07. jan, 2015   Agencija Oskar, Oskar piše, ZDA  

 

Oskarjevo potovanje po Ameriki (drugič)

Prejšnji članek – Las Vegas – kliknite tukaj.

ZION

Prvi kilometri po goličavski preriji proti Hooverjevemu jezu so me napolnili z zgodbami iz ameriških prerij in step. Nič konkretnega ni bilo, a na nezavedni ravni se je odprla neka nova pozornost, kot da zdaj polega zunanje zavesti to isto zgodbo doživlja še neka notranja zavest, ki je v moji otroški mladosti živela z Winnetou-jem in Old Shatterhand-om v tisoč in eni zgodbi prav v teh krajih! Noro. To sem skušal razložiti Ajdi, ki se je sicer trudila razumeti, ampak zgodbe njene generacije so bile povezane bolj s Harry Potter-jem na Bradavičarki …
Zion-Prebujajoče jutroŽe na poti ob jezeru Mead do Rdečih gora je bilo noro. Mene je kar privzdigovalo, še dobro, da je vozila Ajda. Čutil sem, ej, to bo prava zgodba! V rdečih gorah sva se zgubila, bilo pa je tako kot v Petri in Rajskem kanjonu v Jordaniji, hodila sva kar tako povprek, slikala slončke in rdeče žareče kamne in planine, pol sva zašla in je bila že tema, ko sva se spomnila, da nimava pojma, kje se pride do parkinga z najinim avtom. Prevzela naju je tista potovalna igrivost, ko presežeš omejitve zemeljske resničnosti, a jo hkrati polno doživljaš. In ravno prava družba – dva vesoljčka – Ajda, ki ve, da je njen očka vodnik, in vodnik, ki ve, da je specialist za izgubljanje. Se je izšlo. Ampak bo to še zanimiva zgodba …
Zion - Novembrska jutra so še hladnaPotem sva do Ziona vozila zvečer. Po navdušujočem dnevu sva padla v krepak spanec. Potovalno razburjenje pa nama ni dalo dolgo spati; že ob 7h zjutraj sva bila med redkimi že “na položaju”, na koncu kanjona Zion.
Meni je ta kanjon eden lepših za feeling in je fenomenalen za kar adrenalinske pohode! Še posebej v tem času, ko ni bilo nobene gneče, sva bila med prvimi na koncu, potem pa ob rečici med previsnimi stenami dokler se je dalo. Pomislil sem, kako lepo bi bilo spomladi brodit po rečici kar gor in gor, kar cel dan, v šumenju in belih vodah, pod vrtoglavimi stenami … Meni je to zmaga. Enkrat se vrnem nazaj in si to privoščim. Ajda pravi, da bo zraven!
Zion-Pogled z vrhaAmpak v Zionu je glavna zmaga Angel’s Landing! V bistvu je čisto neodgovorno, da naredijo tako pot. V kakšnem Iranu bi to še bilo mogoče, v Evropi pa tega gotovo ne bi pustili. Na enih mestih se ti kar zvrti. Pot sem in tja ni široka niti meter, na vsako stran pa je 600 metrska globina. Takoj za koncem poti je odsekana skala, ki vodi nekam globoko dol, pa še nižje …Začutim, kako me vrtoglavica vleče dol. Kot utopljenec se držim zajle in drhtim korak za korakom naprej. Kot ščurek se plazim proti vrhu. Ampak pridem na vrh! Ajda se mi je smejala. Skupaj sva zbijala šale na moj račun, pa je bilo lažje. Joj, kako neverjetno zanimiva bitja smo ljudje, neskončni v lastni inspiraciji; koliko globeli in prepadov sem že doživel in preživel, potem pa se na enem pohodu nekje iz globine nezavednega sproži vertigo, da sploh ne moreš verjeti, da je to mogoče! In ja, vse to je v nas, VSE je v nas. In mi nič ne vemo – delamo se, da tega ni. Vstop na Angels LandingPotem pa se znajdeš v točno določeni situaciji, ko se nekaj sproži. Potem veš. Potem je bolje, da je zraven zajla, ali pa da te kdo po buči preden ti njega …
Angel’s Landing je bil moj preboj. Korak za korakom gor, potem počitek. Katarza. Dol pa je šlo kot šus, premagal sem nekaj v sebi, sprostitev, osvoboditev, prešerno razpoloženje, kot ti vriska srce! Ej, potovanja, rad vas imam!
Pa jo vseeno nisva užgala po bližnjici. Kar lepo po poti. Bodrila sva tiste, ki so šli gor. Pri mnogih sem videl poglede, kot sem verjetno na poti gor gledal tudi sam. Razumel sem jih, bil sem sočuten z njimi in vem, bilo jim je lažje. Pogledi na vse strani so preprosto nebeški. Fotke ne morejo opisat celostnega vzdušja, ki se ustvari na teh ozkih kamnitih stezicah, na katerih se prerivamo prebojniki. Sem se še vrnem, sklenem, pa ne sam … Tudi Ajda je navdušena.
Vzpon na Angel’s Landing naju PREBUDI. Kot bi se prebudilo zavedanje, iz neke površinske običajne pozornosti v neko globinsko pozornost, ki podeseteri doživetje. Počutiš še budnega in vsak impulz doživljaš močneje, neprimerljivo. Pot nadaljujeva proti vrhu hriba, na vsakem koraku lahko postaneva, občudujeva, se pridušava, obnemiva, en drugemu pokaževa to in ono, se pogovarjava in veseliva resničnost, v kateri sva se znašla.
Vau!
Zion Angels Landing, meni ni bilo do smehaNa poti dol se pogovarjava. Načnem razmišljanje o človeku in kako se v nas lahko vsak trenutek sproži karkoli, kot se je vertigo v meni na poti prej. Začutim simbolično prispodobo Minotavra, enoroge divje pošasti, ki je zaprta v labirintu v Knossosu. Minotaver je pošast, ki se je bojimo in je zato varno zaprta v labirint. A je Mintaver hkrati tudi naša moč in vitalnost, s katero edino lahko prebijemo labirint čustvenih in mentalnih vzorcev, s katerimi se sami omejujemo in jih projiciramo v našo resničnost.
Korakava, modrujeva, sence padajo na kanjon, čas je za naprej. Dan je bil prepoln najinega doživetja. Odprla sva se potovanju, resničnosti, samima sebi. Vse bolj se dogajava v “vertikali”. Vesel sem, da sva skupaj. Gremo dalje …
Nadaljevanje sledi …
Lep dan, Oskar