18. marec, 2015   Agencija Oskar, Člani pišejo, Vodniška šola  

Nojeva zgodba s študijskega potovanja vodnikov 2015 po Turčiji

 

Nojeva zgodba s študijskega potovanja vodnikov 2015 po Turčiji

Turčija-vodniška šolaŠtudijsko potovanje po Turčiji bom gotovo za vedno ohranil v spominu. Gre za doživetje, ki je drugim težko opisljivo in razumljivo. A vseeno v človeku pusti velik pečat.
Dan pred potovanjem sem postajal vedno bolj napet in nervozen. Vrhunec sem dosegel naslednji dan na poti v Ljubljano. Najraje bi se premislil in sploh ne šel. Še vedno pa me je gnala naprej želja po novih doživetjih in znanjih.
Ko smo se vsi zbrali je nervoza minila. Nadomeščati jo je začelo pozitivno pričakovanje. Kaj nas čaka? Sumili smo, a si še zdaleč nismo predstavljali … Prepustil sem se toku in odmislil vse, kar me je obremenjevalo in držalo nazaj. Padel sem v potovanje.

Turčija-vodniška šolaPozitivnemu vzdušju je sledil prvi padec v Istanbulu. Kot da ne znam povedati, kaj vidim okrog sebe. Vendar se mi je uspelo pobrati. V naslednjih dneh mi je energija samo rasla in vrhunec je prišel tretji dan zvečer v Prienah. Neverjetno. Iz srca sem kar čutil, kako mi žari energija. Užival sem v vsem; ob sopotnikih, v Turčiji … Takih občutkov res nisem občutil že lep čas.
Naslednji dan pa totalno dno. Vse je šlo narobe. Vsem. Meni kot vodniku dneva, sopotnikom pri predstavitvah in vodenjih. Polom. Groza. Poleg tega sem nudil oporo tudi ostalim, ki so pri meni iskali tolažbo in pogovor; Sršen, Muha, Komarac, Gos … Sršena sem moral dobesedno dvakrat prisiliti, da je sploh šel iz sobe – prvič, da se je dobil s svojimi vodji skupin, in drugič, da je sploh šel voditi. In kakšna sprememba je to bila. Iz objokanega “scagavega” dečka se je prelevil v simpatičnega vodnika. Morda je bil to tudi prvi rezultat našega delovanja kot skupine, saj smo po mojem mnenju res vsi prvič stopili skupaj. In se potrudili, da bi vsaj on odpeljal svoj dan. Na koncu smo bili vsi veseli zanj. Neverjetno!
Turčija-vodniška šolaTudi moje razpoloženje se je začelo počasi dvigati. Bili so vzponi in padci, a energija je šla navzgor. Pri tem sta mi pomagali predvsem gospa Sraka in čudovita narava v Kapadokiji. Sraka je začutila, kdaj potrebujem spodbudo in mi z iskrenimi nasveti in mnenji dvignila moralo ter mi pomagala prebroditi najhujše. Brez nje bi bilo veliko težje. Sprehodi po Kapadokiji pa so prav tako bili nekaj posebnega in čudovitega. Užival sem v skakanju med skalami, iskanju novih poti, našemu že klasičnemu kričanju določenih tematik (to sem v bistvu kar komaj čakal – kakšen čudak, kajne?) … Skratka, super!
Turčija-vodniška šolaTi občutki so ostali do konca. Začinjeni z razgovorom vrhovne avtoritete in mentoric. Vse skupaj pa se je še vedno zdelo, kot da je trajalo mesec dni in ne le 10. Pri sebi sem opazil velik napredek in sem nanj ponosen. Hvaležen sem za vse, tako sopotnikom kot vodniški ekipi. Z vsakem od njih sem stkal poseben odnos, ki ga cenim. Še enkrat hvala Sraki in Papigi, Ježu … in seveda Oskarju, brez njega tega ne bi bilo. Hvala!


To je sedaj za nami, gremo dalje, novim zmagam naproti! 
Noj

Naš novi vodnik iz Hrvaške, Komar (Komarac) pa je o istem potovanju zapisal naslednje.