3. August, 2015   Agencija Oskar, Člani pišejo, Islandija  

Resnične zgodbe iz Islandije

 

Resnične zgodbe iz Islandije

Piše: sopotnica Irena V.
IslandijaČetrti dan potovanja po deželi ognja in ledu, prelepi Islandiji. Sonce se je odločilo, da nas bo ta dan razvajalo. Bil je dan, ko smo obiskali Vestmanske otoke. Po polurni vožnji s trajektom nas je na največjem otoku že čakal naš vodnik in spremljevalec, gospod Adolf. Prebivalec otoka, iz njegovega pripovedovanja se je čutilo, kako rad ima svoj otok. Naseljen je le eden, največji, to je Himaey. Otoke so poimenovali po irskih sužnjih, ki so jih pripeljali Norvežani. Beseda westmann je bila uporabljena za Irce, zato so se imenovali za vzhodnjake. To je arhipelag ob južni obali Islandije.

Izbruh vulkana

Otočje je postalo znano leta 1973, ko je izbruhnil vulkan Eldfell. Prav o tem nam je veliko povedal gospod, ki je bil takrat star 14 let. Ko je vulkan sredi noči izbruhnil, bilo je v januarju, ga je oče prebudil in mu povedal, da bo treba oditi. Takrat se je lava že nevarno približala mestu. Sreča je bila v tem, da so bile vse ladje v pristanišču, zato so evakuacijo uspešno izvedli. Izbruh je terjal le eno žrtev. Gospod Adolf je pripovedoval, da se je lava širila tako hitro, da mu je začelo goreti pod nogami. Spominja se tudi, da je kapitan ladje, na katero se je vkrcal, z grozo ugotovil, da voda več ne more hladiti motorjev, ker je zaradi vročine kar zavrela. Na celini so ubežnike iz otoka že čakali avtobusi, ki so jih odpeljali v glavno mesto. Tam so jih pričakale prazne šole, kamor so jih naselili, postelje in tople odeje.
Izbruh vulkanaIzbruh je trajal več mesecev in je pod sabo pokopal več kot 300 hiš. Bil je tako močan, da je v zrak izbruhal 160 ton materiala vsako sekundo. Otok je bil popolnoma preoblikovan, povečal se je za 2,2 km2. Ampak danes se zaradi erozije površina počasi zmanjšuje. Na tem območju so postavili že dva svetilnika, ki sta zgrmela v morje. Sedaj pa so postavili prenosnega; če bi bil znova ogrožen, bi ga lahko kaj hitro prestavili.
Ob izbruhu so hladili lavo in s tem zaustavili širjenje. Bali so se, da bi jim zaprla pot do pristanišča, ki je za njih okno v svet. Danes iz tega otoka izvozijo veliko rib, kar 50 % celotnega izvoza gre od tu.
Po koncu izbruha so se prebivalci takoj vrnili na otok. Njihovi domovi so bili in so še pod pokrovom iz lave. Uspelo jim je odkopati le eno hišo in po 39 letih so ugotovili, da je vse ostalo kot je bilo, ko jo je njena prebivalka zadnja zapustila. Danes je ta hiša del muzeja o tem dogodku. Ostale hiše so še vedno pokopane in ne vedo, ali jih bodo sploh kdaj odkopali. To področje je sedaj razdejano in nenaseljeno. Mesto se je razvilo okoli pristanišča, otok pa ima danes okoli 4300 prebivalcev.

Zgodba o ribiču

Druga zgodba pa je zgodba o ribiču, ki je tudi prebivalec otoka Himaey. O njem sta govorila oba naša gostitelja, gospod Alfred in kapitan Simmy. Ta nas je vkrcal na svojo barko in nam svoj otok pokazal še iz morske strani.
OtokRibič je s prijatelji lovil ribe kakšnih 6 km od otoka, ko so doživeli neurje in se je barka potopila v mrzlo morje. Vsi so utonili in ostal je sam. V teh hladnih vodah normalno ni možno preživeti več kot pet minut. A ribič je vztrajno plaval in plaval in se devet ur po nesreči približal otoku. Ker je prišel do otoka s strani, kjer ni bil možen dostop zaradi strmih klifov, je plaval naprej in južneje končno prišel na obalo. Bil je zelo utrujen in brez moči, ko je sredi polja zagledal kad, ki je bila polna vode. To je postavil kmet za svoje ovce. Odžejal se je, dobil moči in šel do mesta. Najprej mu niso verjeli, da je to sploh mogoče. A prepričali so se, da je barka res potonila na mestu, ki ga je omenil. Ker ni bilo jasno, kako je lahko sploh preživel, so ga testirali. Ugotovili so, da ga je zaščitila zdrava maščoba, ki pri večini ljudi ščiti notranje organe. Njega pa je ta plast, podobno imajo tudi tjulnji, ščitila po vsem telesu. Ko je prišel iz vode, je imel telesno temperaturo 27 °C.  Po tem dogodku so posneli tudi film z naslovom Globina. Danes ima gospod 77 let in še vedno živi na otoku. Je zelo skromen in prijazen, ne mara publicitete.

Vrnitev domov

Na Islandiji smo preživeli devet čudovitih dni. Vreme nas je razvajalo, čeprav temperature niso bile visoke. Nebo nas je vzljubilo, zato razen kakšen dan pršenja in vetra, slabih dni nismo imeli. Ves čas nas je po otoku, ki je velik za pet Slovenij, prevažal naš voznik Gunnar. Na pogled čisto tipičen Islandec, drugače pa zelo komunikativen in prijazen. Na naša nešteta vprašanja je vedno našel odgovore, pokazal nam je veliko znamenitosti. Povedal nam je veliko zanimivosti iz svojega življenja in o svojih otrocih, na katere je zelo navezan. Sara ga je imenovala za našega angela.
OtokZgodaj zjutraj deseti dan smo pristali na domačem letališču. Čeprav sem bila dogovorjena za prevoz domov, me ni nihče pričakal. Pozneje sem izvedela, da so zamešali datume. Ko sem po neštetih klicih končno uspela priklicati nekoga, sem čakala še več kot uro na svoj prevoz. Kakšne štiri ure po pristanku na letališču sem končno prišla do doma. Tisti dan je adrenalin name deloval zelo pozitivno. Nisem se ustavila vse do večera. Po neprespani noči sem najprej pripravila zajtrk, oprala perilo, pospravila stanovanje, skuhala kosilo, oplela svoj zeliščni vrt, zlikala oprano perilo, oprala še drugi del perila. Zvečer sem končno zelo utrujena padla v posteljo. Odločitev, kateri del potovanja bom predstavila v svoji zgodbi, je padla že na Islandiji. Dejstev iz zapisa nisem preverjala, vse sem napisala tako, kot sem si zapomnila iz pripovedovanja naših gostiteljev. Nisem bila edina, ki sem ugotovila, da je Islandija poleg Slovenije edina država, kjer bi lahko živela. Tega doslej še nisem čutila za nobeno od držav, ki sem jih doslej obiskala. Zaradi tega je Islandija zelo posebna.