Piše: Manca Sternen
Bali in Giliji – Tropske počitnice >>
Zelene morske želve so med najpogostejšimi in najbolj prepoznavnimi morskimi želvami na svetu. So prave ikone tropskih morij.
Ko večina ljudi pomisli na Indonezijo, si predstavlja bele plaže, turkizno morje in pisane koralne grebene. Malokdo ve, da je ta ogromna otoška država tudi eden najboljših krajev na svetu za opazovanje morskih želv. Srečamo jih praktično po vsej državi – od Balija in Nuse Penide do Komoda, Raje Ampat, Sulavezija, Bornea in Sumatre, pa vse do otočkov Gili blizu Lomboka, kjer smo jih med potovanjem opazovali tudi sami. Na Gili Trawanganu jih je toliko, da je skoraj nemogoče skočiti v morje, ne da bi srečali vsaj eno.
Indonezija – največji otoški svet na planetu
Indonezija je največja arhipelaška država na svetu. Sestavlja jo več kot 17.000 otokov, od katerih je približno 6.000 naseljenih. Na teh otokih živi več kot 280 milijonov prebivalcev, zaradi česar je Indonezija četrta najbolj naseljena država na svetu. Prevladujoča religija je islam, ki mu sledi približno 87 % prebivalcev, pomembne skupnosti pa predstavljajo tudi kristjani, hindujci (predvsem na Baliju), budisti in konfucijanci. Razgibanost obale, tisoče peščenih plaž, bogati koralni grebeni in obsežni travniki morske trave ustvarjajo popoln življenjski prostor za številne vrste morskih želv. V Indoneziji jih živi kar šest od sedmih vrst.
Življenje zelene morske želve
Odrasle zelene želve (v slovenščini imenovane tudi »orjaške črepahe«) večino svojega življenja preživijo v plitvih obalnih vodah, kjer se prehranjujejo predvsem z morsko travo. Prav zaradi nje so dobile ime – ne po barvi oklepa, temveč po zelenkasti maščobi pod njim, ki nastane zaradi njihove pretežno rastlinojede prehrane. Z rednim objedanjem morske trave skrbijo za zdrave podvodne travnike, ki predstavljajo pomemben življenjski prostor številnim drugim morskim organizmom.
Čeprav večino življenja preživijo v morju, se samice v času razmnoževanja vedno vrnejo na peščene plaže. Pogosto se vrnejo prav na tisto plažo, kjer so se izlegle tudi same. Ponoči počasi prilezejo na obalo, z zadnjimi plavutmi izkopljejo globoko jamo in vanjo odložijo približno od 80 do 150 jajc. Gnezdo nato skrbno zakopljejo in se vrnejo v morje, mladiče pa prepustijo naravi. Jajca se v toplem pesku razvijajo približno od 45 do 70 dni, najpogosteje okoli dveh mesecev. Med razvojem ima zelo pomembno vlogo temperatura peska. Če je pesek hladnejši, se iz jajc razvije več samcev, če je toplejši, pa več samic. Pri temperaturah okoli 29 °C nastane približno enako razmerje med spoloma, višje temperature pa lahko povzročijo skoraj izključno razvoj samic. Prav zato znanstveniki zaradi segrevanja podnebja pozorno spremljajo temperaturo gnezdišč po vsem svetu, tudi v Indoneziji. Dve zanimivosti: samci se po izvalitvi na kopno ne vrnejo več in največja poslastica mladih želv so meduze.
Oceanske popotnice
Želve so izjemne popotnice. V svojem življenju preplavajo več tisoč kilometrov, nato pa se vrnejo odložit jajca skoraj na isto plažo, kjer so se izlegle tudi same.
Kako Indonezijci pomagajo želvam?
Na številnih indonezijskih otokih domačini že vrsto let sodelujejo pri zaščiti želvjih gnezd. Ko opazijo, da je samica odložila jajca, pogosto nad gnezdo postavijo zaščitno mrežo (glej sliko). Ta preprečuje, da bi jajca izkopali kuščarji, divji psi ali drugi plenilci, hkrati pa omogoča, da se želvice po izvalitvi same prebijejo proti morju. Na nekaterih območjih pa jajca previdno izkopljejo in jih prenesejo v posebne želvje valilnice oziroma »inkubatorje«. Tam so zaščitena pred plenilci, poplavami in človeškimi posegi, po uspešni izvalitvi pa mlade želvice spustijo nazaj v ocean. Takšni programi pomembno povečajo možnosti za preživetje vrste, čeprav strokovnjaki poudarjajo, da je najboljša zaščita vedno ohranjanje naravnih gnezdišč.
Najtežje obdobje njihovega življenja
Ko se majhne želvice po približno dveh mesecih prebijejo iz jajc, se njihova največja preizkušnja šele začne. Običajno ponoči skupaj prilezejo iz peska in se čim hitreje odpravijo proti morju. Njihov oklep je takrat še zelo mehak, zato so lahek plen številnih živali. Na plaži nanje prežijo raki, ptice in drugi plenilci, v vodi pa jih čakajo večje ribe, hobotnice in morski psi. Od približno tisoč izvaljenih želvic bo spolno odraslost v povprečju dočakala le ena. V manj ugodnih razmerah pa jih lahko preživi celo le ena od deset tisoč. Zato je vsak odrasel primerek zelene morske želve prava zgodba o preživetju.
Na Gili Trawanganu smo jih videli na desetine …
Če obstaja kraj, kjer lahko zelene želve opazujete skoraj zagotovo, so to otočki Gili blizu Lomboka. Mi smo jih opazovali na Gili Trawanganu in prizor je bil naravnost neverjeten. Morje okoli otokov je bogato z morsko travo, ki predstavlja njihovo najljubšo hrano, zato se želve zadržujejo tik ob obali. Pogosto jih je na desetine, včasih na stotine. Med plavanjem skoraj zagotovo srečate kakšno, večkrat pa jih opazite tudi, ko mirno priplavajo na površje po svež zrak. Srečali smo jih na izletu s snorkljanjem, čisto od blizu pa smo jih opazovali med potapljanjem.
Ta članek sem napisala med ležanjem na plaži. V daljavi sem opazovala vulkan Agung na Baliju, medtem ko so se v turkiznem morju nad gladino pojavljale želvje glave. Jo opazite na sliki?
