Letos mineva šesto leto od mojega prvega potovanja na Šrilanko. Spominjam se, kako malo turistov je bilo na otoku, ko sem ga obiskala prvič. Sem in tja kakšen.
Razen domačih burgerjev, mešancev med domačini in kolonialisti, je bilo tujce skorajda težko srečati.
Nekateri so nas gledali skorajda z občudovanjem, ko smo kot slovenska skupina 18 potnikov leta 2006 tja prvič izpeljali potovanje. Jasno, takrat je divjala vojna na severu otoka in le malokdo si je upal sploh pomisliti na potovanje. Poleg nekaj Norvežanov smo bili edini tujci na otoku, ko nas je prišla posnet lokalna televizija. Nam pa se je seveda zdelo fino, ker smo izpadli pravi potovalni »heroji«.
V bistvu je vojna zelo škodila domačemu gospodarstvu in dolgo časa onemogočala napredek, 
ki taki deželi pritiče. Obilica sonca, rodovitna zemlja, dva monsuna, ki prinašata dež, pa dolge peščene plaže, valovito osrednje hribovje poraščeno s čajevcem, sloni, začimbe, drago in poldrago kamenje, kavčuk, ribe, …. na drugi strani pa bogata zgodovina budizma, velikanske stupe, ki skrivajo v svojih zidovih več kot 2000 let zgodovine in veliki namakalni rezervoarji, ki so omogočali preživetje civilizacije.
Vsa ta bogata naravna in kulturna dediščina uvršča »solzico sredi Indijskega oceana« med potencialne naslednike Singapurja. Tako pravijo nekateri.
Ampak vse te lepote ne bi prišle do izraza, če Šrilanka ne bi imela tistega, kar jo dela tako posebno in drugačno od ostalih dežel. To je njena neverjetna mehkoba. 
Začutiti jo je v ljudeh in njihovih nasmejanih, čokoladnih obrazih, čuti se v mehkem tropskem ozračju, v pokrajini ki se iz nižavja prevesi v nežno valovanje osrednjega hribovja in blagem vetru, ki hladi včasih že težko in precej vlažno ozračje ob obali. Del mehkobe se odraža v belini, ki krasi v belo oblečene romarje, ko recitirajo svete tekste in prižigajo sveče s priprošnjami v budističnih svetiščih.
Mehkobo je začutiti v vrednotah, ki jih polagajo v roke svojih otrok. Sočutje, spoštovanje, hvaležnost, prijaznost in ljubeznivost v mislih, besedah in dejanjih. Vse to je del budistične tradicije, na katero so domačini, ki se imajo za varuhe Teravada budizma tako zelo ponosni.
Pred dvema letoma je bilo sklenjeno premirje. Zadeve so se začele urejati, dotok tujega kapitala in predvsem drugačna prerazporeditev 
državnega denarja se kaže v bistveno izboljšani prometni infrastrukturi, večji in boljši hotelski in gostinski ponudbi, čuti pa se tudi v odnosu do tujcev.
Cene, ki so bile včasih enake za vse, postajajo za tujce višje.
Zato je zdaj čas za obisk blesteče Lanke, kot ji ponosno pravijo domačini. Dokler zobje hitrega razvoja še niso načeli mehke sredice tega tropskega raja. Za vse tiste, ki se sprašujete ali je preveč podobna Indiji in ali je zato vredna obiska ?
Sijoča Lanka je vsekakor vredna obiska. Je samosvoja in edinstvena, mehka, ljubezniva in sočutna. Vse dokler ne zagrizete v prvi čili! 🙂
Sara Alt
