Piše: Oskar
Javljam se iz Šrilanke, iz enega najlepših zalivov Unawatuna, v sproščenem počitniškem vzdušju ob Indijskem oceanu, kjer preživljamo zadnji dan potovanja v počitku po intenzivnem doživljanju vzporedne, tokrat šrilanške resničnosti. Zvečer se odpeljemo v čarobno kolonialno mesto Gale na sončni zahod, potem nočni ogled Kolomba in skupina se vrne domov. Mene pa čaka še ena ponovitev enkratne zgodbe, ki se začenja prav to noč 😊.
Zdi se, kot bi minil vsaj mesec dni, odkar smo odpotovali iz Ljubljane. Toliko se je vmes zgodilo. Bilo je, kot da bi vstopili v močan doživetveni tunel, v katerem nas vrti in prekopicuje po dolgem in počez. In iz katerega je izhod le na koncu; včeraj torej, ko smo prišli sem na morje v Unawatuno in lahko na polno zadihali prosti čas in počitek. Vsak dan je bil svoja zgodba, hkrati sproščen, hkrati doživet in poln. Vsak večer smo se zdravo utrujeno dobivali pri večerji in pretresali doživetja in jutra so se zdela že nekaj dni nazaj. O doživetjih prejšnjega dne pa smo se pogovarjali kot: «Se spomniš zadnjič, ko smo osvojili vrh Allagalo!«, kot da bi od takrat minil cel teden.
Šrilanka je čudovita dežela in potovanja po njej imajo še dodatni čar, saj smo kar naprej v objemu bujne tropske narave. Mest je zelo malo, glavne znamenitosti so vpete v rastlinje in prijetne sprehode. Veliko je zdravega gibanja in spontanih trenutkov, ki iz nas potegnejo otroško razigranost in spontanost, še posebej v stikih z domačini.
Marčevski potovanji sta bolj planinski: dodali smo poudarek naravi in sprehodom, v borih 12-ih dneh osvojili tri lepe vrhove in si privoščili veliko sprehodov. Uvodni hrib je bil čudovita špička Allagala (1.140 m), iz katere se nam je odprl pogled na prehodno območje med dolino in višavjem, na poti pa smo doživeli samobitnost dežele in njenih prebivalcev. Vrhunec je bil vzpon na Adamov vrh 2.240 m, kjer smo spet doživeli neopisljivo vzdušje, ko se množice domačinov srčno zgrinjajo proti vrhu. Za konec pa smo si privoščili še mali Adamov vrh, kjer ne gre za vzpon, temveč za prijeten sprehod na sončni vzhod visoko nad 1000 metrov globoko Ellino vrzel.
Na Oskarjevi Šrilanki smo se zbrali ljubitelji narave, ki vemo, zakaj potujemo. Ni nam bilo težko vstati v zgodnjem jutru in na sprehodu občutiti prehod iz temne noči v živahen tropski dan. S to čarobnostjo smo doživljali dneve, občudovali lepote in se veselili stikov s čokoladnimi domačini, obiskovali vasice, vsrkavali doživetja, gledali slone in imeli smo izredno srečo – videli smo leoparda!
Šrilanka je neverjetna zgodba. Vredno je vstopiti vanjo in spoznati resničnost, za katero si nikoli ne bi predstavljali, da je sploh mogoča; občutiti počasnost življenja in srčnost prebivalcev, ki sijejo vitalnost in življenjski pragmatizem, četudi žive veliko slabše od nas. Vredno je vedno znova zaživeti v tej resničnosti in se z njo napolniti, da se domov vrneš poln, prepoln energije, volje do življenja in novih idej.
Tudi sam bi se z veseljem vrnil domov. Že eno tako potovanje je vredno enega življenja in iz njega se vedno vrneš drugačen, neprimerljivo nadgrajen, kot si odšel na pot. A čaka me še ena ponovitev. Danes prihaja nova skupina, s katero bomo spet na novo doživljali cel šrilanški krog. Kot vodnik čutim neverjetno poslanstvo in radost, da sopotnike vedno znova in znova vpeljujem v vidne in nevidne svetove gostujočih dežel. In komaj čakam, da se spustim v novo zgodbo, nova doživetja in spoznanja, in nove spremembe, ki iz njih izhajajo.
Lepo se imejte, želim vam veliko sonca.
Tudi če zunaj pada dež.
Oskar
