Piše: Jernej Trpin
Oman se nam je odprl počasi, kot knjiga, ki je ne bereš naenkrat, ampak jo držiš v rokah in si vzameš čas, da začutiš vsako stran. Prvi dan nas je prestolnica Muscat sprejela s tihim, skoraj magičnim vonjem kadil in morske soli. Ko smo se sprehajali po ulicah mesta, smo opazili kontrast med starimi utrjenimi stavbami in sodobnimi arhitekturnimi čudesi. Velika mošeja Sultan Qaboos je v prezgodnjem jutranjem soncu stala mogočna in spokojna; bel marmor se je svetlikal v jutranji svetlobi, vsaka stopnica je zvenela kot šepet preteklosti. Hodili smo po dolgih hodnikih, občutili hlad pod nogami in tišino, ki je odmevala globlje kot katerikoli zvok mesta. Ni bilo potrebno veliko govoriti, saj sta prostor in svetloba govorila sama zase.
Obisk opere je bil povsem drugačna izkušnja. Notranjost je minimalistična in skoraj futuristična, a hkrati polna življenja, kot da bi vsaka nit tkanine in vsak leseni element imel svojo zgodbo. Akustika je preplavila prostor, kot da bi se vsak naš vdih mešal z zvokom glasbe, ki je še nismo slišali. Souk, tržnica, je bil eksplozija barv, zvokov in vonjev: srebrni nakit, tkanine, začimbe, vonj lesa in železa. Hodili smo med trgovinami, se pogovarjali z lokalnimi obrtniki in opazovali, kako z natančnostjo in ponosom izdelujejo svoje izdelke. Čas je bil za okušanje lokalnih dobrot. V muzeju Bait al Zubair sta se preteklost in sedanjost prepletali v vsakem eksponatu. Oblačila, orožje, fotografije – vsak predmet je imel svojo zgodbo, ki si jo moral poslušati in začutiti. Vzelo nam je skoraj preveč časa, a bilo je čudovito.
Ko smo zapustili mesto, smo se podali v divjino v 4×4 vozilih, ki so grizla pesek, kamen in strmine. Deset dni smo prečkali pokrajine, ki so se lomile pred nami kot valovi v neznano. Snake Canyon je bil naš prvi pravi izziv – tolmuni z ledeno vodo, ozki prehodi, adrenalinski skoki v tolmune, ki so se svetlikali v senci. Hladna voda je šokirala telo in sprožila smeh, ki je odmeval od sten kanjona, odsevajoč sonce in modrino neba. Vsak skok, vsak vdih, vsak utrip srca je bil popolnoma prisoten, neobremenjen s preteklostjo ali prihodnostjo. Tam, zdaj, brez možnosti izbire. Samo naprej.
Wadi Ghul in Balcony Trail v Jebel Shamsu smo raziskovali v pohodnih čevljih. Oba sta razkrivala tišino, ki te prevzame. Globoki kanjoni in prepadni robovi, kjer se počutiš, kot da hodiš med nebom in zemljo. Pogledi so bili kot iz epopeje: skalne stene, ki so se ostro izrisovale v jutranji svetlobi, meglice prahu, ki so se dvigale iz kanjonov, in veter, ki je nosil vonj zemlje in divjih rastlin.
Po postankih v zelenih oazah in blatnih vasicah, kjer je čas obstal in bil viden zgolj na ostankih zidov ter podrtih stropov, se je naš pogled usmeril v nebo. Jebel Akhdar je bil popoln kontrast: terase nasadov, vonj granatnih jabolk, vrtnic in breskev, cvetlice, ki so se svetlikale v popoldanski svetlobi, veter, ki je odnašal hrup prepolnega sveta. Vsak zavoj poti je razkril nov pogled, vsaka serpentina nekaj, kar je za trenutek ustavilo čas. Stopnice pa so dvignile naš impulz.
Sledila je prava fatamorgana: turkizni naravni bazeni, kjer smo plavali v kristalni vodi, kjer so palme šumele nad nami, kjer je sonce risalo svetlobne vzorce po tolmunih. Voda je bila dovolj topla, da si lahko pozabil na vse, kar je zunaj teh sten in sotesk.
Puščava Wahiba je pogoltnila naša vozila in nas ponesla v valove peska, ki so se svetlikali pod popoldanskim soncem. Kolesa so plesala čez sipine, motorji so rohneli, veter je šibal po obrazu, pesek se je dvigal in padal kot živo bitje. Noč smo preživeli v šotorih ob Arabskem morju, ob dobri hrani, družbi in glasbi, zvezde pa so bile bližje, kot sem jih kdajkoli videl. Zrak je nosil vonj soli in svobode; vsak vdih je bil napolnjen s tišino in spokojnostjo, ki jo lahko ponudi le puščava. Zjutraj so nas prebudili ptiči in rahel veter, ki je premikal tančice peska ob obali ter zakopana vozila naših somišljenikov. Sur nas je pričakal kot ponavadi: ponosno pristaniško mesto ladjedelništva; stari dhowi so se gugali ob zalivu, ribiči so nas opazovali z nasmehom, vonj svežih rib in začimb je napolnil ulice. Sprehod po mestu je bil kot potovanje skozi čas, medtem ko smo poslušali zgodbe večernih ulic in prešernega otroškega smeha.
Wadi Shab je bil skrivnostni raj. Hodili smo po ozkih prehodih, skakali v tolmune, plavali med stenami, ki so odsevale sonce, voda pa je imela odtenke modrine, ki so skoraj zaslepili. Skrite votline, slapovi in tolmuni so nas spomnili, kako nepredvidljiva in čudovita je narava. Vsak korak, najsi bo trden ali spolzek, vsak skok je bil povezava s tem krajem, kot da te sprejema in razkriva svoj notranji svet.
Za konec smo se potopili v globine ob otočju Dimaniyat, raju za potapljače. Pod gladino so nas čakali koralni grebeni, ki so žareli v vseh barvah, ribe so plesale, želve so dovolile našo družbo, voda pa je bila topla in kristalno čista. Potapljanje je bilo meditacija; vsak vdih in iztis sta bila napolnjena s čudom in občudovanjem.
Oman nas je spremenil – ne le z vizualnimi vtisi, ampak z občutki, ki so se vtisnili v vsak utrip srca, vsako misel in ustvarili nepozabne spomine. Vsak wadi, vsaka sipina, vsak otok in gora sta nas spomnila, da svet ni le prostor, ampak doživetje, ki ga je vredno čutiti do konca. Oman je pustolovščina, ki te uči potrpežljivosti, spoštovanja narave in umetnosti bivanja. Vsak trenutek je bil povezan z dihom, vonjem, pogledom. Čutili smo vsako sekundo; pokrajine, vode, nebo in pesek so vdihnili življenje v nas. Povezanost skupine je postala močna.
Ko smo odhajali, smo vedeli, da nekaj ostaja z nami – duh Omana, divjina, občutek, da je svet veliko večji, lepši in čarobnejši, kot smo si ga kdajkoli predstavljali.
