Piše: Ajda Šter
Ko slišimo ali beremo o Indoneziji, je Bali pogosto prvi na seznamu mnogih krajev in otokov tega velikega arhipelaga. O njem smo morda kdaj sanjarili kot o pravi rajski tropski destinaciji ali slišali samo lepe stvari v presežnikih! Pogosto mu pravijo tudi otok tisočerih templjev ali otok bogov. Kajti raj na prvi pogled, dolga peščena plaža, številni barčki in restavracije, trgovinice, množice obiskovalcev, vse možnosti odprte, ni samo to. Ta otok namreč v sebi skriva še nekaj, tam globoko v sebi, za prvo rajsko turistično kuliso. Tako daleč, pa tako blizu.

Iskanje hitro obrodi sadove. Že ko stopimo iz letala, je vtis drugačen. Poleg vsega običajnega, srečamo tudi tiste, ki dajejo otoku poleg rajskega drugo ime. Takoj, ko stopimo na otok, srečamo prvega, čez nekaj metrov drugega, potem še enega, enostavno jim ni konca, nešteto jih je. Prav vsaka hiša ga ima, vsaka vas, mesto, vsako riževo polje, morda je celo pred vašo hotelsko sobo… V mislih imam templje. Zakaj toliko, zakaj so tu, povsod okrog nas, čemu sploh služijo?
Balijci so uradno hindujci, pa vendar je njihov hinduizem nekaj popolnoma drugačnega kot je nam bolj znan indijski hinduizem. Ko je hindujska dinastija Madžapahitov zapustila Javo in pribežala na Bali, je s sabo prinesla svojo religijo, običaje, umetnost, glasbo in kulturo. Mali otoček jih je pozdravil s svojim že močno razvitim verovanjem in dobro izoblikovano kulturo, saj so se Balijci razvijali neodvisno od vseh drugih civilizacij. Novi hindujski vplivi so torej dopolnili že obstoječe. Tukaj pride do združitve obstoječega animizma s hinduizmom in nastane tisto, čemur danes rečemo balijski hinduizem. Kot Indijci Balijci časte trojico Brahmo, Šivo in Višnuja. Samih podob teh treh »glavnih« bogov pa tukaj skoraj nikoli ne vidimo, saj so njihovi prestoli prazni. Tudi drugi popularni indijski bogovi, kot je npr. Ganesh, so videni le zelo redko. Balijci najbolj spoštujejo in obožujejo svoje lastne bogove in demone.
Dokaz, da je animizem na Baliju še kako živ in da je v resnici še vedno temelj balijskega verovanja, je prepričanje Balijcev, da so duše, demoni in duhovi povsod. Verjamejo, da dobri žive visoko v gorah in prinašajo blaginjo, lepo prihodnost. Pošasti, demoni in velikani pa žive v morju in nimajo prav nobenih dobrih namenov. Kaj pa je vmes? Tam smo mi. Svet živih in prisotnih, ki vzdržuje ravnovesje med ostalima dvema svetovoma dobrih in zlih. Prav to vzdrževanje ravnovesja je tisto, ki narekuje vsakodnevno življenje na Baliju na vsakem koraku. Otroci, dedki in babice, vsi vmes, na splošno prav vsi, so udeleženi pri čaščenju. Povsod srečujemo male košarice na tleh, ki so namenjene pomiritvi slabih demonov. V templjih, katerihkoli naj si že bodo, pa najdemo daritve, namenjene dobrim duhovom. Smisel darovanja je v vračanju tega, kar so bogovi dali ljudem. Darovanje ne bazira na strahu pred bogovi, temveč na hvaležnosti za bogato in dobro življenje. Darovanja pomirijo bogove in demone ter prinesejo blaginjo in zdravje za vso družino. Za Balijce je darovanje dolžnost in čast ter se jim zdi povsem normalno in logično, da se vzdržujejo dobri odnosi med ljudmi in duhovi. To je tisto, kar vodi vsakodnevno življenje na otoku in življenju tudi daje smisel.
Kaj ima to skupnega z rajem, se boste tukaj vprašali. Marsikaj. Prizorišče tega čaščenja je mali otok, zasidran v toplem tropskem morju, posejan z nekaj ognjeniki, palmami, neštetimi slikovitimi riževimi polji, templji, dolgimi peščenimi plažami, prijaznimi nasmejanimi ljudmi in lepimi dekleti. Le kako bi izgledal raj brez lepih deklet? Ta tematika naj raje ostane za kdaj drugič…