Študijsko potovanje po Turčiji
Piše: Jure Fortuna
Na dan odhoda sem se zgodaj zjutraj zbudil, se ozrl po sobi in oko se mi je ustavilo na spakiranem nahrbtniku. »Danes je ta dan!«, sem si mislil. »Odhajam na študijsko turo v Turčijo! Iz varnega in ustaljenega domačega okolja se podajam na dogodivščino, ki si jo bom zapomnil za vse življenje – vendar moram priznati, da sem malo nervozen.« Podobne misli so prevevale vse nas, ki smo se skupaj odpravljali na pot. »Kaj pričakovati? Sem dovolj pripravljen na predavanja? Imam dovolj oblačil za vsako vreme? Dobro obutev?«
Ko smo se zbrali na letališču, vsi še malo krmežljavi, se je začelo zares. Uvodni govor, pozdravni govor in letališke formalnosti. Vse to smo vadili že v Loškem Potoku, zdaj pa je bil čas, da to spravimo v prakso in se prelevimo v prave vodnike Agencije Oskar!
Ko so se kolesa letala dotaknila pristajalne steze v Istanbulu, smo oprtani s prtljago izstopili iz letališča. Spodaj v garaži nas je pričakal rdeč avtobus. Postal je naš dom za naslednjih 10 dni. Turčija – dežela tisočerih obrazov, kultur, bogate in dolge zgodovine, opojnih vonjav in dobre hrane je bila pred nami. Komaj je čakala, da se nam razkrije! Z vami bi rad podelil nekaj utrinkov našega potovanja, ki so mi najbolj ostali v spominu.
Med potovanjem smo slišali več kot 200 predavanj, prevozili smo na stotine kilometrov in se na vsakem koraku srečevali z raznolikostjo Turčije. Skupaj nas je bilo 33, od tega 5 skrbnikov in na čelu gospod Petelin (aka Oskar). Že takoj prvi dan smo izvedli 44 predavanj.
Začeli smo v Istanbulu, sprehodili smo se skozi Bazar do potopljene palače Yerebatan, znamenite Hagie Sophie, se ustavili v čajnici (kakopak) in si ogledali še Rimski hipodrom.
Dan se je končal v zgodnjih jutranjih urah, ko smo zaključili predavanja v mestu Bursa in jo mahnili proti Izmirju. Med nočno vožnjo smo spali kar na avtobusu. Spali smo eden čez drugega in se zjutraj zbudili malo polomljeni. Zjutraj je bil čas za jutranje raztezanje, ki je spravilo vse naše kosti spet na prava mesta in pognalo kri po žilah. Pripravljeni smo bili na nov dan.
Po zajtrku, ki je bil sestavljen iz treh vrst juh (ena zelenjavna in ostali dve malo bolj »posebni« mesni juhi iz živalskih organov), smo šli v Priene – ogledali smo si ruševine antične naselbine na hribu s pogledom na dolino reke Meander. Kot pravi zgodovinarji smo ugotavljali, da tam kjer nečesa ni, je verjetno bil včasih les. Pa vendarle šalo na stran, res smo začutili energijo tega izjemnega kraja in njegove zgodovine.
Živo se spomnim, kako smo si ogledali Apolonov tempelj v Didimu z orjaškimi 30 metrskimi stebri, ki so včasih sestavljali glavno poslopje in je bilo v antičnem času zelo pomembno preročišče. Za vsakega od teh so porabili kar 10.000 ur, da so ga izklesali!
Ob cesti naprej smo se ustavili pri starejši ženici, ki je prodajala izvrstne domače olive, sirup iz granatnega jabolka in začimbe, ki jih še vedno pripravlja sama.
Ali pa takrat, ko smo ob jezeru Bafa izstopili iz avtobusa in ob spremenljivih vremenskih razmerah obiskali pobočje gore Latmos poleg jezera, ki nas je pogostila z osupljivimi skalnimi strukturami (balvani), ki so ustvarjali pravi labirint poti, ki so nas popeljale proti majhni vasici Herakleja. Prav gotovo je to ena najbolj unikatnih gora, kar smo jih kdaj videli.
V vasi smo lokalnemu trgovcu z nakupi vode, prigrizkov in drugih potrebščin povečali mesečni zaslužek za vsaj 8000%.
Naslednji dan smo si med drugim ogledali starodavno mesto Hierapolis z nekropolo več kot 3000 do zdaj odkritih grobišč, kar je največja nekropola v Anatoliji. Mesto je bilo pomembno zdravilišče starega sveta in ljudje so prihajali blažiti svoje bolečine v bazenih vroče termalne vode, ki je pronicala na površje na tem območju.
Na vrhu mesta smo bili priča tudi veličastnemu Rimskemu teatru, ki je lahko sprejel kar 15.000 obiskovalcev.
Ob mraku smo se sprehodili po znamenitih sigastih ponvicah, bosi smo čofotali po pobočju navzdol, kjer nas je pričakal težko pričakovan hotel v mestu Pamukkale. Po večerji smo skupaj s skrbniki ocenili dan in se počasi potopili v spanec. Le-ta pa je bil bolj kratke narave, saj smo že zgodaj zjutraj po zajtrku drveli naprej.
V Konyi smo si ogledali znamenit mavzolej Rumija Mevlane, znamenitega perzijskega poeta in islamskega učenjaka. Sledila je mošeja Selima Pijanca, ki je svoje življenje nesrečno končal v svoji kopalnici, ko je rahlo okajen spodrsnil in z glavo srečal ploščice na tleh.
Naslednje jutro nas je med vožnjo proti Sultanhanu z energijo navdal veličasten sončni vzhod in v mestu smo si ogledali Seldžuški karavanseraj – obcestno postojanko, ki je stala na svileni poti in popotnikom in trgovcem omogočala oddih na njihovih potovanjih.
Pot nas je vodila v Kapadokijo in vsi smo ostali brez besed. Unikatna oblika narave in stožcev iz tufa s kapicami iz bazalta so nam pričarali občutke, ki jih nismo znali opisati. Ob jasnem vremenu smo med drugim raziskovali Kameljo dolino, Dolino Angelov in znamenito dolino Ljubezni. Ko smo se naužili naravnih lepot Kapadokije, so nam zvečer postregli s pravim turškim trebušnim plesom oziroma bolj pravilno – orientalskim plesom. Vmes so se naši čuti navdajali z izjemno lokano kulinariko, pijačo in vonjavami, ki so nas popolnoma prevzele.
Spoznali smo zapleten postopek tkanja pravih tuških preprog, ki zahtevajo ogromno koncentracije in časa, da nastanejo. Najvišje število vozlov v enem kvadratnem centimetru preproge drži rekordno število 1600. Cena nekaterih preprog je primerljiva nakupu luksuznega avtomobila. Seveda smo si ob tem privoščili tudi čaj.
Proti koncu potovanja smo raziskovali veličastno arheološko odkritje. Gobekli Tepe, ki je najstarejša do danes odkrita naselbina, datira več kot 12.000 let v preteklost. Območje, ki je popolnoma spremenilo naše dojemanje toka zgodovine razvoja človeka, je v naših glavah burilo domišljijo, kajti nihče ne ve prav veliko o njegovem nastanku in tako pušča prostor, da si vsak lahko splete svojo zgodbo.
Zvečer smo bili priča pravemu urfskemu večeru polnemu glasbe, veselja in plesa v avtentičnem karavanseraju, kjer smo uživali v turških kulinaričnih poslasticah in čaju, na tleh prekrtitih s preprogami in blazinami.
Naslednji dan smo se odpravili po poti rodovitnega polmeseca mimo rek Evfrat in Tigris – zibelki sodobne civilizacije – in po celodnevnih ogledih našo pot končali v mestu Dyarbakir, se podružili v hotelu, preden nas je premagal težko zaslužen spanec.
Kar naenkrat nas je sonce prebudilo v deseti – zadnji dan našega potovanja. Po krajšem ogledu mesta z obzidjem iz časov Osmanov, smo se počasi odpravili proti letališču in nadaljevali svojo pot do končnega cilja – Letališča Jožeta Pučnika v Ljubljani.
Z gospodom Petelinom na čelu (aka Oskar) smo v desetih dneh doživeli prav vse! Veličastne mošeje, bučne bazarje, starodavne ruševine civilizacij, ki jih je pozabil čas, tiha in zaspana mesteca ter izjemno prijazne ljudi.
Vsak od nas je na tem potovanju presegel samega sebe. Dnevne aktivnosti so bile sestavljene iz zgodnjega bujenja, predavanj na avtobusu in terenu, ter ogledi znamenitosti. Utrjevali in poglabljali smo znanje in razumevanje tega, kaj pomeni biti vodnik. Oboroženi s temami za predavanja in jasnim ciljem smo ustvarili močno skupinsko dinamiko.
Drug drugemu v oporo smo s skupnimi močmi dosegli nekaj neverjetnega – delili smo trenutke zmagoslavja ob dobrih predavanjih, se veselili za naše sopotnike in tudi kdaj delili trenutke, ko je bilo potrebno koga od nas dvigniti in ga podpreti. V zraku sta vladala kolegialnost in dobra volja, izjemno je bilo spremljati preobrazbo prav vsakega od nas! Spletli smo trdna prijateljstva, ki bodo trajala do konca naših življenj.