9. november, 2011   Agencija Oskar, JAR-Južnoafriška republika, Vodniki  

Od Cape Towna do samotne vasice

 

Od Cape Towna do samotne vasice

 
Rt dobrega upanja, je to res najjužnejša točka Afrike?
Naslednje jutro prevzamem mojo Kio. Prijazna gospodična, ki mi je predala ključe pa je bila prepričana, da vem kako in kaj. V JAR vozijo na levi strani in to je bil prvi izziv, s katerim sem se spopadel, saj sem moral zapustiti mesto. Zapeljem iz parkirišča in že v prvem križišču izgubljeno ugotavljam, da bo naslednjih nekaj dni prav zabavnih, saj sem se že na začetku naredil kar nekaj nevarnih manevrov na cesti. A konec dober vse dobro, spoznam se s pravili, navadim na napačno stran vožnje in pot po panoramski cesti do Rta dobrega upanja mine hitro. Nora pokrajina, visoki klifi, peščene plaže, fantastični razgledi in seveda ogromno možnosti za fotografiranje. Prispem do Cape Pointa, katerega je prvi z ladjo dosegel Bartolomeu Dias 1488 in ga poimenoval Rt Neviht, kasneje pa ga preimenujejo v Rt dobrega upanja, saj je odkrita pot v Indijo vlivala takrat ogromno optimizma. Danes je verjetno najbolj obiskana točka v državi, kar dokazuje množica turistov, ki se slika ob napisu in vzpenja do svetilnika na najvišji točki. Razumem množice, saj je kraj res neverjeten. A stati tu še ne pomeni, da sem na čistem jugu Afrike. Do tam imam še približno 200 km vožnje in proti večeru že dosežem Cape Aghulas, ki je dejanska najjužnejša točka Afrike in stik Indijskega in Atlantskega oceana.


.
Naj, ki privlači… Kaj pa slastno Južnoafriško vino?
Aghulas ni tako močno obiskan, srečam sicer nekaj popotnikov a niti približno se ne more primerjati z bolj znanimi točkami. Vasica, ki je danes tam, izgleda kot da bi bila zapuščena, a vendar je potovanje do tja nekaj posebnega. Ljudje namreč hrepenimo po iskanju naj, pa naj bo to najjužnejša, najvišja,… No na najjužnejši točki Afrike je danes obeležje stika dveh oceanov, nekaj ladijskih razbitin in eden starejših, še delujočih svetilnikov, ki je preurejen v muzej. Večer mine tako kot skoraj vsak večer na poti, ne sicer tako divje kot v Cape Townu ampak v bolj umirjenem vzdušju in klepetanju z ostalimi popotniki. Saj veste, tiste standardizirane debate o vsakodnevnih prigodah na poti. Zjutraj se odpravim na znamenito vinsko Route 62, ki teče mimo neštetih vinogradov vse do Oudtshorna. Pokrajina se spreminja iz kilometra v kilometer, od obdelanih kmetijskih površin, do vinogradov, neskončno ravnih cest, do hribov in kar je najbolje pri vsem tem je, da na cesti ni veliko prometa in mi omogoča varno ustavljanje praktično kjerkoli, s tem pa nešteto možnosti za fotografiranje.

.
Z glavo skozi zid oz. z modro raketo na visok in nevaren prelaz!
V okolici Oudtshorna obiščem jame Cango, kjer se lahko odločiš za dva različna ogleda. Navadnega ali pa avanturističnega. Izberem drugega, to pa pomeni, da naslednjo uro in pol preživim globoko v jami. Plazimo se po ozkih prehodih, včasih tako ozkih, da si niti ne predstavljaš kako boš prišel skozi, hodimo po vodi, plezamo, skratka drugačen ogled tipične kraške jame. Zanimivo. Od tam naprej nisem vedel točno, kam in kako. V bližini je prelaz Swartberg, eden višjih in lepših v državi, a povsod piše da s takim avtomobilom to ni najbolj varno početje. Do sedaj sva se z modro raketo (po avtocesti gre z lahkoto 120km/h), kar dobro spoznala, včasih pa je treba z glavo skozi zid. Po nekaj kilometrih od skupno 27-tih je bilo konec asfaltirane ceste, začne se makadam, luknje v cesti, nepregledni ovinki, ozka cesta,… A na srečo sem bil eden redkih, ki so se na ta dan peljali preko. Približno 30 minut rabim, da dosežem vrh 1583 m visokega prelaza, na drugi strani pa se mi odpre neverjeten pogled na pokrajino in ozko sotesko, skozi katero se bom spustil vse do malega mesta Princ Albert, ki leži na drugi strani prelaza. A ne ostanem v tem mestu, saj je še dovolj časa, da nadaljujem pot proti vzhodu. Po zemljevidih sodeč bo pot nazaj proti glavnim cestam kar dolga, saj čez ostale prelaze s tem avtom vsaj mislim da ne morem, zato nadaljujem po severni strani gorovja proti Port Elizabeth. Vožnja je zanimiva, popolnoma nič prometa, sam sem, tu in tam kakšna kmetija drugače pa samo jaz in neskončna cesta. Sonce počasi zahaja, v Afriki pa ni najbolj pametno voziti ponoči. V eni izmed brošur odkrijem, da je tu nekje v bližini nek hostel, a še vedno kakšno uro stran. Odpravim se tja, sonce pa že počasi začne zahajti za hribe. Barve okolice postanejo pravljične, meni pa se nasmehne sreča in ob cesti opazim mlin na veter, ki je bil tam verjetno samo zato, ker sem se ravno v pravem trenutku pripeljal mimo, da ga fotografiram. Že skoraj v popolni temi pridem do hostla za katerega še danes nevem v kateri vasi je bil. Tokrat sam preživim večer, kajti tukaj ni nobenih drugih gostov… Razumljivo, saj sem stran od uhojene poti in kdo ve, kaj mi prinese nov dan?

.
Matej Hudovernik