29. apr, 2020   Agencija Oskar, Člani pišejo, Peru  

 

Peru – Med potomci Inkov

Piše: sopotnik Marjan Koželj

Oskar program, 16 dni: 11.6.2020, 2.760 €, vodi Matjaž Pirš.

0 Matjaž Pirš - Peru - Med potomci Inkov
1 zemljevid 828x1024 - Peru - Med potomci Inkov
  1. dan LJUBLJANA – MADRID – LIMA. 
    Zbor v Ljubljani in prevoz do letališča v Benetkah, od koder preko Madrida poletimo do Lime. Po pristanku ureditev obmejnih formalnosti, prevoz do hotela in namestitev. Nočitev. (letalo, H)
  2. dan LIMA – PARACAS. 
    Zajtrk. Dopoldan obiščemo muzej predkolumbovske umetnosti Larco. Impresivna zgradba v kolonialnem stilu iz 18. stoletja je v zasebni lasti in hrani 45.000 predmetov predkolumbovskih kultur, ki pričajo o razvoju različnih civilizacij na ozemlju današnjega Peruja. Popoldan se odpeljemo proti obmorskemu Paracas-u. Nočitev. (H, Z) Starejši od 60 let imajo cenejšo vstopnino (30 namesto 35 sol)!
zz-2-Muzej-Larco-odprt-9-22-ure
Muzej Larco, odprt 9.-22. ure

Museo Larco je leta 1926 ustanovil Rafael Larco Hoyle, pionir perujske arheologije, v njem pa je fascinantna zbirka predkolumbovske umetnosti, sestavljena iz okoli 45.000 predmetov. Museo Larco, ki je umeščen v dvorec iz 18. stoletja in obkrožen s čudovitimi vrtovi, je prostor, ki spodbuja in navdihuje, kjer je mogoče uživati ​​in izvedeti več o fascinantni zgodovini starodavnega Peruja. Dovoljeno je fotografiranje brez fleša.

3 1024x727 - Peru - Med potomci Inkov
ZZ 3 MUZEJ LARCO - Peru - Med potomci Inkov
Obiskovalci se lahko sprehodijo med policami, ki vsebujejo 30.000 kataloških antičnih lončarskih predmetov. / Velika zbirka predkolumbovske erotične umetnosti ponuja izjemno edinstveno perspektivo starodavne perujske seksualnosti.

Kakšnih 150 km južno od Lime leži ob cesti imenovani Panamericana (cesti, ki povezuje Aljasko z Ognjeno zemljo) majhna ribiška vas Paracas. Tu si je perujska elita uredila bogate hiše, kjer preživlja konce tedna. Tu pa je tudi izhodišče za obisk naravnega rezervata Paracas. Rezervat je izrazito oblikovan polotok, večinoma grajen iz soli, ki se kaže kot nedotaknjena puščava. Rdeče plaže, bele plaže in visoki klifi nudijo veliko možnosti za sprehode. Največjo znamenitost, skalno tvorbo v obliki katedrale, je žal 15. avgusta 2007 poškodoval potres.

ZZ4 1024x380 - Peru - Med potomci Inkov
Paracas
  1. dan PARACAS – ISLAS BALLESTAS – NAZCA. 
    Zajtrk. Odpravimo se na izlet s čolnom okoli otočja Ballestas, kjer ima zatočišče veliko število živalskih vrst: od ptičev do morskih levov, celo pingvini se najdejo vmes. Nekateri to otočje z razlogom imenujejo tudi mali Galapagos. Popoldan se odpeljemo do Huacachine – oaze z jezercem, ki se skriva sredi visokih sipin. Za doplačilo se lahko zapeljemo z buggyji po sipinah in se preizkusimo v deskanju po drobnem puščavskem pesku. Lahko pa se zgolj v miru sprehodimo okoli jezerca in po bližnjih sipinah. V večernih urah prispemo v Nazco, kraj z največjo uganko na svetu. Nočitev. (H, Z, izlet z ladjico)
Morski levi
Morski levi

Otočje Ballestes imenujejo tudi mali Galapagos. Le nekaj kilometrov od obale Paracasa je na skalnatih otokih našlo življenski prostor neverjetno število živali: galebi, strmoglavci, kormorani, morski levi, želve ter celo pingvini. Od množice ptičev so skale popolnoma bele, polne dragocenega guana, najboljšega gnojila na svetu, zaradi katerega je Peru skoraj začel vojno s Čilom. Otočje so pred nekaj leti zaščitili, tako si ga lahko ogledamo le v jutranjih urah s čolna.

Otočje Ballestes
Otočje Ballestes

Huacachina je vas, zgrajena okoli majhne oaze in obdana s peščenimi sipinami na jugozahodu Peruja. Od mesta Ica (v okrožju Ica) je oddaljena približno 5 km. Oaza je bila predstavljena s sliko na zadnji strani bankovca za 50 novih sol leta 1991. Huacachina ima približno 100 prebivalcev, čeprav vsako leto gosti več deset tisoč turistov.

V pravi pravcati puščavi se nahaja oaza z jezerom ter palmami. Kot v pravljici. Oaza velja za raj med popotniki iz vseh koncev sveta. Možno je deskanje po sipinah, vožnja z buggy-ji, veslanje po jezeru,… Na ulicah v oazi lahko najamete desko, se povzpnete na 200 m visoko sipino in se po njej spustite. Vožnja z buggy-ji je prav tako zelo razburljiva, saj gre za zelo adrenalinsko vožnjo po puščavskih sipinah. Legenda pravi, da je oaza nastala, ko je mladi lovec tam med kopanjem zalotil lepo princeso. Ta je pred njim pobegnila, za seboj pa pustila bazen vode, iz katerega je kasneje nastala laguna.

Huacachina
  1. dan NAZCA – AREQUIPA. 
    Zajtrk. Kdo je izrisal skrivnostne črte v puščavi ni več skrivnost. Prav tako ni skrivnost kdaj. Še vedno pa ostaja skrivnost zakaj, saj so liki in črte vidni le iz zraka. Je morda ljudstvo Nazca znalo pred slabimi dva tisoč leti že leteti? Po želji (doplačilo 110 EUR) si privoščimo polet z letalom nad skrivnostnimi slikami in črtami, z razglednega stolpa pa si od bliže pogledamo dva izmed likov: drevo in roke. Prosto popoldne izkoristimo za počitek. Zvečer se vkrcamo na udoben spalni avtobus, sledi nočna vožnja do Arequipe. (spalni bus, Z).
Nazca / kondor
Nazca / kondor (134 m)

NAZCA (400 pr. n. št. – 100 n. št.): južno od polotoka Paracas so pripadniki ljudstva Nazca obdelovali obalni pas zemlje in častili vzporeden panteon bogov narave. Razvili so brezhibne spretnosti v lončarstvu, tkanju in zlatarstvu. Znani pa ostajajo predvsem po orjaških figurah, ki so jih narisali v puščavi. Te risbe še danes ostajajo ena največjih arheoloških skrivnosti.

Med obalo Tihega oceana in verigo Andov se razteza od čilske meje na jugu pa do glavnega mesta Lime in naprej suh, puščavski pas, ki ozeleni le tam, kjer se kakšna reka prebije z Andov do morja. Hladni Humboldtovi tokovi in visoke gore so tukaj ustvarili vremensko klimo, ki je botrovala eni najbolj suhih puščav na svetu. Sredi te suhe pokrajine se je že pred 2.500 leti naselilo ljudstvo Nazca, ki se je preživljalo z lovom ter ribolovom in nabiranjem školjk v dokaj oddaljenem morju. Poznali so umetnost tkanja in izdelovanja izredno prefinjene keramike. Svoj pečat pa je ljudstvo Nazca pustilo z liki in črtami, ki jih je vrisalo v površje puščave in ki še vedno burijo domišljijo ter zastavljajo mnoga vprašanja. Nazca je v zadnjem desetletju iz zanikrne vasi postala pravo malo mesto, ki živi s puščavskimi liki in s turisti, ki si s celega sveta prihajajo ogledati največjo uganko na svetu.

Nazca – Andrej Grum, 19.02.2013

Prav zgodaj zjutraj (še dobro, da se zaradi časovne razlike kar sami zbujamo okoli petih) smo se odpravili na panoramski polet čez puščavo Nazca. Polet v lahkem šestsedežnem letalu (140 $) je trajal kake pol ure in videli smo lepo puščavsko pokrajino, prepredeno z oazami, namakalnimi kanali, golimi hribi. Ampak samo zaradi tega ne bi šli “afne guncat” s takimi malimi letali – tja gor so nas zvabili predniki današnjih pilotov, ki so že skoraj dva tisoč let nazaj v ravna puščavska tla “vrezali” na stotine geoglifov v obliki ogromnih črt, geometrijskih likov in nenavadnih upodobitev okoliških živali. Fascinantno je že samo to, kako so lahko v taki suhi pokrajini sploh preživeli; kako in predvsem zakaj so risali te like, ki jih lahko vidiš le iz zraka, pa je bilo sploh vprašanje, ki nas je begalo še cel dan, ko smo se vozili po spektakularni puščavski pokrajini proti Arequipi. No, saj se tudi vse sorte znanstveniki že desetletja ukvarjajo s temi vprašanji.

Nekatere teorije se ukvarjajo z verskimi vprašanji, po drugih naj bi šlo za astrološke karte, najbolj hecna pa je Danikenova (Erich von Däniken, 1935-), ki je tako povsod videl predvsem vesoljce. No, pot do Arequipe je bila zelo dolga, tako da smo te teme lahko dolgo premlevali, čas pa nam je krajšala tudi ena izmed najlepših pokrajin sveta, kjer se peščene sipine spustijo prav do morja, kjer silovit veter pometa pesek po cesti in kleše v skale bizarne erozijske oblike in kjer se modrina Pacifika konča v bleščeče belih penah valov, ki butajo ob čudovite plaže. Kakšen dan!

13-Geoglifi-so-približno-razporejeni-po-črti-50-km-ki-povezuje-mesti-Nazca-in-Palpa-v-regiji-Ica.
Geoglifi so približno razporejeni po črti 50 km, ki povezuje mesti Nazca in Palpa, v regiji Ica.
  1. dan AREQUIPA. 
    V zgodnjih jutranjih urah prispemo v Arequipo, belo mesto. Država v državi. Samooklicana republika in najlepše perujsko kolonialno mesto. Po osvežitvi in zajtrku obiščemo Samostan svete Katarine. Barvite hiše in ulice, vrtovi ter dvorišča dajejo samostanu občutek mesta v mestu; zgodba, ki se je odvijala za temi zidovi, pa nam razkrije, kakšno je bilo življenje evropskih prišlekov pred slabimi petsto leti. In to ne samo znotraj zidov samostana. V bližnjem muzeju Museo Santuarios Andinos (odprt 9.-18. ure) obiščemo Juanito, inkovsko izbrano deklico, ki so jo pred več kot pol tisočletja Inki pospremili na 6.288 m visoki vulkan Ampato in jo podarili bogovom v zameno za njihovo naklonjenost. Popoldne izkoristimo za pohajanje po Arequipi. Morda se odpravite na tržnico, morda po trgovinah, ali pa zgolj posedate na najlepšem trgu v Južni Ameriki in uživate. Nočitev. (H, Z)
zz 9 1024x244 - Peru - Med potomci Inkov

Mesto Arequipa na zahodni strani Andov kljub nadmorski višini 2.200 m leži že skoraj povsem v nižini in od tod je do oceana le še dobra ura vožnje. Pomembnejše naselje je tu nastalo v času Inkov, ko je Mayta Capac tod hodil s svojo vojsko in dejal: »Are guipay«, kar pomeni »Da, ostani«. Danes je to hitro rastoče mesto in počasi se bliža svojemu prvemu milijonu prebivalcev. Arequipa je belo, univerzitetno, špansko mesto. Težnje Arequipe po odcepitvi od matičnega Peruja so velike in marsikje na ulici lahko kupite ‘Arekipenski’ potni list.

Sredi mesta najdemo prekrasen osrednji trg s fontano in palmami, ki slovi kot najlepši trg v Peruju. Na severnem delu ga zapira mogočna katedrala, ki z zasneženim vulkanom Mistijem v ozadju tvori nepozaben pogled.

Arequipa in vulkan Misti
Arequipa in vulkan Misti
Arequipa

Uroš Samardžija, 27.07.2013: Sinoči smo prispeli v Arequipo, drugo največje mesto Peruja. Po urah in urah vožnje po puščavi ob obali Tihega Oceana, ki jo prekinjajo le zelene oaze ob izlivih andskih rek, smo zavili proti notranjosti in se povzpeli na nadmorsko višino 2.400 m. Tu se sredi puščave in mogočnih vulkanskih stožcev pojavi zeleni raj ob reki Chili. Pred skoraj 600-leti se je tu s svojo odpravo mudil tudi inkovski vladar Mayta Capac in ko so ga vojskovodje vprašali, ali bodo ostali malo tu, je baje rekel: “Are quipay!” Ostanimo tu! In tudi mi smo ostali dve noči. V prelepi oazi pod vulkanom Misti (5.822 mnm) leži danes prelepa kolonialna Arequipa. Med večjimi znamenitosti spadata Samostan Sv. Cataline, pravo mesto znotraj mesta in muzej, v katerem hranijo popolnoma ohranjeno truplo inkovke deklice, ki je bila žrtvovana na vrhu šesttisočaka Ampata (6.288 m, speči stratovulkan) pred skoraj 600 leti.

  1. dan AREQUIPA – CHIVAY. 
    Poslovimo se od belega mesta in nadaljujemo z vožnjo proti kanjonu Colca. Pot nas vodi skozi pravo andsko pampo, okrašeno z visokimi vulkani in prostranstvi, polnimi lam in vikunj. Kmalu se povzpnemo na najvišjo točko na naši poti, na kar 4.910 metrov visoki prelaz Mirador de los Andes (4.910 m), razgledišče sredi vulkanov: Chucura (5.360 m), Hualca Hualca (6.025 m), Sabancaya (5.976 m, zadnji izbruh leta 2017), Ampato (6.288 m) in Misti (5.822 m). Popoldan prispemo v kanjon Colca, ki nas očara s čudovito panoramo, slikovita pokrajina je kot krpanka barvitih polj in teras. Nočitev. (H, Z)
Mirador Alto Lagunillas na 4.413 m / Mirador de los Andes na 4.910 m
Mirador Alto Lagunillas na 4.413 m / Mirador de los Andes na 4.910 m
vikunje v nacionalnem rezervatu Salinas in Aguada Blanca / vikunja je upodobljena v državnem grbu Peruja
Vikunje v nacionalnem rezervatu Salinas in Aguada Blanca / vikunja je upodobljena v državnem grbu Peruja

Vikunja (znanstveno ime Vicugna vicugna) je južnoameriški predstavnik družine kamel, ki živi na visokogorskih travnikih osrednjih Andov, podobno kot sorodni gvanako. Je mnogo gracilnejša od gvanaka in najmanjši predstavnik južnoameriških kamel, odrasle živali dosežejo slab meter plečne višine in težo 45-55 kg. Dlaka je dvobarvna, po hrbtni strani cimetaste barve, po trebušni pa bela. Pod vratom je včasih dlaka daljša. Podobno kot ostali sorodniki se parijo sezonsko, samice postanejo spolno zrele v drugem letu življenja. Tropi so dveh vrst: skupine samcev in družinske skupnosti z vodilnim samcem, nekaj samicami in mladiči, mlajšimi od enega leta. Družinske skupnosti branijo svoje teritorije pred vsiljivci. Že pred stoletji so vikunje slovele po izredno fini volni, iz katere so domorodci delali najmehkejšo tkanino. V času Inkovskega imperija so jih aktivno varovali, tako da so v Andih živele večmilijonske populacije teh živali. Lovili so jih le na tri leta in večino živali le postrigli ter izpustili. Ravnovesje se je porušilo, ko so območje zavzeli španski konkvistadorji, takrat se je začela populacija manjšati, še bolj intenzivno pa z vzponom mednarodne trgovine v začetku 20. stoletja, ko je bilo povpraševanje po mehkem krznu izredno veliko. Zaradi pretiranega lova je do 1960-tih let ostalo le še nekaj tisoč vikunj, vrsta je bila tik pred izumrtjem, nato pa so andske države sprejele varstveno konvencijo. Populacija si je opomogla, tako da od leta 2008 po kriterijih Svetovne zveze za varstvo narave ne velja več za ogroženo. Kljub temu jo ogrožajo krivolov, izguba habitatov zaradi intenzifikacije živinoreje in onesnaževanje, tveganje pa predstavljajo tudi globalne spremembe podnebja.

Lame

Láma (znanstveno ime Lama glama) je južnoameriška predstavnica kamel, ki so jo udomačila andska ljudstva že v predkolumbovskem obdobju ter jo še danes uporabljajo za meso, volno in kot tovorno žival. Lama je sorodnik velbloda. Živi na veliki nadmorski višini, v goratih predelih severozahodne Južne Amerike. Iz njene dlake tudi predejo volno, vendar je za to primernejša volna manjše alpake. Lama lahko zraste do 120 cm plečne višine. Podobna je kozi ali ovci. Na začetku so lame živele v Severni Ameriki, a so se nato zaradi klimatskih sprememb preselile v Južno Ameriko, kjer so razširjene še danes. Po karakterju so lame že naravno socializirane in se ne bojijo človeka ter lahko z njim celo sobivajo. V primeru izzivanja je njena največja značilnost, po kateri je znana, pljuvanje. Parjenje poteka na ležeč način, ki je za tovrstne vrste živali precej nenavaden, in traja 23-30 minut. Če je parjenje uspešno, lama zanosi in brejost traja približno 10-12 mesecev.

  1. dan CHIVAY – CRUZ DEL CONDOR – PUNO. 
    Zajtrk. Kanjon Colca velja s svojimi dobrimi 3.000 m za enega najglobljih kanjonov na svetu. Fantastična pokrajina barvitih polj, prepredenih s terasami. Domačini v barvitih nošah in z značilnimi klobuki. Mimo slikovitih vasi se odpeljemo nad strmimi bregovi kanjona do razgledišča imenovanega Cruz del Condor. V pečinah pod križem gnezdi nekaj deset kondorjev, izjemnih  jadralcev. Če nam bodo bogovi in vreme naklonjeni, bomo priča neverjetni predstavi teh, za Inke svetih živali. Najprej drobne pike globoko pod nami se počasi dvigajo, dokler nas ne preletijo tako rekoč iz oči v oči. Mogočno! Pesem El Condor Pasa šele sedaj dobi pravi pomen. Za kosilo se ustavimo v mestu Chivay, upravnem središču kanjona Colca, potem pa se vrnemo na včerajšnjih 4.910 m in nadaljujemo pot po sanjavi samotni pokrajini proti jezeru Titikaka. V Puno prispemo v večernih urah. Nočitev. (H, Z)
Kanjon-Colca
Kanjon Colca

Perujci trdijo, da imajo najgloblji kanjon na svetu. Gre za kanjon Colca v Andih, ki pa je za nas, obiskovalce, najbolj atraktiven zaradi kondorjev in ne toliko zaradi njegove globine. Kondorji so največje leteče ptice na svetu, saj premer njihovih kril meri tudi 3 m. Ob reki Colca se razteza okoli 100 km dolg kanjon, globok 1.000-3.400 m. Ena sama neokrnjena narava vse vprek. Le na nekaterih bolje dostopnih mestih je moč opaziti terasaste nasade, ki so v obratovanju še iz inkovskih časov.

Kanjon Colca

Do kanjona Colca vodi iz Arequipe slikovita pot, ki nas prek pobočij šesttisočaka Chachani (6.057 m) pripelje na visoko planoto narodnega rezervata Salinas y Aguada Blanca, kjer se po planjavah pasejo vitke vikunje. Pot se potem dvigne visoko v ugasel vulkanski krater in še naprej na njegov rob, vse do nadmorske višine 4.900 m. Ko se na drugi strani spustimo navzdol, globoko pod seboj zagledamo mestece Chivay in reko Colca, ki nekaj kilometrov niže tvori enega najglobljih kanjonov na svetu. Reka Colca je tu med vulkanom Mismi na eni strani in Ampatom na drugi izdolbla 3.191 m globoko sotesko. V gornjem delu barvite rodovitne doline sta svoj življenjski prostor našli ljudstvi Collao in Cabana, nekaj deset kilometrov niže pa svoj mir mogočni in skrivnostni kondorji.

Inkov most v bližini mesta Chivay
Inkov most v bližini mesta Chivay

Chivay s 5.000 prebivalci je mesto v dolini reke Colca, glavno mesto pokrajine Caylloma v regiji Arequipa. Nahaja se na nadmorski višini 3.635 m. Mesto ima osrednji trg in tržnico. 10 km proti vzhodu in 1.500 m nad mestecem leži izvor obsidiana Chivay. Termalni vrelci se nahajajo 3 km od mesta; zgrajenih je bilo več ogrevanih bazenov. Kamniti most “Inca” prečka sotesko reke severno od mesta. Mesto je priljubljeno postajališče turistov, ki obiščejo Condor Cross oziroma Cruz Del Condor, kjer je nekaj kilometrov navzdol ob reki mogoče videti kondorje, ki lovijo toplotne zračne mase.

cerkev / Tempelj Santiago Apostol de Caporaque / mestna tržnica
cerkev / Tempelj Santiago Apostol de Caporaque / mestna tržnica
  1. dan PUNO – jezero TITIKAKA – čoln do otoka UROS in TAQUILE. Zajtrk.
    Titikaka velja s svojimi 3.810 mnv za najvišje plovno jezero na svetu. S čolnom se zapeljemo do slamnatih plavajočih otokov Uros. Domačini jih že tisočletje gradijo iz trsja, ki raste v plitvinah tega jezera. Nekoč so otoki zanje predstavljali varnost pred plemeni s celine, zdaj pa jim vse bolj predstavljajo ekonomsko varnost, nam pa enega najbolj neverjetnih bivalnih okolij. Nadaljujemo do pravega otoka Taquile, kjer vaščani strogo nadzirajo obisk turistov in s tem ohranjajo pristnost vaškega življenja. Na otoku ni hotelov, zato prespimo pri gostoljubnih domačinih. Čaka nas prijeten večer s staroselci. A tu kopalnice ne pričakujte. Večerja in nočitev. (P, ZKV)
Iz Puna na plavajoče otoke Uros
Iz Puna na plavajoče otoke Uros

Puno je edino večje mesto na perujski strani jezera. S 128.637 prebivalci (2017) sodi med manjša perujska mesta, a število prebivalcev zaradi priseljevanja s podeželja vztrajno raste. Priseljenci v urbanem življenju vidijo izhod iz revščine predvsem na račun črne trgovine z izdelki, ki jih tihotapijo preko jezera. V Peruju so tako najbolj zaželeni bolivijsko meso, sladkor in listi koke, v Boliviji pa predvsem tehnični izdelki

Sredi Altiplana, nekje na sredini med Perujem in Bolivijo leži na nadmorski višini 3.812 m jezero Titikaka, ki velja za najvišje ležeče plovno jezero na svetu. S svojo površino 8.372 km2 (veliko za dve petini Slovenij) je drugo največje jezero v Južni Ameriki, takoj za venezuelskim Maracaibom. Med domačini je dolgo veljalo izročilo, da je jezero brez dna, v 1970. letih pa so s sodobnimi merjenji ugotovili, da jezero sicer ima dno in da je njegova največja globina zavidljivih 284 m. Podnebje je dokaj suho in hladno. Srednja letna temperatura ob jezeru Titikaka je 12 °C. Najhladneje je junija in julija, ko je na južni polobli zima. Zaradi geografske lege in reliefa je zrak na Altiplanu izredno čist, zato so tu razgledi neverjetni. Svetloba je ostra in jasna, zato ni čudno, da so Inki prav v teh krajih začeli častiti Boga Sonca. V visokogorskem soncu je gladina videti kot velikansko zrcalo, na katerem se odsevajo mogočni, s snegom pokriti šesttisočaki gorske verige Kordiljere Real. Zaradi temnih oblakov, ki obdajajo bližnje gore, in zaradi močnega slepečega sonca na Altiplanu je ob jezeru Titikaka nenavadna, skrivnostna svetloba. Indijanci verujejo, da je inkovska civilizacija nastala prav ob obalah tega jezera, kjer je prejela moč od Sonca. Tudi druge visoko razvite predinkovske kulture so verovale, da je njihovo najvišje božanstvo Virakoča, bog in stvarnik vsega, vstal prav iz globin jezera Titikaka. Jezero, ki si lastita Peru in Bolivija, je odigralo pomembno vlogo v zgodovini številnih južnoameriških ljudstev. Predinkovska kultura Tiwanaku je verovala, da njihovo božanstvo Viracocha prihaja iz globin Titikake. Tudi Inki so verjeli, da se je njihov prvi predstavnik Inka Manco Capac, na željo boga sonca Intija, rodil prav iz jezera. Jezero Titikaka je ledvičaste oblike in zapolnjuje dve kotanji: v večji leži jezero Chucuito, ki sega do globine 284 m, v manjši pa je jezero po imenu Huiñaimarca. Slednje je plitvejše in z jezerom Chucuito povezano preko 800 m široke ožine Tiquina. Jezero polni 25 ledeniških rek, med njimi pa so najpomembnejše Ramis, Coata, Ilave in Huancané. Sončno sevanje je zaradi velike nadmorske višine izredno močno. Kar 90 % iztoka predstavlja izhlapevanje, preostalo pa odteče kot reka Desaguadero. Tako v Boliviji kot tudi v Peruju je jezero pomembna turistična točka za domačine in tujce. Še posebej je to izrazito v Boliviji, kjer obala jezera predstavlja nadomestilo za pacifiško obalo, ki jo je država leta 1882 izgubila v »solitrni vojni« proti Čilu. 

Ob obalah jezera Titikaka so pred stoletji živeli Indijanci plemena Uros, ki so jih ostala plemena rada ogrožala in ropala. V iskanju varnosti so se zatekli na samo gladino jezera. Tu so iz totore – trstičja, ki raste v plitvinah jezera, začeli sestavljati plavajoče ploščadi. Ko je bila ploščad dovolj debela in močna, da je lahko nosila par ljudi, so se z njo odmaknili od obale jezera, poiskali miren del, kjer so se usidrali v jezersko dno in tu v miru lovili znamenite mavrične jezerske postrvi. Trstje totora igra v življenju jezerskih prebivalcev pomembno vlogo. Iz trstja razen otokov gradijo tudi preproste hiške in čolne. In če je ulov rib slab, lahko totoro uporabijo tudi za prehrano. Danes nevarnosti sovražnih plemen ni več in po nekaterih razlagah je tudi pleme Uros že pred desetletji izumrlo. Kljub temu je v plitvinah jezera blizu mesta Puno še sedaj naseljenih okoli štirideset plavajočih otokov, kjer živijo domačini. Pred nekaj leti so na enem od otoku postavili celo šolo.

Dve do tri ure plovbe proti sredini jezera Titikaka se pred nami pokažeta dva prava otoka: Taquile in Amantani, ki sta nekoč oba pripadala inkovskemu imperiju. Taquile so v času kolonizacije Španci uporabljali za oddih, neke vrste haciendo, v času neodvisnosti pa je perujska država imela na otoku zapore. V tradicionalna oblačila odeti otočani so uspeli tudi danes obdržati moč nad upravljanjem otoka. Na otoku ne dovolijo gradi hotelov, restavracij in trgovin. Če želite prespati, vas z veseljem vzamejo pod streho, kjer vam tudi kaj okusnega skuhajo. Danes na otoku dolgem približno 6 km in širokem okoli 2 km živi nekaj manj kot 2.000 domačinov. Preživljajo se s kmetijstvom in turizmom in prodajo pletenin, ki jih pletejo izključno moški.

Poleg plavajočih otokov turisti radi obiščejo tudi perujska otoka Taquile in Amantani. Otok Taquile je poseljen že od inkovskih časov, o čemer pričajo številne poljedelske terase in arheološki ostanki. Poti, ki prepredajo otok, ponujajo čudovite poglede na temnomodro jezero in bolivijsko gorovje Kordiljere Real. Kečuansko govoreči prebivalci so znani predvsem po kakovostnih pletenih izdelkih, njihova tradicionalna oblačila pa slovijo kot ena najlepših v Peruju. Posebnost otoka so moški, ki nosijo palčkom podobne kape, ki si jih spletejo sami. Medtem ko ženske kuhajo, obdelujejo poljedelske terase in perejo perilo, moški v skupinah po 2 ali 3 posedajo po številnih škarpah in ob pogovoru pletejo kape. Barva kape sporoča zakonski stan kot tudi status osebe, ki jo nosi. Kape samskih moških so bele, poročenih pa rdeče barve. Podobno velja tudi za ženska oblačila. Samska ženska okrog pasu nosi zavezane velike volnene cofe, pri poročenih ženskah so cofi manjši. In če vas zanima, s čim moški osvojijo srce svoje ljubljene osebe, je odgovor: velik radio. »Kaj ti bo mp3 predvajalnik ali iPod, sedaj so popularne ogromne Aiwe. Večji kot je, več šans imaš!« nam je na koncu še zaupal naš vodič.

otok Taquile
otok Taquile
  1. dan TAQUILE – PUNO – CUSCO. 
    Zgodnji zajtrk in slovo od domačinov, saj na jezeru že čaka barka, ki nas bo odpeljala nazaj na obalo mesta Puno. Nadaljujemo vožnjo po Altiplanu – prekrasni visoki andski planoti. Pot nas vodi med samotnimi indijanskimi vasmi, prostranimi pašniki, v ozadju pa kraljujejo mogočni šesttisočaki. Altiplano je bilo nekoč davno morje, od katerega pa je ostalo le jezero Titikaka in pa neskončna planota, polna sonca in visokogorske svetlobe. Prav nič čudnega ni, da so ravno tod Inki pričeli častiti Intija, boga Sonca. Med potjo si bomo pogledali še predinkovski Sillustani, ki leži na planoti nad tihim jezerom Umayo in ki nas napolni s prav posebno energijo. Večerni prihod v Cusco (UNESCO). Mesto, ki so ga pred dobrimi petsto leti zgradili Inki, nas navduši s svojo arhitekturo, ki je krasna mešanica monumentalne inkovske gradnje in prefinjene španske kolonialne arhitekture. Nočitev. (H, Z)
najvišja Chullpa - čulpa Sillustani iz časa Inkov, visoka približno 12 m
Najvišja Chullpa – čulpa Sillustani iz časa Inkov, visoka približno 12 m

Dobrih 30 km od jezera Titikaka ležijo nad jezercem Umayo nenavadni kamniti okrogli stolpi, imenovani čulpe. V njih so že v času pred Inki pripadniki ljudstva Collao pokopavali svoje umrle svečenike. Danes so grobnice izropane, kljub temu pa prostor odseva posebno moč.

Chullpa iz časa Tiwanaku
Chullpa iz časa Tiwanaku
29-Jezero-Umayo
Jezero Umayo (špansko: Laguna Umayo) je jezero v okrožju Atuncolla v perujski pokrajini Puno. Grobišče Sillustani je blizu obale jezera. Jezero se nahaja na nadmorski višini 3.844 m in je dolgo približno 8 km in široko 3 km.

Inti – bog Sonca je na Zemljo poslal svojega otroka Manco Cápac-a in mamo Occlo. Kjerkoli sta počivala, tam sta v zemljo zapičila zlato palico. In tam kjer je segla najgloblje, naj bi postavili glavno mesto Sončnega cesarstva. Tako je bila izbrana 3.400 m visoko v Andih ležeča rodovitna dolina. Tu so postavili mesto Cuzco, ali (kot so ga imenovali Inki) Popek sveta. Inki so tu postavili svoje najlepše in najpomembnejše palače, od tod so vladali sinovi Sonca. Ko so leta 1533 Španci zasedli mesto, so večino svetišč in palač izropali in porušili, popolnemu uničenju prelepega mesta pa so se odpovedali. Na temeljih inkovskih palač so postavili cerkve in samostane. Arhitekturna značilnost Cuzca so postale španske kolonialne zgradbe, z razpoznavnimi indijanskimi stilnimi elementi. Čeprav je Lima že pred pol tisočletja prevzela vlogo glavnega mesta, pa Cuzco ostaja zgodovinska in kulturna prestolnica dežele. Cuzco ponavadi popotniku predstavlja prvi stik z Indijanci in inkovsko kulturo, seveda pa tudi s soroche-jem: težavami z veliko nadmorsko višino. Cuzco leži na nadmorski višini 3.400 m.

Cusco je mesto, polno zgodovine, hkrati pa tudi glavna izhodiščna točka za odhod v eno najbolj znanih gorstev sveta, Ande. Danes je mesto sicer že modernizirano, a je v njem kljub temu moč zaznati prepletanje z zgodovino. Inkovska civilizacija je svoj višek dosegla v 14. stoletju, a le kakšnih sto let kasneje tragični konec pod španskimi napadalci. Za Inki je ostalo mnogo zanimivosti, ki si jih danes ogleduje ves svet. In prav tako mnogo cest, ki so še danes v uporabi.

  1. dan CUSCO. 
    Zajtrk. Sedaj smo že dobro aklimatizirani, zato se peš odpravimo do približno uro oddaljene inkovske trdnjave Sacsayhuaman, ki leži kakšnih 200 višinskih metrov nad mestom. Mogočni inkovski zidovi nas prvič soočijo z vprašanjem, ki si ga bomo na poti zastavili še večkrat: Kako jim je uspelo zgraditi tako veličastne zgradbe, čeprav niso poznali ne železa in ne kolesa na osi? Sprehod med kamnitimi bloki nas popelje 500 let nazaj med skrivnostne obrede te neverjetne civilizacije. Z vrha nad trdnjavo pogledamo še na Cusco s ptičje perspektive, potem pa se vrnemo na glavni mestni trg Plaza de Armas, ki ga krasita veličastna stolnica in filigranska Jezuitska cerkev. Obisk stolnice nam razodene še drugo zgodbo, tisto o španskem osvajanju inkovskega kraljestva in o moči katoliške cerkve, seznani pa nas tudi z eno najpomembnejših južnoameriških umetnostnih smeri – cuscensko slikarsko šolo. Nedaleč od glavnega trga vstopimo še v glavne inkovske templje, imenovane Coricancha / Qoricancha, ki po natančnosti gradnje mejijo na popolnost. Tukaj je bil za Inke “popek sveta” in od tod so se njihovi svečeniki obračali k bogovom. Kakšno urico, ki nas še loči do noči, izkoristimo za spoznavanje s perujsko kulinariko in domačo obrtjo. Nočitev. (H, Z)
trdnjava Sacsayhuaman

2 km zunaj središča mesta Cuzco leži ena najbolj osupljivih gradbenih mojstrovin Inkov, trdnjava Sacsayhuaman. Med leti 1440 in 1532 so Inki postavili tri vzporedne terasaste cikcakaste zidove. Posamezni kamniti bloki so visoki po 5 m in so sestavljeni do 18 m visoko, najtežji bloki pa tehtajo več kot 100 t. Po nekaterih tolmačenjih je bil Cuzco zgrajen v obliki pume, cikcakasti zidovi trdnjave pa so predstavljali pumine zobe. Na tem mestu so Inki leta 1536 bojevali eno zadnjih bitk proti Špancem. Danes je ohranjenega le okoli petina celotnega nekdanjega kompleksa.

Plaza de Armas - levo katedrala Catedral del Cusco, desno jezuitska cerkev Iglesia de la Compañía de Jesús
Plaza de Armas – levo katedrala Catedral del Cusco, desno jezuitska cerkev Iglesia de la Compañía de Jesús
31a Plaza de Armas levo katedrala Catedral del Cusco desno jezuitska cerkev Iglesia de la Compañía de Jesús 1024x252 - Peru - Med potomci Inkov

V dnu kotline in v srcu mesta Cuzca leži osrednji trg Plaza de Armas. Tu so Španci na temeljih palače osmega Inke – Viracoche postavili mogočno katedralo. Z gradnjo so pričeli leta 1560, zaradi mnogih potresov pa se je gradnja zavlekla za skoraj sto let. Katedrala je bila posvečena leta 1654, oba 33 m visoka zvonika pa so dokončali pet let pozneje. Ko so v mesto leta 1571 prišli jezuiti, so želeli zgradi lepšo cerkev. Njihova, leta 1668 dokončana cerkev La Compania de Jesus, z izredno bogato notranjo opremo velja za najlepšo cerkev v Cuzcu, verjetno pa tudi v celotnem Peruju.

Tempelj Sonca oz. Coricancho

Okoli leta 1400 so Inki zgradili Tempelj Sonca oz. Coricancho, ki je predstavljal osrednji inkovski tempelj, center sveta in center vesolja. Tu so vsako leto 24. junija ob času zimskega solsticija pripravili veliko slavje. V niše templjev so postavili v bogato vezena oblačila odete mumije svojih umrlih Sončnih bogov, na vrt pa zlate kipe bojevnikov, živali in rastlin. Po zasedbi mesta in kraljestva so Španci brez sramu na temeljih Svetišča Sonca postavili cerkev in samostan svetega Dominika. Danes tempelj in samostan predstavljata zanimivo mešanico inkovske arhitekture in španskega kolonialnega sloga.

  1. dan CUSCO – PISAC – URUBAMBA. 
    Zajtrk. Za tri dni (dve noči) zapuščamo Cusco, kamor se bomo sicer še vrnili, a le za eno kratko noč. Odpeljemo se do inkovskega svetišča Quenco, kjer se sprehodimo skozi kratek labirint, ki sta ga narava in Inki izklesali v veliko monolitno skalo. Sredi veličastne andske narave obiščemo najprej zavetišče za tako ali drugače ogrožene živali, seznanimo pa se tudi z vsemi štirimi andskimi sorodniki kamel: lamo, alpako, vikunjo in gvanakom. Kmalu se globoko pod nami odpre barvita Valle Sagrado, oziroma Sveta dolina z mestecem Pisac, ki se ponaša z najbolj živopisno tržnico v Peruju. A pred tem nas čaka še sprehod po inkovskih ruševinah, ki bdijo visoko nad Pisacom. Udobna steza nas vodi med inkovskimi zgradbami na razgledišče, kjer se pod nami odpre neverjeten pogled na bližnjo pokrajino. Popoldan nas čaka udobna vožnja po rodovitni Sveti dolini, polni staroselskih vasi, pred večerom pa še sprehod med bazenčki bližnjih solin Maras. Dan zaključimo v mestu Urubamba, ki je dobilo ime po istoimenski reki. Nočitev. (H, Z)
Inkovsko svetišča Quenco
Inkovsko svetišča Quenco
Sveta dolina / P'isaqa / Urubamba
Sveta dolina / P’isaqa / Urubamba

Samo 35 km stran od Cusca in 600 m niže leži ena najbolj rodovitnih perujskih dolin Valle Sagrado oziroma Sveta dolina. Po sredini doline živahno teče reka Vilcanota, ki malo niže dobi novo ime, Urubamba. Do kraja Ollantaytambo se na obe strani reke raztezajo polja koruze, krompirja, koke in kinue (inkovski riž). Za Ollantaytambom pa se dolina zapre in tu ostane prostor samo še za divjo reko in železnico, ki si utirata pot proti Machu Picchuju.

Soline Maras
Soline Maras

V solinah v Andih nas je pričakal zelo nenavaden sprehod. Med več sto bazenčki, s pomočjo katerih se domačini preživljajo, se je moč sprehajati. Skromen dobiček, ki ga domačini dobijo od pridelane soli, je pogosto vse, kar imajo. Soline Maras, kot so jih poimenovali, so ene najbolj slikovitih solin sveta. Soline so nastale iz majhnega potočka, ki teče s hriba. Potoček, ki vsebuje veliko soli, so uporabljala že predinkovska ljudstva. Delo v solinah je izredno težko. Poleg ledeno mrzle vode, težkega dostopa do bazenčkov, domačini vse delo opravljajo ročno. Torej tudi nošenje težkih vreč, polnih soli. Pridelava in prodaja soli je urejena po načelu zadruge. Vso sol se lahko kupuje le znotraj zadruge, vsi lastniki solin pa sol lahko prodajajo prav tako samo zadrugi, ki nato sol prodaja dalje. Ena družina ima v lasti enega do več bazenčkov.

Urubamba (»ravno zemljišče pajkov«) je majhno mesto v Peruju, ki se nahaja v bližini reke Urubambe pod zasneženo goro Chicón. Urubamba, ki se nahaja eno uro od Cusca, je največje mesto v Sveti dolini. Nahaja se tudi v bližini številnih pomembnih razvalin inkovskega cesarstva, vključno z Machu Picchujem. Raztreseni ostanki inkovske palače Quispiguanca so znotraj mesta. Ker se Urubamba nahaja v visokogorju Peruja, je dobro lokacijo, da se aklimatizirate na višino in preprečite višinsko bolezen. V mestu obstaja priljubljena tržnica, ki prodaja sveže sadje in zelenjavo, pa tudi vrče, ponve in druge predmete. Tržnica turistom ne nudi lokalno proizvedenih oblačil ali okraskov iz alpake.

  1. dan URUBAMBA – OLLANTAYTAMBO – vlak v AGUAS CALIENTES. 
    Po zajtrku se odpeljemo v najlepše ohranjeno inkovsko vas, Ollantaytambo. Dobrih dvesto stopnic nas pripelje na vrh Sončevega svetišča. Kako so Inki sem gor spravili vse te ogromne kamnite bloke, če mi še sami sebe komaj? Po sprehodu se v vasici okrepčamo s kokinim čajem, potem pa se odpravimo na železniško postajo, kjer nas že čaka verjetno najbolj slaven vlak na svetu. Dolina se počasi zoži in kmalu ostane prostora samo še za divjo reko Urubambo in spretno speljano železniško progo. Okoli nas so vse bolj strmi bregovi, rastje pa vedno bolj podobno tistemu iz deževnega gozda. Po uri in pol se znajdemo v mestecu Aguas Calientes, ki si je z vso muko izborilo svoj prostor v ozki kotanji med skoraj navpičnimi bregovi zelenih hribov. Popoldan preživimo v mestecu in uživamo v njegovem živahnem utripu. Morda nas premami kopanje v toplih izvirih, po katerih je kraj tudi dobil ime. Nočitev. (H, Z) Aquas Calientes, ki velja nekako za glavno izhodišče na Machu Picchu, velja za eno najdražjih mest Peruja!
36 vlak - Peru - Med potomci Inkov
vasica Ollantaytambo
Vasica Ollantaytambo

Tam, kjer se dolina zapre, leži pristna vasica Ollantaytambo, nad njo pa že od daleč vidne ruševine inkovske trdnjave. Vas je dobila ime po inkovskem vojskovodji Ollanti. Tu je leta 1536 Manco Inca slavil eno največjih zmag nad Španci, ko je mnogo bolje oboroženo špansko vojsko premagal z zvijačo: ko so Španci oblegali trdnjavo, je Manco Inca dal podreti v naprej pripravljene jezove in voda je odplavila španske konjenike. A tudi ta zmaga žal ni ustavila Špancev v njihovem uničevalnem pohodu.

zz-38-Ollantaytambo-Sončevo-svetišče-divja-reka-Urubamba-Aguas-Calientes
Ollantaytambo – Sončevo svetišče / divja reka Urubamba / Aguas Calientes

Do vasi Aguas Calientes nas lahko pripelje samo železnica. Včasih so vas imenovali Machu Picchu Pueblo, danes pa se zaradi toplih vrelcev nad vasjo vse pogosteje pojavlja z imenom Aguas Calientes. Vas je prijetno izhodišče za obisk bližnjega skrivnostnega Machu Picchuja.

  1. dan AGUAS CALIENTES – MACHU PICCHU – vlak proti CUSCU. 
    Zajtrk. Zelo zgodaj smo že na poti proti najlepšemu kraju na svetu. Ko se umikajo jutranje meglice, je že tako skrivnostni Machu Picchu (UNESCO) še za odtenek bolj čaroben. Ni skrivnost, kdaj in kako je mesto nastalo, še vedno pa ostaja skrivnost, čemu je bilo namenjeno. So tod bivali tisti najpomembnejši svečeniki? So morda v mestu bivale device Sonca? Je bil to neke vrste učni center? Kakorkoli že, dejstvo je, da ga Španci niso nikoli odkrili in da sedaj stoji pred nami v vsej svoji lepoti. Ta dan si bomo kar največ lepot vzeli zase. Sprehajali se bomo med ruševinami svetišč ter posedali in uživali v neverjetnih razgledih. Najbolj neutrudni se bomo po tlakovani inkovski poti povzpeli še na bližnja Sončeva vrata (na slikah). V času kosila se bomo vrnili v Aguas Calientes in nato z vlakom proti nam že znanemu Cuscu. Nočitev.  (vlak, H, Z)
Sončeva vrata

Vrste hiš brez streh, travnate terase, na katerih se pasejo lame in alpake, zadaj nepogrešljiva znamenita gora, spodaj v dolini divja reka, od koder se sliši zvok tradicionalnega vlaka, vse naokoli množica strmih in bujno poraslih gora, višje celo pobeljene s snegom,… to so lepote, ki se ji težko opiše z besedami. O samem enkratnem mestu pa še vedno ostaja cev kup neznank.

Ko so Španci leta 1533 umorili velikega Inka Atahualpo, naj bi peščica pomembnih Inkov pobrala svoje zaklade in se z njimi umaknila v Selvo, področje med Andi in amazonskim deževnim gozdom. Tu naj bi zgradili mesto po imenu Vilcabamba in živeli naprej svoje inkovsko življenje. V začetku 20. stoletja je na ameriški univerzi Yale deloval Hiram Bingham, docent za latinskoameriško zgodovino. Med prebiranjem španskih arhivov je naletel na zapise španskega kronista Garcilassa de la Vege o Vilcabambi, zadnjem zatočišču Inkov. Raziskovalna sla in pohlep sta Binghama gnala v Peru. Sledil je toku reke Urubamba in v majhni dolini sredi strmih gora naletel na ‘campesina’ Melchorja Artega. Ta je vedel, da se v težko dostopnih hribih nad reko skrivajo ruševine inkovskega mesta. Naslednje jutro, 24. julija 1911 je kmet s svojim malim sinom Pablitom odpeljal Binghama po strmih pobočjih proti sedlu pod goro, ki so ji domačini imenovali Machu Picchu, oziroma »Stari vrh«. V sedlu med Starim vrhom in nasprotno goro Huayna Picchu, oziroma »Mladi vrh«, je Bingham zagledal neverjeten prizor: z grmovjem preraščeno in deloma porušeno mesto, grajeno v skladnih terasah in postavljeno na osupljivo lepem mestu. Ameriški raziskovalec je takoj vedel, da ni našel Vilcabambe, vedel pa je tudi, da pred njim verjetno leži eno največjih arheoloških odkritij sploh. Po poznejših raziskavah arheologov je bilo ugotovljeno, da je bilo mesto zgrajeno v obdobju okoli leta 1450 ter da najbrž ni bilo nikoli dokončano. Mnoge zgradbe stojijo na naravno danih kamnih in so le nekakšen ‘podaljšek’ naravnih danosti. Kakovost gradnje pa priča, da gre za zares pomembne zgradbe, namenjene le najbolj posvečenim Inkom. Machu Picchu leži v sedlu med dvema gorama na nadmorski višini 2.300-2.400 m. S treh strani obdajajo mesto 500 m strme stene, ki padajo proti reki Urubambi, ki v obliki črke U obkroža mesto. Okrog osrednjega sistema travnatih trgov se raztezajo trije ‘sektorji’. Za glavnim vhodom nas najprej pričaka del s terasami in polji, kjer so si prebivalci tega mesta pridelovali hrano. Med strme bregove in skalne zidove teras so nasuli humus, ki so ga po vsej verjetnosti prinesli iz doline. Tu je uspevala koruza, krompir in pa seveda koka, ki je bila sestavni del vseh obredov. Zahodno stran trgov obdaja sektor, kjer so živeli prebivalci mesta. Verjetno so bili tu naseljeni takšni in drugačni rokodelci, ki so izdelovali predmete za vsakdanjo in za obredno rabo. Vzhodno stran trgov obdajajo templji. Med njimi posebej izstopata monumentalni Tempelj treh oken in pa Sončni tempelj, kjer so Inki ugotavljali in častili zimski sončni obrat – dan, ko narava zopet oživi in obdari. Nad najvišjo točko mesta izstopa iz svetlega granita izklesan kamen nenavadnih oblik, imenovan Intihuatana, oziroma ‘Kamen za privez Sonca’, verjetno najbolj svet kamen celotnega inkovskega imperija. Je bil Machu Picchu zgrajen kot eno od zatočišč Inke Pachacuteca? So morda tu vzgajali inkovske device, ki so obkrožale Velikega Inko? Morda nekakšne vrste center za izobraževanje, kot vse pogosteje ugotavljajo v zadnjih letih?

Zakaj so Inki mesto, kot kaže, zelo na hitro zapustili, tako rekoč pobegnili iz njega? Marsikaj od tega bo verjetno ostalo za vedno skrivnost te čudovite zapuščine ponosnih Inkov.

Ime Machu Picchu pomeni v jeziku Quechua (najbolj govorjen avtohtoni jezik v Južni Ameriki) Stara gora. Machu Picchu naj bi bilo sveto mesto, kjer so prebivali samo “izbranci” ter duhovščina. Mesto je bilo iz neznanih razlogov zapuščeno pred prihodom konkvistadorjev Francisca Pizzara, ki je ustanovil mesto Cusco, zato so ga do leta 1911, ko ga je odkril Hiram Bingham, poznali samo lokalni prebivalci. Nad Machu Picchujem se nahaja še gora Wayna Picchu (Mlada gora), s katere se ti odpre prelep razgled na cel Machu Picchu. Machu Picchu je v zadnjem stoletju postal svetovna znamenitost, ki so jo leta 2007 uporabniki spleta z vsega sveta uvrstili v t. i. novih sedem svetovnih čudes skupaj s Chichen Itzo v Mehiki, Kristusovim kipom v Riu de Janeiru, kitajskim zidom, rimskim Kolosejem, Petro v Jordaniji in Tadž Mahalom v Indiji. UNESCO je leta 1983 Machu Picchu uvrstil na seznam svetovne dediščine in ga opisal kot “mojstrovino arhitekture in edinstven dokaz inkovske civilizacije“.

Čilenski pesnik Pablo Neruda je zapisal: »Machu Picchu je potovanje v čistost duše, v večno zlitje z vesoljem, tam smo čutili svojo šibkost. Je eden največjih čudežev Južne Amerike. Preostanek metuljev v žarišču velikega kroga življenja. Še en čudež več.«

Machu Picchu je turistično najbolj obiskana točka v Peruju. Dobro ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline ležijo na visokem gorskem grebenu na nadmorski višini približno 2.350 m. Od mesta Cusco je oddaljen okoli 70 km severozahodno. Kljub temu, da so inkovsko naselbino domačini ves čas poznali, je Machu Picchu šele leta 1911 svetu predstavil ameriški zgodovinar Hiram Bingham. O znamenitem kraju je napisal uspešnico pod naslovom »Izgubljeno mesto Inkov«. Danes je kraj ena najbolj znanih Inkovskih kraljestev in to predvsem zaradi svoje edinstvene lege. Od leta 1983 dalje je naselbina tudi zaščitena kot Unescova svetovna dediščina. Množica turistov, ki dnevno obišče Machu Picchu, pa pri odgovornih vzbuja zaskrbljenost zaradi škode, ki jo tam povzroča turizem. Bližnje mesto Aquas Calientes, ki velja nekako za glavno izhodišče na Machu Picchu, velja za eno najdražjih mest Peruja. Vidi se, da mesto diha s turizmom.

Predvideva se, da je dal mesto zgraditi inkovski vladar Pachacuti okoli leta 1440. Mesto je bilo poseljeno do leta 1532. Domačini so se takrat odselili v deževni gozd, da so se obvarovali pred Španci, ki so napadli Peru. Bali so se, da jih bodo našli, to je bil tudi glavni razlog, da so mesto zapustili. A mesta zaradi svoje edinstvene lege sovražnik ni nikoli našel. Arheološki dokazi nakazujejo, da Machu Picchu ni bilo tipično mesto, ampak bolj podeželsko mesto z velikim dvoriščem na sredini. Okoli dvorišča stojijo velika palača, templji za inkovska božanstva ter ostale zgradbe. Seveda gre danes tu še samo za ruševine, iz katerih pa se zaradi njihove dobre ohranjenosti lahko predvideva, kako je bilo mesto dejansko videti. Strokovnjaki so ocenili, da naj bi nekoč v mestu bivalo okoli 750 ljudi. Inki so mesto zgradili iz skal, ki so jih nalomili iz posameznih prodnikov. Uporabljen je bil klasičen inkovski arhitekturni slog, pod katerega spadajo gladke stene pravilnih oblik, ki so med seboj tako natančno spojene, da vmes ni možno vtakniti niti noževe konice. Kako so vse te skale prestavljali, se sprašujejo mnogi. Predvideva se, da je na stotine dela sposobnih potiskalo skale po pobočju. O gradnji seveda ne obstajajo nobeni zapisi, saj niso znali pisati. Celotna naselbina je sestavljena iz 140 zgradb, ki vsebujejo templje, parke in bivališča. Tam je tudi več kot 100 kamnitih teras, ki so jih uporabljali za pridelovanje hrane, na njih so sadili različne rastline.

  1. dan CUSCO.  
    Zajtrk. Prepustimo se doživetju enega največjih spektaklov Peruja. Inti Raymi je inkovski festival v čast Boga Sonca. Vsak junij se Cusco pripravi na barvit festival, ki traja devet dni. Izbrani plesalci, pevci in drugi izvajalci prikazujejo avtohtono tradicijo in kulturo inkovskega cesarstva. Celo mesto živi z dogodkom vse do 24. junija, ko poteka glavna slovesnost. Priča smo dolgi procesiji, inkovskim ritualom in plesu na glavnem trgu. Za doplačilo 130 EUR (ob prijavi) si lahko slovesnost ogledate tudi sede v citadeli Sacsayhuaman. Nočitev. (H, Z)
Inti Raymi (praznovanje boga Sonca)

Inti Raymi (praznovanje boga Sonca) je  največji in najpomembnejši festival v Peruju in drugi najpomembnejši festival v Južni Ameriki, takoj za karnevalom v Riu De Janeiru. Do 2.000 nastopajočih, oblečenih v inkovska oblačila, v posebnem ambientu nekdanje inkovske trdnjave Sacsayhuaman prikazuje vse starodavne običaje. Prisotni imajo občutek, kot bi se prestavili nazaj v čas slovitega inkovskega imperija. Po inkovski mitologiji Inti pomeni inkovski bog Sonca. V inkovskem jeziku pa Inti pomeni Sonce, Raymi pa praznovanje, od tu tudi ime: praznovanje Sonca. Pachatutec – prvi Inka je ustvaril Inti Raymi z namenom praznovanja zimskega solisticija oz. enakonočja, ki je zaznamoval prvi dan novega leta v inkovskem koledarju. Enakonočje se sicer zgodi 21. junija, vendar po inkovskem verovanju Sonce ostane na istem mestu do 24. junija, ko se končno dvigne. Zato vsako leto 24. junija v mestu Cuzco, nekdanji prestolnici Inkovskega imperija, priredijo veliko slavje in praznovanje, namenjeno Soncu. Sonce je bilo za Inke verjetno najbolj pomemben vir življenja, saj je zagotavljalo svetlobo in toploto. Intija so častili kot “darovalca življenj” predvsem kmetje, ki so se Soncu zahvaljevali za dobre letine. Festival Inti Raymi vsako leto v Cuzco privabi precej popotnikov (glavno dogajanje je pri ostankih inkovske trdnjave Sacsayhuaman v lepem okolju), ki želijo biti del te neverjetne zgodbe o Soncu.

zz 28 1024x593 - Peru - Med potomci Inkov
  1. dan CUSCO – let v LIMO (Miraflores).
    Po zajtrku prosto do odhoda na letališče. Čas namenimo še spremljanju festivala in občudovanju živahnega Cusca. Predvidoma popoldanski polet v Limo, prevoz do hotela in namestitev. (letalo, H, Z
  1. dan LIMA (območje Miraflores) – EVROPA. 
    Zajtrk. Dopoldan se sprehodimo po pečinah nad Pacifikom, potem pa se odpeljemo do zgodovinskega dela mesta (UNESCO), kjer si pogledamo najbolj pomembne kolonialne zgradbe. Popoldan odidemo proti letališču Jorge Chávez International Airport, od koder zvečer poletimo proti Evropi. (Z, letalo)
Lima
Lima
Lima
Lima iz zraka
Lima iz zraka
  1. dan AMSTERDAM – BENETKE – LJUBLJANA. 
    Po pristanku na letališču v Amsterdamu še polet do Benetk. Prevoz do Ljubljane. Konec potovanja. (letalo)