15. jun, 2011   Armenija, Člani pišejo, Gruzija  

 

Romanje malo drugače

 
1… PO ARMENIJI IN GRUZIJI od 22. – 30. maja 2011

  1. 1. dan: PRESENEČENJE NA BRNIKU IN RADIO EREVAN

V zgodnjem nedeljskem popoldnevu smo se zbirali  na Brniku, iskali znane obraze in radovedno gledali drug drugega. Iskali smo tudi Nino, ki naj bi bila naša vodička. Pa je ona našla nas. Povabila nas je k pultu pred vhodom, nas obkljukala na seznamu  in izpod pulta potegnila ….Kaj? Presenečenje: POTOVALNI DNEVNIK, KNJIŽICO Z VSEMI OPISI  IN KOMPLET RAZGLEDNIC GRUZIJE IN ARMENIJE.
U, to je pa dober začetek, sem pomislila. Bo takšno tudi nadaljevanje?
Na letališču v Istanbulu je bilo ravno dovolj časa, da sem vso prejeto „literaturo“ prelistala in vneto začela prebirati. In našla sem marsikaj zanimivega. Tudi to:
* Ko je Bog delil zemljo ljudem, so imeli Gruzijci zabavo in vino je teklo v potokih. Zato so pred Božje obličje prišli prepozno, saj je Bog že vso zemljo razdelil številnim ljudstvom.
„Zakaj ste zamudili razdelitev sveta?“ jih je vprašal Bog.
„Zamudili smo zato, ker smo dvigali čaše v tvojo slavo, dragi Bog,“ so mu odgovorili Gruzijci. Bog je bil z odgovorom zadovoljen. Gruzijcem je podaril košček zemlje, ki jo je prihranil zase… .*
Pa tudi nekaj VPRAŠANJ IN ODGOVOROV znamenitega radia Erevan, ki je bil zelo priljubljen tudi pri nas.

  • Vpr.: Zakaj na tržišču ni moke?
  • Odg.: Ker so jo začeli dodajati kruhu.
  • Vpr.:   Kaj je bilo prej, kura ali jajce?
  • Odg.: Prej je bilo vsega, kur in jajc.

  2. dan: TBILISI – VROČI KRAJ IN POT PROTI KAVKAZU
Ob 4h zjutraj smo prišli v hotel v centru Tbilisija. Z nami je bila Natalija, prijazna gruzijska vodička in šofer avtobusa, ki smo ga v šali poimenovali Lidl, saj je vsak sedež imel ob strani svojo Lidl-vrečko. Noč je bila kratka in zajtrk kot v Bolgariji: ko je bil sok, ni bilo kozarcev, ko so prinesli kavo, ni bilo mleka, ko so prinesli mleko, ni bilo skodelic, …. Pa nič za to. Vsi smo se nahranili in se odpravili v novi dan.Tbilisi P. Peter se je izgubil nekje v Evropi, pravzaprav njegova prtljaga in za jutranji blagoslov je poskrbel dr. Štrukelj z prijaznimi besedami: „Avtobus je naša kapela. Taka fletna.“  Zvedeli smo, da so z nami na avtobusu še trije duhovniki. Le kje se skrivajo? 
Naučili smo se prve  gruzijske besede – dobro jutro je DILA MSHVIDOBISA – in ugotovili, da je jezik čuden in popolnoma nerazumljiv, prav tako njihova pisava. Zvedeli smo tudi da beseda TBILISI pomeni  VROČI KRAJ.
Legenda o nastanku mesta pripoveduje, da je gruzijski kralj VAKHTANG GORGASALI šel na lov s svojim sokolom. Med lovom je bil sokol ranjen,  padel je v vroči žvepleni izvir ter poginil. Kralj je bil nad tem izvirom tako navdušen, da se je odločil posekati gozd in zgraditi mesto. Mesto je poimenoval TBILISI, kar pomeni VROČI KRAJ. Toplice sredi mesta delujejo še danes. Skozi mesto teče reka MTVARI. V mestu živi 1,4 mio prebivalcev.  Nastalo je ob znameniti SVILENI CESTI, ki je bila trgovska pot med Evropo in Azijo.
Od nastanka leta 458 do konca 6.stol. Je bila Gruzija kraljevina, nato so jo osvojili Perzijci, pa Arabci in Turki. Leta 1122 se je spet osamosvojila, nakar so jo izmenično zasedali Mongoli, Turki in Perzijci. V začetku 19.stol. je bila vključena v carsko  Rusijo,
med leti 1918 – 1920 spet kratko neodvisna,  nato  pa v SZ. Do uradne odcepitve od SZ je prišlo 9.4.1991 s preds. Edvardom Ševarnadzejem, od leta 2004 je preds. Mihail Sakašvili.
Raziskovanje mesta smo začeli pri cerkvici METEKHI ter kipu VAKHTANGA GORGASALIJA ter čez most stopili v staro mesto, nad katerim se dviga trdnjava NARIKALA iz. 4.stol., ki so jo zgradili Perzijci, povečali Arabci, vsak od osvajalcev pa jo je prilagodil svojim potrebam. Na hribu je tudi veličasten spomenik MATERE GRUZIJE z veličastnim pogledom na mesto. Stopili smo tudi v katedralo SIONI – ime je dobila po gori Sion v Jeruzalemu –  ki je gruzijska pravoslavna katedrala, posvečena Marijinemu vnebovzetju. V njej je relikvija – križ sv,. NINO, ene najbolj čaščenih gruzijskih svetnic. Križ iz lesa vinske trte je povezala s svojimi lasmi.
Ob 12.30 smo imeli prvo skupno sv. mašo v  katoliški katedrali in spoznali smo še naše preostale tri duhovnike: g. Lojzeta iz Ravnice, g. Cvetka iz Kromberka in g. Ivana iz Dobove.
Po maši  sta nas pozdravila Ananurižupnik Andrej in škof Jožef, po rodu Italijan, prvi katoliški škof po 400 letih. Gruzijo nam je čudovito opisal v štirih podobah:
Prva podoba  je KAVKAZ, ki objema Gruzijo z velikim objemom. Vedno jo je branil pred vsemi sovražniki. Zavetnik Gruzije je sv. Jurij, zato jo Gruzijci imenujejo Georgija.
Druga podoba  je pogrnjena miza, polna hrane. Gruzijci so silno gostoljubni in vsakega gosta sprejmejo z odprtimi rokami. So tolerantni in dobrega srca. Znajo uživati in ko jedo danes, ne mislijo na jutri. Ob praznikih imajo polno mizo dobrot.
Tretja podoba so svečke po cerkvah. Ljudje z veliko pobožnostjo prižgejo svečko, ko stopijo v cerkev in ostanejo pred ikono  v molitvi s srcem.
Četrta podoba je  ta stolnica v centru mesta. Okoli so vse druge cerkve: mošeja, sinagoga in pravoslavna cerkev. Katoličani delajo v duhu ekumenizma za spravo in bl. papež Janez Pavel II. mu je ob obisku rekel: 4x pazienza (= potrpežljivost) …
Popoldne smo si ogledali samostanskiKazbegi kompleks JVARI iz leta 605. Tu naj bi stal poganski tempelj, sv. Nino pa naj bi ob njem postavila velik lesen križ, ob katerem so se dogajali čudeži.  Panoramski pogled na sotočje rek Mtkvari in Aragvi je bil veličasten!
Očarala nas je tudi slikovita utrdba ANANURI na vojaški cesti proti Kavkazu. Na tej „cesti“ v stilu „luknja pri luknji, pa vodo drži….“,  nismo bili sami. Na cesti so bile črede krav in ovac s svojimi pastirji in pastirskimi psi. Na cesti je bilo tudi veliko tunelov, takih divjih in temnih in naš šofer je vozil slalom med luknjami in zaplatami snega ter ledu.  Narava, divja in lepa nam je pokazala svoj pravi obraz. Obnemeli smo tudi ob čudovitem pogledu na goro KAZBEGI (5.033 m), kamor so antični bogovi priklenili Prometeja. Priklenili so ga na pečino in krokarji so mu kljuvali jetra.
Čez prelaz na višini 2.395 m smo se spustili na drugo stran in se zvečer pripeljali v vas
KAZBEGI, ki se od leta 2006 naprej imenuje STEPHANSMINDA ( po menihu Stephanu, ki je tu postavil samostan), se  razdelili na dve skupini in prespali eni v hotelu, drugi v prostorih ekološkega inštituta. Večerja je bila dobra, soba pa čista in topla. Kakšno razkošje!
    3. dan: DUŠA LE POJDI Z MANO, Z MENOJ NA  BOŽJO POT …
Tudi ta noč je bila kratka, saj smo se ob 6 h zjutraj podali na božjo pot k cerkvi GERGETI iz 14. stol. na bližnji hrib, nekateri peš kot pravi romarji, drugi z džipi. Jutro je bilo sveže in hladno, pot pa zanimiva in kmalu smo bili na vrhu. Zvedeli smo, da so v tej cerkvi skrivali zaklade iz cele Gruzije. Zazidali so jih v posebne kamrice. Nekaj časa je bil tukaj skrit tudi križ sv. Nino. Sedaj tukaj živi 10 menihov. Pogled so nam zakrivale meglene koprene, veter nas je pregnal v zavetje zidov. Treba se bo vrniti sem v sončnem vremenu in uživati v pogledu na zasnežene pettisočake in zelene doline…
Pot nazaj v Tbilisi smo „porabili“ za molitev, za  spoznavanje gruzijske zgodovine in pravoslavja. Dr. Štrukelj je svoje minute izrabil za odlično predavanje, Nina in Natalija pa sta nam povedali veliko o Gruziji od pradavnine do danes. Gruzijcev – sami se imenujejo  KARTVELEBI – je cca 4,5 mio, 3,5 jih živi v Gruziji (njeno uradno ime je SAKARTVELO).  Po izročilu naj bi bil praoče tega ljudstva KARTLOS, pravnuk Noetovega sina Jafeta. Večina Gruzijcev je kristjanov in pripadajo avtokefalni gruzijski pravoslavni cerkvi, ki je nastala v 4.stol. Bili so med prvimi, ki so krščanstvo sprejeli kot uradno vero.
Naš prvi postanek so bile čudovite kaskade. Na vrhu je izvir vroče vode in po pobočju navzdol  se odlaga sadra oz. kalcijev karbonat. Drugi postanek je bil pri samotnem megalomanskemu spomeniku rusko-gruzijskega prijateljstva. Mozaik se počasi kruši, na napis v obeh jezikih pa smo prebrali:“ Prijatelj vedno pomaga prijatelju. Nikoli ga ne zapusti, pomaga mu s srcem in glavo.“
Tradicionalno kosilo v tradicionalni gruzijski gostilni nas je silno razveselilo. Jedli smo HAČAPURI (= kot burek s sirom),  HINKALI (= žlikrofi, nadevani z mesom), KUPATI (=polnjene klobasice),  ABHAZURA (=pekoče kefte), MHADI (=koruzne tortilje) in LAVAŠU (=tanek kruh) – ob obilju sveže zelenjave. Bilo je odlično in zelo, zelo okusno !
Po kosilu smo se odpeljali  do mesta MTSKHETA, ki je eno najstarejših mest v Gruziji in pod zaščito UNESCA. Najstarejši ostanki mesta so stari 3000 let, gl. mesto pa je bila Mtskheta v 3.stol.  Tu so Gruzijci proglasili krščansko vero za državno vero in tu je še vedno sedež patriarha. Katedrala SVETISKHOVELI  iz 11. stol. je eden najbolj značilnih spomenikov gruzijske krščanske arhitekture. Tu so kronali in pokopavali večino gruzijskih kraljev. Tu naj bi se nahajal tudi Jezusov plašč, ki ga je prinesel neki Jud iz Gruzije, prisoten pri križanju. Pokopali so ga s plaščem, saj ga niso mogli iztrgati iz njegovih rok. Nad njegovim grobom je zrasla cedra. To drevo so posekali in iz njega naredili 7 stebrov, na katerih stoji cerkev. SVETISKHOVELI pomeni STEBER ŽIVLJENJA.
Že v 4.stol.naj bi bila tukaj cerkev, saj naj bi to mesto izbrala sv. Nino, ki je leta 327 v krščanstvo spreobrnila kralja MIRIANA III.
SAMTAVRO (pomeni KRAJ, KJER ŽIVI KRALJ)  je samostanski kompleks v MTSKHETI. Tu je kralj MIRIAN III. V 4.stol. dal zgraditi cerkev na mestu, kjer je sv. Nino molila. Kralj Mirian in kraljica Nano sta tukaj tudi pokopana. Mala cerkvica je posvečena sv. Nino. Obiskali smo tudi grob očeta Gabrijela. Ljudje prinašajo na grob olje in ga dolivajo v svetilko, ki nikoli ne ugasne.
Ta cerkev je ena redkih, ki jih Rusi niso prebelili. Veliko cerkva so namreč v času svojega vladanja v Gruziji prebelili, da bi uničili vero in svete objekte.
Sredi Tbilisija smo zaploskali gruzijskim policajem, ki so v križišču ustavili vsa promet, da je lahko naš avtobus obrnil v križišču čez dvojno črto.  Zaploskali smo tudi p. Petru, ki nas je počakal na glavnem trgu in z nami daroval sv. mašo.

  1. 4. dan: ARMENIJA, PRIHAJAMO ! KAJ JE HAČKAR IN KAJ JE GAVIT ?

Po zgodnjem zajtrku smo se odpeljali proti Armeniji.  Čez mejo smo šli peš, vsak s svojim kufrom. Poslikali so nas in kopirali naše pasoše, za vizo pa smo morali izpolniti obrazce z veliko podatki. Na drugi strani nas je čakal avtobus in Marina, armenska vodička, ki nas je pozdravila z  BAREV (=ŽIVJO).
Pomaknili smo uro za 1 uro naprej in najprej slišali nekaj podatkov o Armeniji, armenskem denarju, ki se imenuje DRAMI ( 1 EUR = cca 550 dramov) in  o Armencih, ki od nekdaj živijo na prepihu med štirimi civilizacijami – anatolsko na Z, arabsko na J, iransko na V in rusko na S. So trdoživo in samobitno ljudstvo, , preživeli so vse apokalipse in ohranili lastno identiteto, kulturo, pisavo , vero in jezik.
Odmaknjeni so od sveta, vendar raztreseni povsod po svetu.
Svojo deželo imenujejo HAYASTAN, kar pomeni dežela HAIKA, ki naj bi bil prapravnuk Noeta. Haik naj bi bil lep in kodrolas,  imel je 300 sinov in s svojo družino se je naselil v okolici Ararata.  Prvi  so poimenovali znamenja horoskopa in v mestu METSAMOR je ohranjen 48oo let star kamnit observatorij za opazovanje zvezd.
Znani Armenci so Arthur Mikojan, oče MIG-a, skladatelj Aram Hačaturjan, armenske korenine ima tudi pevka Cher, šahist Garry Kasparov, voznik formule 1 Alain Prost, Charles Aznavour, , igralec Mike Connors in baje celo Lady Di.  Imajo zelo močno diasporo.
Mejna reka je DEBET in po njeni soteski smo se pripeljali do mesta ALAVERDI, kjer smo si ogledali znameniti samostan HAGHPAT  iz 10.stol, ki je pod zaščito UNESCA. V kompleksu je več cerkva, glavna in najstarejša je posvečena sv. Križu. Zraven je knjižnica oz. Skriptrium, kjer so menihi prevajali in prepisovali knjige. HAGHPAT je bil cerkveno in kulturno središče. Tu smo videli tudi enega najlepših HAČKARJEV iz leta 1273.
HAČKAR pomeni KAMNITI KRIŽ. Je zelo značilen za Armenijo. HačkarPojavil se je v 9.stol. In vzroki za izdelavo so bili zelo različni: zahvala Bogu, odvračanje od nesreč, obeleževanje vojaških uspehov, gradnja cerkve, kot nagrobnik, neuslišana ljubezen, … Večina hačkarjev stoji samostojno, lahko pa so tudi vzidani v stene.  V ozadju so največkrat izklesane rozete, geometrijski vzorci, listi, grozdje ipd.  Ohranjenih je cca 40.000 hačkarjev.
Legenda pravi, da sta oče in sin zidala samostan  SANAHIN in se skregala. Sin je hotel zgraditi  lepšega in večjega. Ko je oče prišel pogledati, je videl da je samostan ogromen, zato ga je imenoval HAGHPAT , kar pomeni OGROMEN ZID.  Dve cerkvi (sv. Križ in sv. Gregor)   imata  GAVIT.  To je predprostor oz. preddverje cerkve. Večina gavitov ima 4 podporne stebre (4 evangelisti). Zgradili so jih za  ljudi, ki niso bili krščeni in niso smeli stopiti v cerkev. So pa želeli prisostvovati obredom, zato so zgradili ta pokrit prostor. V gavitu so pokopavali duhovnike  ter plemiče in njihove družine.
Cerkev je zelo preprosta, ponavadi brez poslikave, prostor za oltar je dvignjen, tudi do 2 m visoko.  Ljudje stojijo spodaj. Ni ikon, so pa slike. Kot nadomestilo za ikonostas je zavesa. Največ cerkva je sezidanih iz kamna tufa, ki je lahek, lahk se obdeluje in je dober izolator.
ARMENSKA CERKEV je apostolska ali gregorijanska cerkev . Po legendi naj bi Jezusova apostola JERNEJ in TADEJ prinesla krščanstvo v Armenijo. Gregorijanska se imenuje po GREGORJU RAZSVETLJEVALCU oz. ILUMINATORJU, ki naj bi leta 301 takratnega kralja TRDATA III. Spreobrnil v krščanstvo. Poglavar armenske cerkve je KATOLIKOS. 
Pozabila sem, kako se reče dober tek po armensko, smo pa zelo dobro kosilo  jedli v mestu ALAVERDI, znanem po rudniku bakra. Dva muzikanta sta nam svirala med kosilom, največ ruske pesmi, pa tudi armenske.  Po kosilu smo si ogledali  tudi očetov samostan SANAHIN ( pomeni STAREJŠI OD TEGA), v sklopu katerega so 3 cerkve z gavitom in grobovi na tleh, in cerkvena akademija.
Pot nas je potem vodila skozi mesto VANAZOR, ki predstavlja propadle sanje armenske težke industrije.  Kot mesto strahov in grozljiv spomenik preteklosti stojijo tu propadle kemične tovarne. Konstrukcije in stroje prodajajo za staro železo.
Vzpeli smo se v armensko višavje v mesto SPITAK, ki ga je leta 1988 prizadel hud potres (6,9 po Rihtarju) in preko 2.400 m visokega prelaza s čudovitim pogledom na armenski vrh ARAGAT (4.095 m ) – vulkan s petimi vrhovi –  prišli v vasico RIA TAZA,
kjer smo si ogledali njihovo pogansko pokopališče iz 13.stol.. Nagrobniki imajo obliko konjev in drugih živali.
RIA TAZA pomeni v kurdskem jeziku NOVA POT. Večina prebivalcev v vasi je JAZIDOV, ki spadajo med Kurde. Njihova religija se imenuje JAZDANIZEM, v katerem pa se čuti vplive ZOROASTRIZMA, MITRAIZMA. KRŠČANSTVA, pa tudi ISLAMA. Govorijo svoj jezik KUMANDŽI, svojo prvo knjigo so dobili leta 2005. Nimajo cerkva, dobivajo se po domovih in imajo svoje obrede. So zaprta kasta in  ženijo se znotraj kaste. 
Otroci, ki so pritekli, ko se je ustavil naš avtobus, so bili slabo oblečeni. Niso prosili, so se pa strašno razveselili bombonov. Njihove skoraj črne oči so dobile poseben lesk in njihov nasmeh je povedal veliko…
Prišli smo v EREVAN! Ogledali smo si ga iz avtobusa, se zapeljali do veličastnega TRGA REPUBLIKE s PLESSOČO FONTANO in KAMNITO PREPROGO, kjer se marsikaj dogaja: zabava, muzika, srečanja, politični shodi, … Mesto izgleda zelo evropsko in sodobno. Je glavno mesto s približno 1,2 mio prebivalcev. Skozi mesto teče reka HRAZDAN. Zvečer smo ga obiskali še v lastni režiji  in se prepričali, da je lepo tudi v soju luči, z veliko sprehajalci, odprtimi trgovinami, lokalčki zunaj na ulicah, parkom in promenado….. 
Nina nam je prijazno poskrbela znamke ( hvala tudi za to !!!!) in zvečer smo pridno pisali razglednice… Tiste Oskarjeve, prijazno podarjene, pa tudi tiste, kupljene.

  1. 5. dan: EREVAN IN SVETA GORA ARARAT –  KAMNITO SRCE ARMENIJE

Prvi jutranji pogled pred hotelom v Erevanu je bil veličasten: v jutranjem soncu nas je     v vsej svoji bleščeči lepoti pozdravila  gora ARARAT (5.165 m). Čeprav je sedaj v Turčiji, je to za Armence SVETA GORA in nikakor se ne morejo sprijazniti, da so jo izgubili. Ararat je ugasli vulkan, ki je zadnjič bruhal leta 1840. Armenci obožujejo to goro in pesnik YEGHISHE CHARENTS je napisal:“ Lahko obredeš cel svet in nikjer ne boš našel take gore….“ 
Prvi postanek: ARMENSKA ABECEDA!  Leta 504 jo je zasnoval MESROB MAŠTOC in uporablja se še danes. Prvotno je imela 36 črk, potem so dodali še 3, da bi lažje zapisovali tujke. Črke uporabljajo tudi za zapis številk. Ob 1.600-letnici so ji postavili veličasten spomenik ob poti, ki gre od S proti J Armenije.
Proti S so nas spremljali cvetoči rumeni travniki in luknjasta cesta, črede ovac in postojanke nomadov – vozili smo proti najvišjim vrhovom Armenije, do vznožja  Aragatsa  (4.090 m ), do trdnjave AMBERD (pomeni v armenščini TRDNJAVA V OBLAKIH) , starodavnega gradu in cerkve iz 9.stol. 
In spet nekaj lepega: EČMIATZIN – ARMENSKI VATIKAN! To je bivša prestolnica, četrto največje mesto v Armeniji,  versko središče  in sedež katolikosa.
Legenda pravi, da je imel GREGOR ILUMINATOR videnje. Nebesa so se odprla, na zemljo je posijal žarek in po njem so prišli angeli, na čelu s Kristusom.  Ta je 3x zamahnil z zlatim kladivomEčmiatzin in nastal je ognjen steber z zlatimi temelji. Iz teh stebrov so zrasle 3 cerkve, prekrite z oblaki v obliki kupole.
Podobno videnje sta imeli tudi mučenici GAJANA in HRIPSIMA. Na mestu, kjer je Kristus udaril s kladivom, je Gregor Iluminator dal zgraditi samostan. EČMIADZIN pomeni SPUST EDINOROJENEGA.
Čudovita katedrala je bila zgrajena v 7.stol., v vojnah poškodovana in vsakokrat obnovljena. V njej je relikviarij, kjer hranijo konico kopja, s katerim so prebodli Jezusa, roko Gregorja Iluminatorja, kapljo Hripsimine krvi in les iz Noetove barke. Ob katedrali je tudi teološka fakulteta in semenišče, rezidenca katolikosa,  administrativni center in nova krstilnica. 
SV. HRIPSIMA je prva armenska mučenica. Prišla je iz Rima s 37 nunami. Bežala je pred  cesarjem Dioklecijanom, ki se je vanjo zaljubil. Odšla je v Aleksandrijo, potem pa v Ečmiadzin.  Za ženo jo je hotel  tudi kralj Trdat III. Pobegnila je, vendar so jo našli in kamenjali do smrti.  Pokopali so jo v cerkvi, ki je posvečena njej, ne v gavitu.  Ohranjen je kamen, s katerim so jo kamenjali.
SV. GAJANA je tudi mučenica, mučili so jo, ji odrezali jezik, razparali trebuh in jo oslepili. Ostale nune iz skupnosti so umrle mučeniške smrti. Njen grob je v cerkvi. 
Sv. mašo smo imeli v armenski katoliški cerkvi, skupaj z romarji, ki so z agencijo TRUD potovali po Armeniji po poteh  bl. papeža Janeza Pavla II. Po maši nas je pozdravil župnik, oče Nerses. Obljubili smo mu molitev za njegovo župnijo in semenišče, ki so ga spet odprli pred 11 leti. Letos imajo 15 bogoslovcev. Imajo 6o župnij in 15 duhovnikov, vsi so Armenci.  V času sovj. okupacije so Rusi razširjali  trditev, da kdor je katoličan, ni Armenec.

  1. 6. dan: PRI NAS SEDITE VEDNO V PRVI VRSTI!

Tako je pisalo na armenskem avtobusu, parkiranem pred našim hotelom. Tudi mi na našem avtobusu kitajske izdelave in brez napisa smo se počutili kot v prvi vrsti, saj je za nas odlično skrbel šofer, pa tudi obe vodički, naša Nina in armenska Marina. Smo ji zapeli tisto znano pesem Marina, Marina, Marina……
 Ja, tudi sicer smo veliko peli. Za to je skrbel g. Lojze. In ne boste verjeli, zapeli smo tudi 25 slovenskih narodnih, lepo po vrsti od od A do Ž, od  „Al’ me, al’ me  boš kaj rada imela … ? „ do Žabučale gore, zašumeli lesi…..“. 
Pa enih 100 vicev smo tudi slišali ! G. Ivan in g. Lojze sta jih stresala kar iz rokava, tudi take luštne nedolžne o župnikih, farovških kuharicah, sv. Petru in nebesih.
Naš avtobus se je tresel od huronskega smeha!
GREMO V KANJON, sta naznanili vodički. Še prej smo se pozdravili z BARI LUIS = DOBRO JUTRO in se odpeljali do  SPOMENIKA ARMENSKEGA GENOCIDU, ki se je zgodil leta 1915 s strani Turkov nad Armenci. Ob 50-letnici so postavili veličasten spomenik. Veličastna piramida, na sredi večni ogenj in okrog 12 stebrov = 12 izgubljenih provinc. Kupola zgoraj manjka. Ko bo genocid priznan, bodo zgradili še kupolo. Zmolili smo za žrtve genocida in v parku našli tudi smrekico, ki jo je ob obisku posadil naš predsednik Turk.
In spet nekaj veličastnega: MATENADARAN – raziskovalni inštitut, ki hrani eno najbogatejših zbirk srednjeveških rokopisov, cca 17.000 rokopisov in 30.000 drugih dokumentov v številnih tujih jezikih in iz različnih področij: zgodovina, filozofija, medicina, literatura, umetnostna zgodovina in kozmografija. MATENADARAN pomeni REPOZITORIJ (SHRAMBA OZ. OMARA) ROKOPISOV. Videli smo najmanjšo  knjigo (19 g) in najtežjo(23 kg). Na ogled je 1% vsega, kar imajo.
Ob 12h smo imeli sveto mašo, posvečeno bl. Lojzetu Grozdetu in dr. Štrukelj je svojo pridigo začel z Grozdetovimi stihi: „ Srce mi poje himno, donečo do neba, vse za domovino, ljubezen in Boga….“ Dr.  Štrukelj je zbral Grozdetove pesmi, 153 pesmi, jih razdelil v 6 sklopov, tudi nekaj proze in govorov in pred kratkim je ta knjiga izšla. G. Ivan je imel pri maši obute strašno lepe modre copatke! So mu jih kar dali, da jih obuje, je pojasnil….
Naš naslednji ogled je veljal ANTIČNEMU TEMPLJU GARNI , 33 km JV od Erevana  nad reko AZAT.  To je edini antični tempelj, podoben atenskemu Partenonu, posvečen bogu Mitri. Dal ga je postaviti kralj TRDAT III. z denarjem, ki ga je dobil ob obisku Nerona v Rimu. Narejen je iz kamna bazalta.
Šli smo seveda tudi v kanjon, eni peš, drugi z džipi in uživali v neverjetnih bazaltnih umetninah, ki jih je ustvarila narava. To so Armenci poimenovali SIMFONIJA KAMNOV in niso se zmotili !
Naš naslednji obisk je veljal samostanu GEGHARD (pomeni KOPJE) – tu so najprej hranili konico kopja, s katerim je bil preboden Kristus.  Prvi samostan , imenovan AJRIVANK ( pomeni SAMOSTAN V JAMI) je bil postavljen že v 4.stol. ob izviru, ki so mu pravili SVETA VODA in ob katerem je krščeval Gregor Iluminator.
Tu sta 2 cerkvi, ena spredaj, druga v jami in v skalo je vklesanih še 4o cerkvic oz. kapelic.
Menih nas je pozdravil in blagoslovil. Povedal nam je, da bodo  2.6.  v samostan za en dan prinesli tisti košček sulice in pričakujejo zelo veliko romarjev..
IN ŠE VELIKO PRESENEČENJE V HOTELU: tri naše romarke so praznovale tisti dan rojstni dan in v hotelu je vsako čakala čisto prava torta !!! Sladkali smo se seveda vsi,  jim nazdravili in zapeli!

  1. 7. dan: GOLOBČKI ZA MIR IN SLOVENSKO VESELJE V ARMENSKI VINSKI KLETI

Zgodaj smo odšli iz Erevana, saj nas je čakal dolg dan: KHOR VIRP, NORVANK, prelaz SELIM, jezero SEVAN ……. in vrnitev v Gruzijo.
Uživali smo v krasni vožnji po rodovitni araratski nižini tik ob turški meji. Nekje sredi polja smo se ustavili in imeli sv. mašo v katedrali Božjega stvarstva – ob njivi z žitom in ob vinogradu – s pogledom na samostan KHOR VIRAP in z Araratom v ozadju. Lepšega prostora si ne bi mogli najti!
KHOR VIRAP je samostan in ena glavnih armenskih božjih poti. V tem samostanu je bil 13 let v globoki jami zaprt Gregor Iluminator. Vsi so mislili, da bo umrl, našla pa se je Glasba je del življenjaženska, ki je imela videnje in mu je skrivaj prinašala hrano. Kralju Trdatu III., ki je dal ubiti sv. Gajano in sv. Hripsimo, se je zmešalo in začel se je obnašati kot merjasec. Njegova sestra ga je pripeljala sem k Gregorju Iluminatorju in on ga je pozdravil. Začel je verovati in postavil krščansko vero kot uradno vero. Postal je prvi katolikus armenske apostolske cerkve. Nad jamo je postavljena cerkev.
Do vznožja Ararata je od tukaj  33 km, do turške meje 3 km.
Ja, pa še to: spodaj na parkirišču smo  v zrak spustili dva golobčka. Za mir! Tako so nam rekli lastniki. Kdo ve, kolikokrat sta tisti dan že odletela in priletela nazaj !?!
V mestu ARENI, ki je center vinarske industrije, smo obiskali majhno vinsko klet.
Vino iz tega okoliša je večinoma rdeče in suho. Zadnjih 100 let pa pridelujejo tudi grozdje za konjak, ki je postal armenska nacionalna pijača.
Degustacija vin iz granatnih jabolk, češenj in  marelic je bila zanimiva, vendar so bili okusi nam nekako tuji…. 
V  samostan NORAVANK (pomeni NOVI SAMOSTAN)  smo prispeli z rahlo zamudo….
Zgrajen je v soteski reke AMAGHU. Prva cerkev je bila zgrajena v 9.stol., druga v 14.stol. Pod pokroviteljstvom družine ORBELIAN. Legenda pravi, da je bil arhitekt MOMI zaljubljen v hčerko te familije in oče mu je obljubil hčer, če bo v 3 letih naredil lepo cerkev.  Začel je graditi in 2 dni pred dokončanjem, g a je oče dal ubiti. Porinili so ga dol iz stopnišča.
Zanimivost te cerkve je, da je gavit v pritličju, cerkev pa v I. nadstropju.  Stopnice na zunanji steni do cerkve so zelo strme.
V drugi cerkvi smo lahko spremljali krst otroka in marina nam je kasneje pojasnila, kaj so pomenili posamezni deli obreda. Zanimivo je bilo in zelo slovesno.
KARAVANSKI DVOREC SELIM je bil zgrajen na prelazu SELIM na višini 2.410 m  leta 1332  za potrebe trgovcev in popotnikov. Tu so počivali na dolgi poti.  Podolgovata zgradba je imela zaradi varnosti samo en vhod. Ostali so lahko 3 dni. Vse blago so zvečer popisali in pregledali zjutraj, preden so odšli. Kazni za tatove so bile zelo hude.
JEZERO SEVAN je največje jezero v Armeniji, leži na nadm. višini 1.900 m.  V jezero priteka 28 pritokov, odteka pa samo z reko RAZDAN. V času Stalina so naredili veliko neumnost:  gladino jezera so začeli umetno zniževati, da so dobili površine za nasade oreščkov. V jezero so naselili več vrst rib. Znižali so gladino že za 45 m in po Stalinovi smrti leta 1953 ugotovili, da povzročajo naravno katastrofo. Drevesa okrog jezera niso uspevala, tuje ribe so uničile sevanske postrvi.  Sesul se je eko sistem. Zdaj jezero spet polnijo in sicer 3 cm letno. Trenutno je površina jezera 940 km2, pred posegom je bila 1.360 km2.
Mimogrede smo obiskali še POKOPALIŠČE ARMENSKIH HAČKARJEV – morje križev, starejših in novejših, zelo zanimivo. Med križi so domačinke prodajale svoje izdelke:
štrikane kapice, rokavice in nogavice.
Zanimiva je bila cesta do jezera, polna lukenj in jarkov, posebno po nasipu. Smo se guncali kot v barki in Boštjan je modro dodal: „ Turizem niso samo ljudje, ampak predvsem ceste !!!“
No, pa smo vseeno prišli srečno do samostana SEVANAVANK ( pomeni SAMOSTAN NA OTOKU). Zdaj ni več na otoku, ampak na polotoku.  Ta samostan je bil nekakšna „kaznilnica“  za menihe, ki so se pregrešili. Veljal je strog režim brez mesa, vina in žensk. Zelo asketsko. 
Pot do Gruzije je bila dolga, na meji je šlo malo hitreje, spet smo se sprehodili čez mejo vsak s svojim kufrom in na drugi strani nas je čakala Natalija. V hotel smo prišli precej pozno. Utrujeni od vsega lepega….

  1. 8. dan: KAR SE NA POTOVANJU ZGODI, JE VEDNO NAJBOLJŠE. DRUGEGA NI.

Ta oskarizem je bil danes napisan v mojem dnevniku. Počasi se polni že druga knjižica. Mož mi jo je prijazno odstopil za pisanje. On fotografira, jaz pišem. Skupaj bova sestavila mozaik tega romanja. Veliko lepega smo doživeli, vsak dan znova nekaj novega. Ta mozaik bo zelo bogat in zelo pisan….
Peljali smo se proti V, mimo obdelanih njiv in vinogradov. Najprej smo obiskali cerkvico NINOTSMINDA – CERKEV SV.NINO  iz 5.stol. To je bila ena prvih cerkva v Gruziji. Cerkev je v ruševinah, porušena je bila v potresu, zraven so zgradili moderno cerkev. Na drugi strani je nunski samostan, kjer stanuje tudi škof in prijazna nuna je potrpežljivo odgovarjala na naša vprašanja.  V samostanu je 20 nun, so visoko izobražene, govorijo več jezikov, prevajajo, koristijo internet.
Drugi postanek je bil na posestvu v PARKU TSINANDALI, ki ga je uredil pravnuk KATARINE VELIKE- pisatelj ALEKSANDER ŠAVŠAVADZE.  Njegova hči Nino se je poročila z ruskim diplomatom. Leta 1854 je bilo posestvo opustošeno, kasneje je pripadlo ruskemu carju. Zdaj je v privatnih rokah, upravlja ga 25 ljudi. Imajo mali muzej in velik park.
Naše zadnje gruzijsko kosilo je bilo odlično. Pravo gruzijsko. Z veliko zelenjave in malo mesa. Zanimiva je sveža zelenjava, ki jo postrežejo za grizljanje: peteršilj, mlada čebula, meta, pehtran, še neka neznana travca… Dobra ideja za domov! Jedli smo na terasi na vrtu, spodaj je tekla reka. Zelo lepo.
Središče pokrajine KAKHETIJA je mestece TELAVI, v bližini katerega smo obiskali cerkev ALAVERDI iz 11.stol. in samostan SHUAMTA. Legenda pripoveduje, da je kraljica TINITI imela videnje, da nosi ikono. Ko jo je postavila na tla, jo ni mogla več dvigniti. Tu so sezidali cerkev. Mož ji je bil nezvest in jo je prosil, naj gre v samostan. Živela je v stolpu, kjer še danes živijo pravoslavne nune.  V tej cerkvi je pokopan tudi pisatelj ŠAVŠAVADZE. Veliko fresk je uničenih, ker so bile prebeljene.
Sv. mašo smo imeli v naravi na jasi sredi dreves in na koncu zapeli ZAHVALNO PESEM za vse, kar smo lepega doživeli.  Tam je bilo veliko komarjev, tako da nismo imeli samo maše, ampak tudi krvodajalsko akcijo….. .
Pozno popoldne smo se pripeljali v 300 let staro vinsko  klet. Prijazna vodička nam je razkazala klet in muzej in nas povabila na degustacijo belega in rdečega vina.
Degustacija je popolnoma uspela!  Skupaj smo spraznili 17 steklenic, belih in rdečih, veselje se je  stopnjevalo in slovenska pesem je odmevala čez polja in vinograde! Bravo mi!
Zvečer smo se pripeljali v čudovito hribovsko mestece SIGNAGI, ki ga obkroža srednjeveško obzidje. Škoda, da ni bilo časa za ogled, saj nas je čakala pozna večerja. Treba se bo vrniti in si ogledati tudi ta zanimiv kraj. Kakšna pobožna želja!
Pozno ponoči smo prišli v Gruzijo, pozno ponoči smo jo tudi zapustili….

  1. 9. dan: OJ ZDAJ GREMO, OJ ZDAJ GREMO,  NAZAJ ŠE PRIDEMO….

Sredi noči smo iz letališča Tbilisi poleteli v Istanbul, tam so nekateri čakali na avion za Brnik in dremali, drugi pa odšli v mesto na sprehod, na oglede in pravo turško jutranjo kavo.
Brnik nas je dočakal v soncu. Utrujenost je lezla v glavo in v noge. Glava je bila polna podatkov, torba polna drobnih daril za domače in prijatelje, srce polno lepih spominov, duša pa radostna, da je lahko romala po  tako podobnih, vendar tako zelo drugačnih poteh…
Zdaj počasi sestavljam mozaik spominov…. Veliko jih je, prihajajo in odhajajo. Ob nekaterih se ustavljam in jih znova podoživljam, drugi hitijo mimo in se vračajo. Brskam po zapisih, gledam slike, ponavljam nekje prebran oskarizem: „VEDNO JE VSAKDO NA PRAVEM POTOVANJU….“
Pa tudi tistega: „KAMORKOLI GREŠ, POJDI Z VSEM SVOJIM SRCEM!“ Ja, bila sem tam z vsem svojim srcem in delček srca sem pustila nekje v Zakavkazju, med pastirji, v nekem gavitu, na nekem zelenem travniku, med hačkarji, v jazitski vasi, na klopci sredi mesta, na vaški tržnici, na araratski nižini, ob nekem ikonostasu, na sveti gori, v Erevanu, v tihi molitvi in glasnem prepevanju, na samotni cesti, v armenskem višavju, nekje tam daleč, daleč ….
Ester