21. January, 2015   Agencija Oskar, Oskar piše, ZDA  

Oskarjevo potovanje po Ameriki (tretjič)

 

Oskarjevo potovanje po Ameriki (tretjič)

Prejšnji članek – Zionkliknite tukaj.
BRYCE
ZDA-BRYCENa poti v Bryce so naju presenetili odmaknjeni kraji, ki so bežali mimo nas. Ko sva gledala kmetije ob cesti, sem se spomnil starih kmetij rodne Dolenjske v poznih 60-ih letih prejšnjega stoletja. Skoraj bi rekel, da nam je šlo boljše, kot tem ljudem sredi Amerike danes. “Ena druga Amerika …” je komentirala Ajda, ki je bolj vajena blišča Miamija in večjih mest. Tudi sam bi prizore raje umestil v okolje vzhodne Turčije ali Irana. Kilometri so počasi tekli. Ajdi vozi počasi, z občutkom. Počasi sva premolknila in se prepustila notranjim občutkom. Začutim, kako se mi ruši podoba razvite vesoljske in napredne Amerike. Po eni strani se mi je zazdelo, kot da izgubljam nekaj kar je moje, po drugi strani pa sem začutil veliko olajšanje. Korak bliže resničnosti, tudi lastni.
Tudi spala sva v tej “drugi Ameriki”. Bilo je le nekaj hiš in tema naokrog, prva trgovina pa 7 milj daleč. Nisva imela časa razmišljati o mladem fantu na recepciji in njegovem življenju. Padla sva v postelji do naslednjega dne. Vseeno je bilo, lahko bi bila na seniku ali v Hiltonu …
ZDA-BRYCEProti kanjonu sva drvela že zgodaj zjutraj. Bilo je še temno, konec novembra pusto in mrtvo, kot se spodobi za turistične kraje izven sezone. Zunaj je bilo minus 11 stopinj. Sneg je pobelil okolico. Vesela sva bila belega kontrasta na stepsko pokrajino. Čeprav nisva bila pripravljena na zimo, sva se veselo odpirala novim doživetjem.
Na razgledno točko nad kanjon sva prišla prva. Prvi pogledi naju niso navdušili. Ko pa sva vstopila v kanjon in se začela sprehajati med stožci, sva vstopila v pravljico. Vsak korak se je odprla nova zgodba! Pred mano so se odpirali prizori iz Kapadokije, pa iz Tibeta in spomnim se enega presahlega jezera v zahodni Kitajski na poti v Altaj …
ZDA-BRYCEV kanjonu sva začutila odlično energijo, ki naju je predramila, da sva samo hodila in hodila. Zašla sva iz glavnih poti, hodila po sipinah in se spuščala po strmih pobočjih … Res je bilo vredno priti zgodaj zjutraj v novembru, ko sva bila skoraj sama in je sonce pod kotom obsevalo pokrajino. Ko je pripeljalo nekaj polnih avtobusov turistov sva bila midva že zunaj. Z Ajdo sva že malo razvajena odmaknjenih kotičkov in puščav, ko imaš cel pogled lahko le zase. Na poti ven sva se pridušala, kako mora biti tukaj v polni sezoni, ko je menda toliko ljudi in pločevine, da komaj brodiš skozi.
Bryce je veličasten! Cel dan bi bil komaj dovolj, da bi ga globlje občutil. Na dolgem sprehodu po robu kanjona z Ajdo debatirava o “površini in globini” doživljanja. Začutiva, da bi tukaj ostala dlje. A naju čas preganja, morava naprej! Rečeva si – sem enkrat prideva za dlje, vsaj za cel dan. Spomnim se na mamo, kako bi ona uživala v teh prizorih! Pa saj je ne bi mogel spraviti ven iz teh krajev! Odločim se, gotovo jo pripeljem sem!
In Ajda je ZA!
Nadaljevanje sledi …
Lep dan, Oskar

Nekaj fotk iz Bryce kanjona

Invalid Displayed Gallery