Sprejmi ali ne! (zahodna Kitajska)
Sprejmi ali ne drugačnost okolja, naroda. Nihče te nič ne razume. In ko začutiš nemoč pri verbalnem sporazumevanju, veš da moraš začeti uporabljati grimase in roke. Veliko kriljenja in kondicijske volje za
dopovedovanje, kaj bi rad in kaj te zanima. In ko to vključiš, veš da ti tuji jeziki prav nič ne pomagajo. Takrat globoko vdihni, začni govoriti po domače, lahko uporabiš tudi najbolj nerazumljivo domače narečje, nasmešek na usta in vsi te bodo vse razumeli. Vsem boš vse dopovedal in začuda jih boš tudi sam vse razumel. Tako je potekalo sporazumevanje na severozahodu Kitajske, točno v provinci XinJiang. Da nam bo bližje razumevanje kje to je; to je bivša država Turkestan, katero so Kitajci »osvobodili« leta 1955. Pred kom še danes ni nikomur znano. Važno, da je ta provinca polna nafte, in da lahko Kitajci sedaj nemoteno črpajo nafto za lastne potrebe, kar pa ne zadostuje za celo državo, saj jo še vedno uvozijo 50%. Sama provinca je velika za 80 Slovenij, in ima 40 mio prebivalcev. Po večini so to Ujguri, potomci Turkov, ki razen tega, da spadajo na Kitajsko območje nimajo nič skupnega z »osvoboditelji«. Imajo svojo kulturo, islamsko vero, svoje običaje, jedi, fizionomija telesa je drugačna. Skratka niso Kitajci. Vendar se Kitajska vlada zelo trudi s priseljevanjem Hanov (Kitajcev) v to provinco.
Zgradijo cela mesta ali pa že v obstoječih gradijo cela naselja in tja brezplačno preseljujejo Hane iz drugih provinc. Z namenom, da razbijejo celovitost Ujgurov. Bojijo se uporov in jih poskušajo umirjati s prisotnostjo policije in vojske. V vseh vladnih ustanovah, ter ostalih pomembnih državnih točkah so povečini zaposleni Hani in držijo vajeti trdno v rokah.
Tja smo potovali v času olimpijskih iger, ki so potekale 4.000 km daleč stran, vendar se je vseeno še kako poznala paranoja v zraku. Bili smo deležni večkratnih cestnih kontrol, strogih kontrol na letališčih (notranji leti), hotelskih preverjanj prtljage in podobno. Kaj so iskali nihče ne ve, saj so vsakič pojasnili drugo zgodbo. Enkrat so iskali alkohol, saj je ta izredno nevaren za hotel in verjetno lahko razstreliš kakšno sobo, drugič so iskali orožje, spet tretjič kaj tretjega. Važno je, da so ljudje zaposleni in da imajo službo. Kaj točno delajo, pa ni pomembno. Pomembno je tudi, da obdržiš nasmeh na ustih, ker v nasprotnem primeru Kitajci zablokirajo. Enostavno ne morejo delovati, če se sogovornik drži resno in to jih zmede. Takrat so »čist fertik« in ne morejo razmišljati. Bolele so me roke od govorjenja, saj potrebuješ dosti volje in kondicije za sporazumevanje. Pestro postane, ko želiš v kakšni restavraciji naročiti hrano. Njihova asociativna moč je drugačna kot naša in nimajo enakih asociacij
na zadeve. V neki kitajski restavraciji sem si zaželela jesti piščanca, vendar me ni nihče razumel. Nato sem pričela oponašati kuro, mahati z rokami (perutničke), pa sem natakarico še bolj zmedla, kot je že bila. Debelo me je začela gledati in si je mislila, da jo zafrkavam. Vendar ji ni potegnilo, da oponašam kuro in da si želim »čiken« jesti. Bilo je prav komično, in sama sem padla v smeh, ko sem videla njene široko odprte oči in usta. Še danes se smejim na ta račun, kako sem jo zmedla… Ne preostane ti drugega, kot da se naučiš dve, tri jedi in te naročaš cel čas, pa četudi ti na koncu potovanja že iz ušes štrlijo (lahmani, plovi, riževa juha, šiš kebabi).Lačen le ne boš, razen če prisegaš na žlico in vilice. Zapriseženi vzemite s seboj jedilni pribor, ker boste tam dobili le palčke brez »šnel kursa«. Ampak verjemite, da boste po enem tednu redne uporabe postali že pravi mojstri prijemov in akrobacij pri hranjenju s palčkami. Le na jedilno majčko ne pozabite. Ta je zelo pomembna, saj se lahko kaj hitro poflekaš s hrano (lahmani so debeli in zelooooo dolgi špageti pripravljeni z zelenjavo in mesom). Naša sopotnica se je zelo prebrisano domislila jedilne majčke in ko jo je oblekla, je vsem potegnilo, da smo najbrž že lačni in da moramo narediti en lunch stop. In še dobro, da so bili ti stopi, drugače bi se prilepili po sedežih od predolgih avtobusnih voženj. V Sloveniji nismo navajeni takšnih dolgih razdalj. Tam pa je čisto normalno, da so kraji oddaljeni po 600 in več km. Povprečno smo se vozili 10-11 ur na dan, vmes je bilo par nočnih
voženj, tudi zaradi zaostanka v programu. Zaostanek je nastal, ker smo bili v vlaku ujeti 13 ur zaradi peščenega viharja blizu Turpana. Ker so precenili, da je prenevarno nadaljevati z vožnjo smo se ustavili za 13 ur. Nihče ne ve, ali je bil res peščeni vihar ali ne, itak imajo blokado informacij. In kar se vlada v Pekingu spomni, tako je. Če reče, da naj povejo da piha, je pač vihar in se noben ne sprašuje in tuhta. Ne pa tako kot pri nas. Tukaj bi bil že cel halo, če bi ljudje na vlaku ostali ujeti in zaprti cca 13 ur nekje npr. v Radovljici. Brez informacij, hrane (še dobro da smo imeli zaloge piškotov). Čez čas so začeli nositi instant juhe in to je bilo to. Tako je naša odisejada z vlakom potekala 23 ur. Doživeli smo tudi popolni sočni mrk blizu Hamija, ki je trajal cca. 2 minuti. Doživetje je nepopisno lepo in ob enem srhljivo. Vsa tista čudna svetloba, ki ni noč in ni dan, postane hladno, živali utihnejo, ljudi napolni evforija in srh, kaj če tako ostane za vedno in se sonce ne prikaže več?!
Tako nekako so se verjetno počutili vsi tisti, ki so bili v zgodovini izgnani iz kitajskega cesarstva in katere so vrgli ven na zadnji točki kitajskega zidu v JiaYuguanu. Od zidu naprej ni bilo nič, razen puščave Gobi. In kdor vstopi v puščavo, se iz nje več ne vrne. Vendar je le sčasoma tam nastalo naselje in potem mesto. Torej si lahko mislimo, da so v tem mestu potomci teh izgnancev (kriminalcev, političnih izgnancev itd.).
Na naši poti so bile kar pogoste »odisejade«. Ena takšnih je sledila še v Rdeči kanjon, do katerega nas je vodila 72 km dolga makadamska luknjasta cesta po strugi reke. Do tja smo potrebovali 5 ur. Si predstavljate 5 ur 70 km po luknjasti poti? Vendar se je izplačalo. Kanjon je fenomenalen in ga je vredno prehoditi (5,2 km). Vse te oblike, barve… Pot proti naslednji destinaciji Kuči je bil še bolj odisejistično obarvan, saj nismo
mogli ven iz te struge. 10 km pred izhodom se je pokvaril en izmed mnogoterih kamionov in obtičal na sredi
ceste. Prehod ni bil več možen v nobeno smer. Slovenci, navajeni reda in discipline smo vzeli zadevo v svoje roke. Dobesedno. Vodič, ter midva z Andrejem smo se šli prometnike in pričeli z usmerjanjem prometa. Ponoči okoli polnoči, in kjer je cestnega prahu za izvoz, smo z naglavnimi lučkami pričeli kriliti in usmerjati nekatere naprej, druge nazaj toliko časa, dokler našemu avtobusu nismo naredili proste poti, za izhod iz te zmešnjave in ozkega grla. Po kakšni uri je naš šofer našel še neko zapuščeno cesto po kateri smo nadaljevali pot in končno prišli ven iz tega začaranega kanjona. Očitno nam ni bil namenjen. Tako kot ne jezero Karakul na višini 3.600 m, kjer je bilo slabo vreme in je ponoči deževalo. Če boste kdaj bivali v jurti, preverite, če je cela in če slučajno kje pušča. Če
boste opazili, da je prekrita s polovinilom, pojdite proč, razen če bi radi doživeli »mokro avanturo« in naslednji dan vse sušili od čevljev do potovalk. Nam je bilo pa zato usojeno prečkanje puščave Taklamakan, skozi katero pelje nova, lepa, široka cesta in pa Kašgar. Kašgar je ena izmed stotih destinacij, katere naj bi vsak popotnik enkrat obiskal. Poseben je zaradi še vedno pristne in originalne živinske tržnice. Še vedno poteka trgovanje z živalmi tako kot v času svilene ceste. Čeprav je šlo za živali, me je malo spominjalo na naš avtomobilski sejem, saj so živali ravno tako pregledovali in jih testirali. Npr. nekdo je kupoval osla in ga »peljal na probo«. Pregledal je zobe, ušesa, dlako, testiral odzivnost na palico, udarec, glasovni zvok, hitrost in ubogljivost. Mislim, da je sklenil kupčijo, ker je izgledal kar zadovoljen. Pa tudi osel ni izgledal nič »karamboliran in gnil«. Ampak ne boste verjeli: Svilena
cesta še vedno teče. In to v 21. stoletju! Delno še vedno s kamelami, osli, konji z obveznim tovorom. Po večini pa s težko tonskimi kamioni, ki prevažajo robo iz enega konca na drugega. Takšni so ti novodobni karavanarji, le da ne tovorijo 30-40 km na dan temveč 500-600 km. Bistvo in namen pa sta ostala enaka.
XinJiang sem zapustila z mešanimi občutki, utrujena od vožnje, »govorjenja«, drugačnosti, umazanije, površnosti. Tako zelo drugačen narod, ki daje prioriteto čisto drugem zadevam in se ne ozira na druge. Mogoče pa je v tem ves ta čar, mešanica narodov, ki sprejema od drugih, umesti v svoje in nastane mix kultur.
Sprejmi ali ne. Odločitev je tvoja.
Duška Praprotnik