Piše: Andraž Kapla
Na koledarju se odšteje 20. avgust, za mnoge normalen poletni dan, za nas pa dan, ko odpotujemo v London! Mesto, ki se nikoli ne ustavi, in kjer je vsakdo dobrodošel, ne glede na to kdo ali kaj si.
Kot pri vsakem dobrem potovanju v London so tudi v tem zajete glavne znamenitosti, kot so stari zvon Big Ben, opazovanje menjave straže pred Buckinghamsko palačo in obisk ničelnega poldnevnika pri Kraljevem observatoriju v Greenwichu.
Ampak to potovanje … je pa malo drugačno. V hotel prispemo ob 14.00 in po programu bi za prvi dan moralo biti to to, namestitev in spanec. Sam pri sebi si rečem: »To pa ne gre, nekako moram nadgraditi naš obisk Londona, da bo toliko bolj pestro.« Naš hotel je v Kensingtonu, v okrožju, znanem po svoji znanosti, napredku in umetnosti. Pogledam na zemljevid in vidim nekaj zanimivega, nekaj, kar ni v programu, je pa morda ena najboljših idej, ki se mi porodijo za to potovanje. Na poti v London naznanim sledeče: »Danes sicer nimamo nič po programu od namestitve naprej. Zato predlagam sledeče: organiziral bom večerni sprehod do Notting Hilla, delu Londona, znanem po svojih čudovitih pastelnih hiškah in živahni tržnici. To je čisto neuradno in neobvezujoče, kdor gre, gre, kdor ne, pa ne! Zbor je ob 18.00, se vidimo!«
In res, ob 18.00 se praktično vsi sopotniki odločijo za sprehod, 24 nas gre! Uau, kakšna volja in zanimanje, čestitke vsem, ki gremo. Povem okvirni plan in smo že na poti. Brez javnega prevoza, gre za krajši sprehod, ki se je kasneje – povsem nezavedno – spremenil v pravi pohod.
Stopimo v objem Londona in že cikcakamo po njegovih čudovitih in pestrih ulicah. Moderne stolpnice in opekaste hiške se prepletajo kot neka zgodbica. Čeprav je avgust, je okoli 18 stopinj in večina nas ima jopice ali lahke jakne, okoli nas je vse rjavo od listja in občutek je, kot da smo sredi jesenske pravljice. To se potrdi, ko zavijemo v Holland Park. Okoli nas skačejo veverice, otroci so navdušeni, starši pa veseli zaradi le tega navdušenja. V Holland Parku nas čaka presenečenje: Japonski vrt! Podarjen kot darilo od bivše prestolnice Japonske, Kyota, za proslavo prijateljstva med Japonsko in Združenim kraljestvom. Ko vstopimo, je kulisa našega potovalnega filma že drugačna. Čudoviti bonsaji rastejo okoli zelo tradicionalnega japonskega ribnika. V njem plavajo Koi fish, ki dajejo vsemu posebno vzdušje. Okoli nas so majhen slap, kamnite svetilke in celo lokalni prebivalci: pavi. Vsi smo začarani! Uau. Smo sploh še v Londonu? Ali smo se za kratek čas preselili na Japonsko? S čudovitim Japonskim vrtom počasi zapustimo tudi sam park. Vstopimo v ulice Londona, kjer prav ni nobene skupine ali turistov. Vse je rjavo-zeleno, preplet stavb in dreves.
Ste vedeli, da je London 40 % zelenih površin? To je po ustavi Združenega kraljestva dovolj dober pogoj, da bi Londonu lahko uradno rekli gozd. Noro! Nadaljujemo cikcakanje, opazujemo lokalne Pube z zanimivimi imeni in počasi prehajamo v betonsko džunglo. Na ulici Elgin Crescent opazim nekaj zanimivega. Prvi prikazi znamenitih pastelnih hišk. Zavijemo proti njim in osvetlimo zgodbo Notting Hilla. Včasih znan po prašičereji, danes pa ene najdražjih nepremičnin na svetu! Hodimo naprej po znani Lancaster Road in opazujemo. Kar naenkrat vidimo, da hodimo že nekaj čez uro in pol. Srce nam bije, z vsakim korakom se pa naša duša odpira Londonu, ne more se mu več upirati!
Pot nas pripelje skoraj do zaključka. Portobello Road Market. Na današnji dan sicer bolj umirjen, ampak takoj se čuti živahnost tega predela in občutno več ljudi. Kraj, kjer so znamenita modra vratca iz filma Notting Hill, ki smo jih iskali 20 minut. Opazujemo živahno dogajanje in se spomnimo super ideje. Dajmo si vzeti nekaj časa za kakšen nakup, lastno raziskovanje in, najbolj pomembno: večerjo! Z nekaterimi potniki in potnicami zavijem v pub. Spijem odlično pivo, saj uradno to ni del programa, in si privoščim nekaj za prigrizniti. Zaživimo v pravem angleškem trenutku, ob Fish & Chips in »a pint of beer«. Zbor je ob 21.00 in do hotela je okoli 40 minut peš. Zdaj smo vsi že prijetno utrujeni od celega dneva potovanja in sprehoda, ki se je nekje vmes prelevil v pohod. Hodimo nazaj in zadnja točka našega ogleda je znameniti pub: Churchill Arms. Znan po tem, da da največ na okrasje z rožami na leto v celi Angliji. Naredimo si mentalno sliko, kam se bomo morebiti naslednje dni vrnili zvečer za družbo. Dan se je že prelevil v noč in nočni utrip Londona nas zadane s polnim udarcem. Sopotniki mi pravijo, kako se imajo lepo in kako so močno začutili dušo tega mesta. V hotelu smo nekaj pred 22.00. Nobeden od nas, niti jaz, nismo pričakovali, da bo naš sprehod tako dolg in pester. Ampak na neki točki je postal pohod, vreden enega življenja. Del potovanja, ki si ga bomo mogoče zapomnili še najbolj, čeprav je bil le prvi dan. Iz 8.000 korakov ta dan na skoraj 24.000.
Malo starejša sopotnica mi pravi: »Veš, Andraž, če bi vedela, da bo ta sprehod tako pester, sigurno ne bi šla … vem pa, da mi bi bilo hudo žal, če ne bi šla in presegla same sebe.«
In tako nas potovanja nagrajujejo. Preko spoznanj in prebijanja lastnih predsodkov. Iz »ne zmorem« v »zmorem«. Ker na potovanju smo vsi heroji in mi smo v Londonu že prvi dan presegli same sebe. Pa sploh še ni bil pravi začetek …
