Prvomajska vzhodna Turčija
Piše: Oskar Savarin
Temu potovanju je bilo usojeno, da bo nekaj posebnega. 😊
Začelo se je že v začetku februarja, ko se je zgodil potres v jugovzhodni Turčiji. Zato sem iz potovanja izključil jugovzhodno Turčijo in tako dobil celih 10 potovalnih dni za Črnomorsko obalo in veličastje vzhodne Turčije. Bolj sproščeno bo, sem si mislil, več bo prostega časa, pa še kopico zanimivih priložnosti bomo lahko dodali, sem se veselil. Kajti vedno sem vesel izziva, ko imam priložnost »nadgrajevati«. V izziv pa je vključeno tudi vznemirjenje, saj gredo stvari vedno lahko tudi po svoje. A je to svojevrstna priložnost, ki se jo veselimo.
In res je šlo »po svoje«, že od samega začetka. Ves čas potovanja me je spremljal vtis, da je Bog, ki me ima res rad in ki mi vnaprej pripravlja najboljše splete okoliščin, kot bi mi dajal priložnost in preizkus, da jih začutim in spoznam, sprejmem kot so, in v njih ustvarim najboljšo zgodbo. Tudi ko je bilo navzven videti grozno in brezizhodno. Večkrat se je uresničil Oskarizem: »Pot v raj gre skozi pekel.« Hujši ko je pekel, lepši je raj za njim. Ne glede na okoliščine.
Da bi mi ta Bog v izhodišču izkazal ljubezen in priložnost, mi je podaril neverjetno skupino sopotnikov. Na videz slučajno zbranih, a smo v to navidezno resničnost zelo kmalu skupaj podvomili. Delovali smo kot eden, se skupaj veselili in doživljali, tudi v pestri čustveni gugalnici snežnih viharjev in moče vse naokrog, zgodnjih jutranjih vstajanj in večerne utrujenosti po intenzivnem doživljanju vsakega dne. Kot bi vsi sopotniki čutili isto – da je nek Bog in da nas ima rad. In da sonce vedno sije, tudi ko na Zemlji pada dež.
V ZGODBO smo vstopili pri samostanu Sumela na vzhodno turški črnomorski obali. Bilo je mrzlo, nihče ni pričakoval snega, mokrota je prodirala iz vseh smeri in ni se ji bilo moč upreti, le sprejeti. Že takoj na začetku nas je zadelo »presežno« razpoloženje, v katerem je hkrati vse – čudovito okolje in samostan, vzneseno zavedanje, da smo na poti, pa tudi mraz in tisoče misli, ki se ob tem vsakemu podijo po glavi – da lahko tako traja vseh 10 dni. Ojoj, res hladen tuš za pričakovanja čudovitih sončnih dni v najlepših krajih na svetu. In res, vzhodna Turčija je najlepši kraj na svetu.
Tudi prvi črnomorski dan je bil »črnomorski« – mrk in siv, oblačen in deževen, še morje je bilo bolj črno kot običajno. A glej ga zlomka, vzdušje na avtobusu je bilo vse boljše. Domiselni postanki tu in tam, pa turški čaj in čajna plantaža s plešočimi razposajenimi Lazikami, in prvi pravi prosti čas v Rizah, prepuščeni Lazom, kjer nihče ne govori angleško, kaj šele slovensko. In to prvi dan, ko so nam domačini še čudni in ne vemo o njih čistih namenih. Pa se nam razkadijo še zadnji dvomi, ob prijaznosti in gostoljubnosti, ki je sicer ne moremo razumeti, a jo čutimo na vsakem koraku. In njihovo veselje ob pogledu na tujca! O kako odrešilno, ko smo jim večja atrakcija kot oni nam. Prav to njihovo presenečenje nam iz oči sporoča: »Ojoj, kje ste bili tako dolgo? Zadnji turisti, ki so bili tu, so že zdavnaj umrli.« 😊
In vzdušje ob seldžuškem mostu. Bližal se je mrak, a ga vsled oblačnosti ni bilo čutiti. Pod nami divji hudournik, mi pa na 1000 let starem mostu, globoko v grapi, obkroženi s svežino in temno zelenino čajnih plantaž. Neopisljivo, a sveže in vzneseno.
Uro za uro smo prvi dan gradili v prvi večer. Izhodiščno tmurnost smo vsak v sebi spreminjali v svetlobo. Vse lepše smo svetili, vsak zase in predstavljajte si večer, ko je zažarela cela skupina! Nočili smo na sami meji z Gruzijo, bili smo v Raju, svetloba je bila ustvarjena, iz nje pa je sijala jasna vizija vsakega izmed nas: ustvarili bomo odlično ZGODBO! Meni, vodniku, je bila podarjena čast, da jo uresničim.
Več v nadaljevanju, morda naslednjič,
Oskar
Potovanje Vzhodnoturški trojček
