27. oktober, 2010   Šrilanka, Vodniki  

Pisani dežnik

 

Pisani dežnik

Piše: vodnica Sara Alt

Zbudim se v  v Nureliyi, nov dan. Pogledam skozi okno. Nič kaj obetavno jutro. Oblačno in vsak trenutek se lahko spusti dež. Po večdnevnem monsunskem dežju smo si že vsi srčno želeli sonca in tropske vročine. Saj smo vendar v tropih!

Ampak bilo je poletje, čas monsuna in osrednji del našega potovanja je spremljala vlaga, megla in dež, občasno pa nas je tudi zeblo!

Zato tudi to jutro pripravim moj pisani dežnik, pobašem prtljago in grem do recepcije. Odložim nahrbtnik  in dežnik in že sem na zajtrku pred bogato obloženimi mizami. »Mhmmmm, kaj bom pa danes?«, razmišljam pri sebi med sprehodom od ene strani jedilnice do druge, od evropske do šrilanške  ponudbe. Jajčka, toast, marmelada, maslo, slasten ananas in papaja, jogurt iz bivoljega mleka –  curd, kosmiči, mleko…potem pa ribji curry, dhal – omaka iz leče, string hoppers – riževi rezanci,..

Joooj! Spet je preveč vsega. Vzamem kosmiče in sadje in stvar je rešena.

Med zajtrkovanjem čebljam s potniki in skupaj olajšano ugotavljamo, da nismo edini, ki smo deležni tropskega monsuna. Pri sosednji mizi sedi številna skupina Nizozemcev, ki zadnja leta veselo obiskujejo svojo bivšo kolonijo. Tokrat so tudi oni naleteli na dež, ki jih očitno sploh ne moti, saj so ga vajeni že od doma.

Pogled na uro in ja, treba bo iti. Samo še po nahrbtnik in dežnik skočim..«Kje pa je moj dežnik? », oziram se po recepciji in sprašujem potnike, receptorja. Noben nič ne ve, noben ga ni videl.

Ura je, treba bo iti. Sedem na avtobus in razmišljam, kako mi je spet uspelo nekaj izgubiti…

Potem pa me prešine. Ej, dežnika več ne boš potrebovala! Konec je z mokroto. Dežnik je opravil svojo nalogo, zdaj pa čudežno izginil v znak, da je nalivov konec.

In točno tako je bilo!
Do konca našega potovanja nas je spremljalo sonce in prava tropska vročina.
Dežnik pa…

Upam, da je prišel še komu prav!