Na lovu za severnim sijem
Piše vodnik: Mitja Gruden
Ice – land! Iceland! Dežela ledu! Islandija!
Seveda je Islandija tudi dežela ognja, zaradi več kot 130 vulkanov, od tega 30 aktivnih, nepreglednega števila fumarol, sulfatar in ostalih nenavadnih geoloških pojavov, ki od nekdaj burijo domišljijo Islandcev in seveda tudi domišljijo obiskovalcev iz vsega sveta. To pogosto povzroči, da si neustavljivo želimo na ta odmaknjeni otok blizu severnega tečajnika, kjer je poleti neprestano svetlo in pozimi ravno obratno. Poleti lahko ob dveh zjutraj občuduješ islandske konje in prostrane travnike pod mogočnimi ledeniki, od konca oktobra do marca pa je pravi čas za občudovanje magičnega severnega sija. Za opazovanje tega izjemnega naravnega pojava morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, saj je severni sij izmuzljiv. Potrebujemo resnično temno noč, jasno nebo, močno dejavnost sonca in nekaj sreče. Pa še to – severni sij se ne opazuje iz hotelske sobe, niti ne iz avta, ampak se moramo sprehoditi v črno noč, tam počakati okrog ene ure, kar terja precej potrpežljivosti in topla oblačila 😉.
Naše kratko, šestdnevno, oktobrsko potovanje se je pričelo že ob petih zjutraj, ko se nas je 20 Oskarjevcev zbralo na glavni avtobusni postaji v Ljubljani. Z avtobusom smo se odpeljali v München, na letališče Josefa Straussa, kjer smo ob dveh popoldne poleteli proti Keflaviku, blizu glavnega mesta Islandije, Reykjavika. Let do Islandije traja sicer okoli štiri ure, vendar smo ure premaknili za dve uri nazaj, tako, da smo na islandskih tleh pristali ob štirih popoldne po njihovem času. Sledil je prevzem kombija in treh osebnih avtomobilov in naša pustolovščina se je lahko začela. Najprej smo se odpeljali v najbližjo samopostrežno trgovino po hrano za večerjo in zajtrk, potem pa hitro do ene največjih atrakcij na Islandiji – Modre lagune. Žal je močan veter pokvaril uživanje v topli termalni vodi in tudi preveč oblačno je bilo, da bi lahko občudovali severni sij, ki se tu pojavi v vsej svoji lepoti.
Drugi dan smo se po zajtrku odpeljali na najbolj popularen izlet na tem drugem največjem otoku v Evropi, takoj za britanskim otokom. Ker smo prespali v Reykjaviku, smo si najprej ogledali center glavnega mesta z mogočno evangeličansko Hallgrimurjevo cerkvijo, šele nato smo se z avtomobili podali na približno 260 km dolgo krožno pot z imenom Zlati krog. Prvi postanek smo naredili v nacionalnem parku Thingvellir, kjer se najlepše vidi in doživi prelomnico med severnoameriško in evrazijsko ploščo. Ravno na tem področju so Islandci že leta 930 ustanovili prvi parlament na svetu in to le dobrih 50 let po naselitvi prvih norveških priseljencev. Proti koncu svetlega dela dneva, ki se oktobra konča že okrog pete ure, smo si ogledali še izjemno redek geološki pojav – gejzir Strokkur, ki lahko brizgne do 25 m visoko ter enega najlepših in najmogočnejših slapov – zlati slap ali Gulfoss.
Tretji dan našega potovanja smo za dve noči odpotovali v majhen kraj z nekaj sto prebivalci in z najtežje izgovorljivim imenom Kirjubaejaklaustur (cerkvena kmetija), ki je odlično izhodišče za opazovanje severnega sija. Najprej smo si ogledali slap Seljalandsfoss, katerega posebnost je, da se lahko sprehodite tudi za 60 metrov visok pramen padajoče vode, nato smo se odpeljali še do gozdnega slapu z imenom Skogafoss, ki nam je v sončnem vremenu pričaral nekaj čudovitih mavric. Dan smo zaključili s sončnim zahodom na eni najbolj skrivnostnih islandskih plaž z imenom Reynirsfjara, saj tam že tisočletja obalo stražijo trije okameneli troli, ki jih je jutranja sončna svetloba presenetila na plaži, ko so hoteli ladjo zvleči na obalo in jih spremenila v bazaltne skale, ki negibno štrlijo iz razburkanega Atlantika.
Četrti dan smo si privoščili krožni izlet proti ledeniški laguni Jökulsarlon in nazaj do našega prenočišča. Najprej smo obiskali narodni park Skaftafell, ki se nahaja tik pod drugim največjim evropskim ledenikom Vatnajokull, ki je velik za skoraj polovico Slovenije. Tam smo se za dve uri sprehodili do izjemno lepega Črnega slapu (Svartifoss), ki je služil kot navdih islandskemu arhitektu Gudjonusamuelssonu pri projektiranju Hallgrimurjeve cerkve v Reykjaviku. Vrhunec dneva je bila vožnja z amfibijskim vozilom po majhnem, a hkrati najglobjem islandskim ledeniškim jezeru z globino skoraj 300 m in ogled bližnje veličastne diamantne plaže. Oskarjevci smo vedno pogosteje pogledovali proti oblačnemu nebu za severnim sijem, zato smo se zvečer odpravili na lov nanj. Žal, brez uspeha.
Predzadnji dan našega potovanja smo se že ob šestih zjutraj prebudili v upanju na jasno vreme in v pričakovanju enega od vrhuncev potovanja – hoje po ledeniku Solheimajokull, ki je del ogromnega ledenika Myrdalsjokull in pod katerim se nahaja eden najbolj eksplozivnih vulkanov na Islandiji, Katla. Juhu! Doživetje ledenika je bilo izjemno! Hoja z derezami in cepinom po izredno trdem ledu in vijuganje med črnim vulkanskim prahom preteklih izbruhov je bilo res doživetje in pol! Zvečer smo se vrnili v islandsko glavno mesto, da bi tam še zadnjič prespali. To noč smo imeli še zadnjo priložnost, da na lastne oči vidimo severni sij, zato smo se ob devetih zvečer vsi skupaj odpeljali proti mestecu Borgarnes, ker je tam napoved kazala na jasnino, ki je nujno potrebna za opazovanje tega impresivnega naravnega pojava. Zadetek v polno! Čeprav smo se premraženi vrnili v hotel šele ob polnoči, smo ga končno videli vsi. Severni sij je bil sicer precej sramežljiv, vendar, ko zagledaš migetajočo, svetlo zeleno svetlobo na nebu in tisoče zvezd, je vse poplačano!
Pa še to:
- Na potovanju smo zamenjali tri različna prenočišča.
- Prevozili smo okoli 1.500 km.
- Islandija je zelo vetrovna dežela. Toplo se oblecite.
- Le 1 odstotek Islandije je poraščene z gozdom.
- Voda je povsod pitna in je ena najbolj kakovostnih na svetu.
- Islandija je ena najbolj prijaznih in gostoljubnih držav na svetu.
Avtor fotografij: Mitja Gruden
Avtor fotografije severnega sija: Juš Sušnik