29. nov, 2022   Agencija Oskar, Peru, Vodniki  

 

PERUJKE in PERUJCI v Andih živijo tudi po smrti

Piše: Iztok Mervič

Potovanja v Peru

Domačini v perujskih Andih me vedno znova tako očarajo in navdušijo, da se v to mistično deželo rad vrnem ter si vsakič zaželim odstreti še dodaten košček skrivnostne tančice. Nimajo sicer stereotipne latinskoameriške živahnosti, vročekrvnosti in temperamenta, vendar pa so zgodbe njihovih prednikov neizbrisno zapisane v njihov DNK, polne mističnih in za nas zahodnjake nerazumljivih ritualov in obredov.

Še posebej zanimiv se mi zdi njihov koncept doživljanja smrti. Predvsem, kako ga še vedno doživljajo potomci predkolumbovskih kultur v andskem svetu. V našem zahodnjaškem načinu razmišljanja stremimo k tehnološkemu napredku in izboljšanju kakovosti življenja. To je naš kult življenja, ki nam je otežil povezavo z nematerialnimi vidiki bivanja, ki so prav tako del človeške izkušnje. V andskem pogledu na svet smrt ne pomeni konca življenja, temveč začetek novega življenja v svetu mrtvih. Rojstva in smrti so prehodna obdobja, ki so jih morali spremljati obredi in slovesnosti. Pravilna izvedba rituala zagotovi želeni rezultat: da se bodo otroci rojevali in mrtvi prehajali na oni svet.

Obredna pesem za Pachamamo – Ollaytantambo

Poseben pomen je imela smrt voditeljev skupnosti. Za časa življenja so imeli vlogo posrednikov med zemeljskim svetom in svetom, kjer živijo bogovi, veljali so za neposredne potomce ali otroke bogov. Ko so umrli, je morala celotna družba zagotoviti, da bodo uspešno prešli iz tega sveta v svet mrtvih in da bo njihova pot do končnega cilja bližje bogovom, uspešna. Na tem potovanju so se spremenili v prednike družbe. Za družbo bodo skrbeli še naprej in jo vodili s svojega povišanega položaja. V ta namen je kult prednikov zahteval, da so stari Perujci skrbno pripravili pokope svojih voditeljev, ki so jih za potovanje pripravili tako, da so jih mumificirali. Grobnica je bil prostor, kjer je mumija oz. prednik bival. Njegovo telo je bilo treba pripraviti in obleči z okraski in emblemi, ki so označevali njegov družbeni položaj in pripadnost božanskemu rodu. Poleg tega so ga pokopali z njegovo lastnino, zlatim in srebrnim nakitom ter s skrbno izdelano keramiko, kamor so položili obredna darila in njegovo najljubšo hrano. Posledice in pomembnost tega rituala so vidne še danes, saj Perujci na dan mrtvih posedajo ob grobovih svojih bližnjih, kamor prinesejo najljubšo hrano pokojnika. Z njim skupaj obedujejo, se malce pomenijo in mu zavrtijo njegovo najljubšo pesem. Če si pokojni zaželi, prešerno zaplešejo na njegovem grobu, saj brez plesa seveda ne gre.

Čakajoči na božjo milost – Cusco

Ob pomembnih odločitvah, ki so zadevale celotno skupnost, so mumije izkopali, jih na nosilih odnesli v palačo ali na kraj, kjer so se kresale debate in odločitve o prihodnosti skupnosti, jih posedli za mizo ter poprosili za mnenje in modrost. No, danes se tega ne grejo več, se pa še lepo vidi, kako je ta kultura vpeta v današnje običaje. Ko so konkvistadorji pričeli z nasilnim pokristjanjevanjem, so se mnogi staroselski običaji ohranili ali pa se zlili s katoliškimi. Lep primer je praznik Corpus Christi (junija), ko kipce katoliških svetnikov na nosilih prinesejo iz cerkva, bazilik ali katedral ter jih v sprevodu nosijo skozi mesto – tako, kot so nekoč nosili mumije svojih prednikov.

Mamica z otročkom – plavajoči otoki Uros

Mumija voditeljev je bila najbolj svet simbol andskega kulta življenja oz. kulta smrti, kar se vam lepše sliši. Iz tega razloga je bila tudi najbolj zaželena vojna trofeja in ko so jo osvojili, so imeli zmagovalci mumijo premagane skupnosti v lasti dobesedno kot talca, kar jim je dalo posebno simbolično moč in prevlado. Različna kraljestva, skupnosti oz. etnije so se med seboj dolga stoletja bojevala za prevlado nad življenjskim prostorom. Pred prihodom španskih konkvistadorjev je na območju današnjega Peruja namreč živelo na desetine različnih kultur in ne samo Inki, kot smo se površno naučili v šoli. Inki so resda imeli imperij največjega obsega, a so vladali le približno 100 let ter še zdaleč niso bili edini imperij, ki je zrasel na tem prostoru. A to je že druga zgodba …

Mumije spremljajo tudi nas Oskarjevce na naši poti po Peruju. Z našega vidika zlovešče in negibno strmijo v nas in vidimo jih le kot preminula fizična telesa. V resnici pa so starodaven simbol življenja, modrosti in božanstvenega, ki je prebivalcem andskih prostranstev stoletja dolgo predstavljal nikoli zaključeno spiralo življenja in smrti.

Potovanja v Peru

Vodnik Iztok v divjem plesu z domačinko – Coporaque