Piše: Andraž Kapla / Netopir
Na šolo vodenja Agencije Oskar sem se vpisal, ker me poklic izjemno zanima, obenem pa me je gospa Mačka s svojo prepričljivostjo dokončno spodbudila k prijavi. Prišel sem brez pričakovanj, z velikim egom in še večjim vprašanjem: »Kaj bomo tu pravzaprav delali?« Poslali so nam namreč ogromno domačih nalog, prav tako pa zanimiv seznam stvari za spakirati. Vrv? Kopalke … novembra? Kaj se bo tukaj sploh dogajalo?
Ko sem prišel, sem se nastanil v svojo novo sobo 33, kjer sem spoznal svojega sobivajočega Konja. Super izobražen tip, popoln kontrast meni. Sprejet sem bil zelo toplo. Tretjega sobivajočega pa ni bilo nikjer. Na večerji jem v tišini, ker je tako pravilo, in opazujem vse te ljudi. Isti večer začnemo z uvodom v program. Dobimo živalska imena, dogovori so jasni. Čutiti je, da so ljudje zmedeni, sproščeni in hkrati polni vprašanj – toliko nenavadnih sprememb naenkrat. Ob 22. uri smo še vedno v učilnici in postajam smrtno utrujen. Šele ob 22.30 se začne refleksija, ki traja do približno polnoči. Ko pridem na vrsto, se mi glas trese, srce bije kot noro, povem svoje misli, a z ogromno tremo. Ko se dan konča, grem spat.
Vse, kar je sledilo, je bilo izjemno lepo, izpopolnjujoče, odpirajoče in navdušujoče. Prvi del šole vodenja sem začel s padcem že prvi dan. Pri gospodu Noju sem bil popolnoma prizemljen in razočaran sam nad sabo. A po tem sem samo še rastel. Ob koncu prvega dela sem od treh udeležencev izvedel, da bi me imeli za vodnika na 4.500 evrov vrednem potovanju. Počutil sem se kot zmagovalec … kot heroj. Spoznal sem ogromno ljudi, energija je bila nekaj, česar ne znam opisati z besedami. Vzdušje – noro. Domov sem se vrnil s popolnoma drugačnim pogledom na potovanja in življenje ter z močno izboljšano retoriko. Res mi je bilo lepo. Morda najlepši dnevi mojega življenja.
Drugi del šole vodenja je bil povsem drugačen. Imel sem pričakovanja, vedel sem, kaj se bo dogajalo, prišel sem bolj ponižen, a zaradi svoje osebnosti sem še vedno hrepenel po uspehu, priznanju, pohvalah in reakcijah, ki bi si jih želel. Takoj sem pozdravil vse; zelo sem bil vesel, da sem nazaj. A kot sem že omenil – drugi del je bil kot »vlakec smrti«: poln padcev in vzponov. Tokrat se mi zdi, da več padcev. Prvi dan sem bil popolnoma poražen pri centrifugi pri gospe Gorili. Bila je neusmiljena in realna. Počutil sem se razočarano … ne, slabo pravzaprav. Tisti večer me je gospa Gorila pozvala, naj bom vodnik dneva. Obljubil sem ji, da bom v soboto.
Naslednji dnevi so potekali podobno – nekaj vzponov, nekaj padcev. V petek zvečer, okoli 19. ure, sem se začel počutiti slabo. Začel sem spraševati ljudi za različne praške in zdravila. Sobota je bila dan, ko naj bi prevzel vlogo vodnika dneva. Začetek je bil zelo lep, komentar gospe Mačke pa me je napolnil z energijo: »A vidite, kako lepo je začeti dan, če je vodnik dober.« Nekaj takega. Takrat sem bil že kar precej bolan, a nihče ni vedel. Dopoldanski del sem speljal uspešno, zvečer na centrifugi pa sem padel – šlo mi je res slabo.
Na koncu je sledila evalvacija mene kot vodnika. Dal sem si 5-krat »da«, res sem se dobro počutil in bil ponosen. Več kot polovica sobe je rekla, da bi me imela za vodnika. Šlo mi je na jok – od sreče. Zadnji dan je označeval konec domačega dela. Žal mi je bilo, da je konec. Drugi del mi je bil emocionalno precej močnejši. Z ljudmi sem se povezal še dvajsetkrat bolj, nasmejal sem se iz srca kot že dolgo ne, veliko bolj sem čutil vzdušje. Bil sem zelo slab, a so me adrenalin in toplo vzdušje držali pokonci. Šola vodenja je definitivno ena izmed petih najboljših stvari, ki so se mi zgodile v življenju. Čudovita je, ne glede na to, kako težka je. Spoznal sem ogromno ljudi, s katerimi sem se povezal na norem nivoju. V glavi mi ostajajo gospa Gorila, Miš, Osa, Veverica … gospod Krt, Noj, Jazbec, Jež … skrbniki so izjemno človeški in šoli dodajo ogromno.
Moj zaključni govor je bil pristen in iz srca. Izzval je veliko smeha, hkrati pa imel tudi čustveno noto. Odločen sem bil, da ostajam za Turčijo. Aktivnost, ki mi je bila izjemno pomembna, so bile kuverte. Moja se mi je sprva zdela zelo prazna, a čakalo me je presenečenje.
Zaključek: Domov sem prišel ob 18.30. Z družino sem delil vse občutke in zgodbe šole vodenja. Naučil sem se ogromno. Povedal sem jim glede kuvert. Ko sem svojo odprl, me je v njej čakalo dvajset sporočil. NORO. Dvajset sporočil?! Kakšne stvari so mi ljudje pisali … Zjokal sem se, nisem več mogel zadrževati. Počutil sem se ponovno kot heroj. Ko je adrenalin popustil, sem močno zbolel z visoko vročino – prvič po dolgem času, da sem bil res konkretno bolan. Zdaj, ko to pišem, si želim hitrega okrevanja, da bom čim prej začel s pripravami na Turčijo. Šola vodenja Agencije Oskar – hvala za vse.
P.S.: Rad bi imel še kakšno sliko za spomin na enega najlepših dogodkov svojega življenja.
