe terase, ej kakšna poezija kultivirane pokrajine! Višje si, bolj so strme in fascinantne, lepo zaokroženih robov, prave zelene ponvice, kjer se iz višjih navzdol pretakajo premišljeno speljani potočki vode. Vsak košček zemlje je pomemben, pa naj bo še tako strma, tudi terasica za samo tri sadike riža je enako pomembna kot tista z neštetimi. Riž je njim naša pšenica in krompir skupaj. Večkrat letno riževa polja obrodijo, pri tem pa gredo skozi ciklus, ki pokrajino nenehno preobraža. Sprva vodene rjave ponvice, potem vanje posadijo sadike in jih vsako posebej povežejo, ko nekoliko zrasejo. Pokrajina se prelevi iz rjave v zeleno, takšno, kot smo jo doživljali mi, z riževimi bilkami v najlepšem rastnem obdobju. Ko smo odšli, je riž le še dozoreval in rumenel, polja so poželi, očistili in potem se bo zgodba ponovila, še in še in še neštetokrat. Ne moreš ostati ravnodušen ob estetskih užitkih, ki jih skupaj ustvarjata narava in človek.
Medtem naša cesta postane že rahlo avanturistična, štoparji pa ne odnehajo, dokler ne prispemo na točko, od koder nas nesejo le še naše noge. Vsak pograbi svoje veslo, rešilni jopič, čelado in plastenko vode – sprva nas, za enourni sprehod po naravi res smešno našemljene, pot vodi navzdol po širokem gozdnem kolovozu, potem pa po zmeraj ožjih stezicah, ki pripeljejo mimo vasice tongkonanov med strme riževe terase in tukaj se upravičijo napotki za dobro obutev. Sprašujem se, ali domačini v tej vasici vidijo belce le takrat, ko se podajo na rafting. Se pravi, da izgledamo približno tako, kot kakšni marsovski bojevniki – belih nog, s čelado na glavi, orožjem v roki (veslo pač…), zaščitnim oklepom (jopičem), čudne govorice, pridemo mimo, nerodno odcapljamo v dolino, izginemo z reko.
Polje

Polje


Po uri ne tako nedolžne hoje navzdol stojimo ob reki, tam čakajo trije rafti, en je namenjen skupini starejših Francozov, ki se je nekako prikotalila za nami. Vkrcanje, inštrukcije (Še kdo pomni kaj pomeni bum bum? … Hitro na sredino rafta, ne glede na koga in kako se pri tem zložiš!), splavitev, spust. Maulu nam je postregla z ravno pravšnjo kombinacijo umirjene vožnje med bogato obraščenim hribovjem in nekoliko adrenalinsko obarvanimi brzicami, kjer smo kdaj pa kdaj preizkusili tisti bum bum, hote ali nehote. Nekajurna vožnja nam je postregla z marsikakšno hudomušno dogodivščino. Sopotnica je izumila novo tehniko lulanja v vodo med vožnjo, mokri smo bili v glavnem zaradi borbenega škropljenja med čolni, tu in tam je kdo padel v vodo, seveda ne zaradi brzic, bolj zaradi človeškega faktorja. Lunch paket smo pokončali na drobni rečni obali, preizkusiti se je dalo še v skakanju z nekaj metrske skale, kjer je bilo pravzaprav bolj nevarno, da te tok odnese, če pravočasno ne zagrabiš vrvi, kot pa skok sam. Ob vseh športno rekreativnih užitkih dneva pa ne gre pozabiti neokrnjene narave, ki se nam je ponujala v razgled z bregov reke. Z gostim rastjem porasli bregovi, tu in tam čez mah in skalovje poskakujoč slap. Pa kakšna prav posebna lesena brv. Spet drugje temni skalnati vršaci, ki se  dvigajo nad tropski gozd. Zeleno rjava reka se vije med temnimi zlizanimi skalami. Impozantne strmine, poraščene tu in tam s preprogami rozastih cvetlic. Spremljajo nas metulji in pred nami se umikajo dobesedno po vodi leteče guane, kuščarji, ki sicer leno poležavajo na vročem obrečnem skalovju.
Še prehitro nas je potem že leno umirjen tok reke čofotajoče naplavil na zlizano kamenje pred naše stare znance – bele kombije. V štirih urah smo prepotovali 13 kilometrov rečnega toka. Coca cola za poživitev, nekaj izmenjave vtisov in zgražanje nad mokrimi copati, ki se, tako mimogrede, niso uspeli posušiti vse do doma in so s svojimi čudovitimi vonjavami dopolnjevali naš vsakdanjik do konca potovanja.
Sušenje mokrih oblek je bilo nasploh precejšnja umetnost, vlažno ozračje pri tem lepo nagaja, iznajdljivost v napeljevanju štrikov pa tudi ni odveč.
Za športom še malo kulture – po večerji nas je presenetila prava folklorna predstava lokalnega bambusovega orkestra in simpatičnih plesalk. V rumene srajčke in klobučke odeti čokoladni otročaji, ki izvabljajo iz nenavadnih bambusovih glasbil prav zanimive zvoke, so sicer sirote. Plesalke v tradicionalnih oblačilih pa med plesi s svojimi nežnimi, prefinjenimi gibi prikazujejo vsakdanja opravila, kot na primer sajenje žita. Rahlo folklorno začarani smo pokupili nekaj kaset in bambusovih piščali, iz njih izvabiti zvok pa je bila že čisto druga pesem. Večerno zabavo smo zaključili s skupnim plesom v krogu, Mojster Jaka, Mojster Jaka, al še spiš? Maister Jakob, Maister Jakob, schlaefst du noch? Kako pa se to poje v Torajščini…?
7. dan – 3. maj  – POGREBNO VRISKANJE POD ŠPIČASTO GORO
Kaj klavrn je bil jutranji pogled skozi okno. Zaprto temačno nebo nam je obetalo deževen dan. Zadnji zajtrk v Toraji – spet obrezan toast in za vzorec marmelade. Vse skupaj je izgledalo kot porcija za enega, ne pa za 13. Kar je sledilo, je privabilo nasmeh na lačne obraze – pohane banane. Ejjj smo jih pohrustali z užitkom!
V dežju smo se podali na mestno živinsko tržnico. Kaj hitro premočeni od dežnih kapelj smo nerodno capljali po razmočenem blatnem travniku in križarili med nešteto bivoli, ki so čakali  nove lastnike. Presenetljiv pogled na ogromna živinčeta, ki jih navidez švohotni suhci obvladujejo s potegom ene same vrvice skozi nozdrvi. Nekoliko nejevoljni zaradi dežja, otrpli zaradi števila živine in čisto tihi, ker smo se bolj ukvarjali z umetnostjo hoje med blatom in iztrebki, smo se umaknili pod strešice prašičje tržnice. Precej nenavaden pogled, desetine črnih pujsov leži v vrstah, zvezanih na bambusovih kolih negibno na tleh, izgledajo mrtvo, dokler kateri ne mahne z repom, se predirno oglasi ravno za tvojim hrbtom ali naredi lužico mimoidočemu na nogo.
Potem je bilo vse čudovito na ostalem delu tržnice, pod modrimi platni, s katerih ti vsake toliko časa sicer pricurlja za vrat, ker presegaš njihove višinske standarde in butaš z glavo v platno. Velik klobuk je tukaj sicer pravšnja stvar. In tržnica je pravi supermarket, najdeš vse, od suhih giric do zapakirane vrečke kapučina v prahu. Poskusim lokalno sladico, drobni rjavi polmeseci iz palmovega sladkorja in sezamovih semen. Mmmm.
V mestu za manj kot jurja nabavim pohodne natikače, pa nekaj zapestnic za darila, kartice in znamke. Še vedno dežuje in natikači, ki se držijo skupaj z nekaj paski, so edina primerna obutev, ki ne potrebuje dolgega sušenja. Moje adidaske so nesramno prepojene z rečno vodo in blatom s tržnice.
In potem smo se povabili na pogrebno slovesnost. Ob cesti naparkirani terenci, kakšen »polisi« (policija), da dela red, pa vedno večja gneča, so napovedovali, da za ovinkom res nekaj dogaja. Na položni strmini so za namene pogrebne slovesnosti zgradili pravo vas iz bambusa. Vse po določenih pravilih, vse že tedne in tedne vnaprej. Takšen pogreb si lahko privoščijo le bogatejši, priprave nanj pa trajajo tedne, mesece ali celo leta. Družina mora zbrati dovolj denarja in bivolov, da ceremonijo spelje, to pa včasih traja in traja. Tačas pa se ima umrli doma prav lepo. Po njihovi interpretaciji leži »hudo bolan« v domači postelji, domači mu nosijo vodo in hrano, žena zvečer leže poleg njega. Truplo nekoliko mumificirajo in to je vse. Za zares mrtvega ga imajo šele na zadnji dan pogrebne ceremonije, ko njegova duša poleti na dušah žrtvovanih vodnih bivolov in takrat njegovo truplo odložijo v grob, bodisi v skalno grobnico, skalno jamo, na skalni previs ali pa v kakšen modernejši betonski kubus.
Takšne ceremonije trajajo po cel teden, mi pa smo prišli na sam začetek dogajanja. Vstop skozi lesen portal z značilno ladjasto strešico, nekaj metrov v hrib, in odpre se pogled na pravcato areno, obkroženo z bambusovimi ložami za goste. Posedemo se v dodeljeno ložo, obutev ostane na travi pred njo, prijazna domačinka pa nam postreže s čajem in sladico. V sosednji loži temno oblečeni moški tiho igrajo karte. Vzdušje je mirno, sproščeno, nikoli točno ne veš, kdaj in kaj bo dogajalo, zato vsi mirno posedajo in se ne ubadajo z vprašanji.
Kmalu se na cesti pod vasjo začne mimohod pogrebnega sprevoda. Krsto najprej nesejo čez  vas in okolico, potem šele v pogrebno areno. Beli firbci (še nekaj malega bele kože je bilo videti, običajno ravno sredi dogajanja s fotoaparatom na očesu) se zgnetemo med domačo množico firbcev in z odprtimi usti spremljamo presunljive prizore.
Pogreb

Pogreb


Nepregledna množica se gnete ob cestici, po kateri se vije divji sprevod. Na čelu sprevoda v črno oblečene ženske vlečejo nad svojimi glavami kakšnih 20 metrov dolg rdeč trak, ki je pritrjen na nosila za krsto v obliki tongkonana. Nosi jo kup moških, ki pri tem ves čas poskakujejo, vpijejo in vriskajo. Ne, to ni nam znano juhu vriskanje, to je glasno spuščanje predirnih zvokov, ki si jih predstavljam recimo sredi džungle, ko se prepirata dva tropa bojevniško nastrojenih opic! Če bi bili ljudje okoli mene oblečeni v kakšne palmove liste in po obraznih pomazani z bojevniškimi barvami, bi akustična spremljava pogreba pognala že kar strah v kosti! Svet zvokov in tradicionalne mistike se žal meša z idejo, kako je cel svet ena sama vas, zato domačini v kavbojkah in majčkah nekoliko pokvarijo predstavo o mističnem otoku in čarobni deželi Toraji. Trudili smo se vsaj malo stopiti z njihovo kulturo in naši fantje so v znak spoštovanja v dolgih barvastih sarongih izgledali prav smešni, kot da so oni domorodci, domačini pa v kavbojkah le turisti!
Kar nekaj časa traja, da srhljivi sprevod obide svojo obredno pot in skozi portal pogrebne vasi privriska na glavno prizorišče, pri čemer prvih nekaj mladeničev z improviziranimi sulicami in nekaj dolgimi barvnimi trakovi verjetno simbolizira kakšne že davno pozabljene bojevniške čase.
V pogrebni areni se zbere ogromna množica nekaj sto ljudi. Pokojnika odpeljejo v posebno nadstropno zgradbo iz bambusa, kjer počiva, dokler ni po kakšnem tednu dni pogrebne ceremonije konec. Takrat odleti skupaj z dušami žrtvovanih bivolov v pujo, nebesa, in takrat je šele zares mrtev, ne glede na to, koliko časa pred pogrebom je res umrl.
Medtem pa nemoteno in navidezno brez urnika potekajo žrtvene aktivnosti. Posebno okrašen in močan bivol ima čast, da je prva žrtev na ceremoniji. Sredi arene na manjšem platoju stoji povsem mirno ob svojem gospodarju, ki ga drži le za kratko vrv, napeto skozi nozdrv ogromne živali. Večina obiskovalcev se nagnete na pobočje in nestrpno čakajo trenutek, ko gospodar z mečem sunkoma zamahne po bivolovem goltancu, živinče poskoči v divjem ritmu, izpusti kakšen prediren zvok, množica ob prizorišču poskoči in zavrešči od adrenalinskega dobitka, črna masa po hitrem postopku omahne na tla, v zadnji trzljajih tostranskega življenja izkrvavi pod noge najbolj firbčnih in brezhibno opravi svoje poslanstvo. Meso bo nahranilo stotine svatov, duša pa bo pomagala pokojniku na poti v nebesa. Zgodba se ponovi večkrat dnevno, vsak dan ceremonije. Bivolji rogovi bodo kot dokaz premoženjskega stanja pokojnika in njegove družine krasili pročelje domačega tongkonana. Če ni dovolj bivolov, žrtvujejo prašiče. Večdnevno žalovanje stoterih ljudi v bambusovi vasici pač zahteva določeno količino hrane. Gostje prinesejo gostitelju razne darove, mi smo recimo prinesli cigarete, da smo lahko nekaj uric posedali po naši loži, popasli firbce in nato odšli z mešanimi občutki. Nekateri so videno poimenovali z običajnim klanjem, nekateri pa smo ostali razpeti med dvema svetovoma, tistim mističnim svetom prednikov, ki počasi izginja in ga ohranja le ideja o turizmu, ter našim, zahodnim pogledom na svet. Že sam dan je bil nekako skrivnosten, nizka oblačnost se je ovijala okoliških vršacev in ustvarjala mračen ambient, na planjavi za vasjo pa je nad dogajanjem bdela v obliko zoba morskega psa ošiljena gora.
Iz luknje v luknjo po gorski cesti smo se v pozno popoldanskem soncu vzpenjali na planoto Batutumonga in počasi, ovinek za ovinkom, luknjo za luknjo, se je pod nami odpiral pogled na Torajo. Na prvi pogled tako podobna domači pokrajini, predalpskemu hribovju recimo, z gozdom poraščeni nežni hribčki do roba obzorja, tu in tam posejane ogromne zelene poljane, vmes nekaj hišic, vse tako domače, zeleno, sveže. Ampak ostrejši pogled razkrije veliko bujnejše gozdove, zelene zaplate niso travniki, ampak v umetelne terase zasajena riževa polja v najlepšem zelenilu, vmes pa iz pobočij tu in tam štrlijo ogromne črne skale in dajejo pokrajini pravljičen kontrast. Na obronkih polj tu in tam postavljeni tongkonani ali že kakšna novejša bivalna stvaritev. In vse skupaj začinijo temnomodri oblaki, ki se posamično podijo po zaspanem nebu in se tu in tam zjočejo nad lepoto pokrajine in jo začarajo še z … mavrico! Nešteto mavric, zdaj tukaj, zdaj tam, kot bi se nadnaravne sile igrale z akvareli na že tako prečudoviti pokrajini.
Na obcestni postojanki smo srebali vroč čaj, ki je na mrzlem hribovskem zraku res božal grlo, strmeli v pravljico narave pod sabo in nikamor ne bi šli, le v čarovnijo matere narave bi strmeli in ostajali brez besed.
Za zaključek polnega dneva so nas na vrhu planote čakale preproste lesene sobice z žimnicami na tleh v manjših lesenih tongkonanih, kot nekakšen lokalni planinski dom, z lesenega balkona pod štrlečo streho pa se je razprostiral pogled na Tano Torajo, počasi utapljajočo v mraku, vršace v ozadju pa so božali razvlečeni oblaki, ki jih je sonce ožarevalo v roza in rdečih odtenkih.
Tema kmalu ovije planinsko naselbino, nekje na horizontu se pobliskava, jaz pa najdem na nebu svoj veliki voz – ojej, nekdo ga je prevrnil, saj tukaj stoji na glavi, kako nenavadno!
Po večerji »pod kozolcem« se hitro razkropimo po svojih sobicah, vsi pa po določenem času ugotovimo, da nismo edini uporabniki sobic. Nekateri se družimo s ščurki, eni izganjajo kokoši, spet tretji izmenjavajo besede z mišmi, zjutraj pred zoro pa najdem na stebru pred vhodom veščo velikanko. Nekje zvečer zmanjka elektrike in v nemirni noči nas spremlja pogrmevanje iz daljave, šumenje, drobno pokljanje, čudni zvoki, nenavadni glasovi…