16. jun, 2010   Člani pišejo, Maroko  

 

S peskom v laseh

 
V puščavi me vedno navdušijo barve, kar je pravzaprav ironija – če dobro pogledaš, obstajata le dve: barva neba in barva peska.

Puščava v Maroku


 
Na kameljih grbah se dremavo zibljemo gor in dol med sipinami, tja nekam na nedoločljivo drugo stran peska. Sanjam s priprtimi očmi in štejem barve: rjava, modra, rjava, modra, rjava;  veliko vrst rjave in velik pokrov modre, sem in tja popackan z belimi lisami. In rjava je povsod enaka, odtenek ji dajejo le sence in sonce. Zrak stoji in od neznosne tišine čutiš kar nekakšno bolečino v glavi. Vsak, še tako droben šum je dovolj glasen, da se ob njem zdrzneš. Sonce se spušča in niže ko je, bolj izrazite postajajo oblike sipin.
 
 

Maroko-na kameljih grbah


Potem se zrak premakne in lahen vetrič prinese malo sprostitve. Tam z desne se pojavi še ena barva, rjava. Tokrat na nebu. Najprej jo je samo za delček neba, samo nekaj trenutkov kasneje pa že pogoltne modro. Vedno gostejša postaja in v njej zagledam rjave oblake, ki se med seboj prehitevajo in se nam bližajo z neverjetno hitrostjo.
Poskačemo s kamel, ogrnemo šale in se prepustimo naravi. Veter premaguje ravnotežje, že v naslednjem trenutku pa butne v nas oster pesek. Mižim in vseeno vidim rjavo. Droben pesek biča golo kožo, kot bi se vanjo zabadale igle. Usta imam zaprta, kljub temu pa med zobmi čutim pesek.

Maroška puščava v vetru


  
Vse močneje piha, vse teže se diha in vse lepše je. Mogočno. Tako lepo majhni smo. Boli, škripa, prestavlja … mi pa se z užitkom prepuščamo naravi. Hitro, kot se je pričelo se tudi konča. Rjavi oblak se prestavi na drugo stran obzorja, mi pa spoštljivi do narave nemo gledamo za viharjem, ki odhaja na ono stran sipin. 
Tekst in foto: Matjaž Pirš