Tekst in foto: Matjaž Pirš

Divje zemeljske sile, ki so dvigale cela gorstva, so sredi Sredi Južne Amerike, visoko med Andi, nehote ustvarile morje, ki je nato postalo jezero. Titikaka šteje s svojimi 3800 metri nadmorske višine za najvišje plovno jezero na svetu, na njem pa so našli svoj prostor znameniti plavajoči slamnati otoki. A le nekaj ur od tod se na pravih otokih sredi jezera, kamor ne zaide ravno vsak, skriva nekaj pravih otokov, kjer življenje teče po samosvojih tirnicah. Otoki, kjer ni nobenega policaja. Ker ga preprosto ne potrebujejo.

Kljub temu, da se je večer kar zavlekel, me nemir prvih jutranjih žarkov, ki prihajajo tam nekje izza bolivijskih hribov, hitro prežene iz tople postelje. Ledeno mrzla noč je poskrbela za to, da se zjutraj vsaj oblačiti ni treba in malo kasneje že nerodno lezem po bregovih in preko kamnitih ograj, ki ločujejo polja med seboj. Na hribčku, pod vrhom otoka, malo nad Eliasovo hišo, se udobno namestim na veliko skalo in se prepustim soncu in zaspanim mislim. Jezero pod mano je popolnoma mirno in nemo, tišino zmoti le občasno blejanje ovac, ki jih po kamnitih poteh med evkaliptusi prvi domačini ženejo na pašo.

V hiši pod gričkom, pri Juani in Eliasu, naših gostiteljih, opazim postave, ki se kot duhovi smukajo okrog hiše in tiho pospravljajo, kar smo sinoči pustili po večerji, saj so domačini, ki spanec uravnavajo po soncu, omagali že precej pred nami, ki smo ponočevali tja do desete zvečer.

Na stezici, ki med skalami vijuga od jezera proti hiši, se prikaže več postav, sklonjenih pod težkimi bremeni na hrbtih. Med njihovimi hrbti in pisanimi plahtami, na prsih zavezanimi v velik vozel, nosijo dvajset, trideset litrske plastenke z vodo. Spredaj gre z drobnimi hitrimi koraki Valentin, Eliasov oče, ki je bil pred leti starešina otoka in ki nosi poleg  težke vodena svojem hrbtu tudi dobrih sedemdeset let, spoštljivo starost za te kraje. Za njim gre Mama. Nikoli sploh nisem vprašal, kako ji je ime. Pač Mama. Tako jo vsi kličejo. Za njo stopicata še njuna vnuka, sedemletni Marko in desetletna Judith, ki nosita skupaj težko vedro z vodo.

Kot včeraj, ko so nam ob našem prihodu znosili vso prtljago s čolna do hiše, mi spet postane kar malo nerodno. Mi gringoti komaj sopemo na tej nadmorski višini, vsak korak nam je težak, oni pa nosijo vodo iz jezera do hiše, kjer jo bomo mi tako razsipno vlivali v provizirana stranišča.

Jezero kot morje

Nekoč davno, že toliko let nazaj, da številka ne pove prav nič, so se Andi točno tu nekje razdelili na dva dela ter tako velikodušno naredili prostor morju, ki je postalo jezero. In še vedno, ko se z brnečimi čolni lagodno prevažaš po gladini, imaš občutek, da si nekje med jadranskimi otoki. Šele večerni hlad, ki zareže v kosti takoj ko zaide sonce, ter zasneženi hribi na bolivijski strani, te opomnijo, da si skoraj štiri kilometre visoko. Kristalno jasna svetloba in ogenj, s katerim zaide zvečer sonce v mirno gladino jezera,  dasta popotniku zaslutiti, da ni prav nič nenavadnega, da se je ravno ob obali tega jezera porodila ena mogočnejših starih kultur, Tiwanaku in da so nekaj stoletij kasneje bogovi iz globin jezera po svetu poslali Manco Capaca in njegovo sestro Mamo Oclo, z nalogo, da zgradita inkovsko kraljestvo. Jezero, veliko kot slaba polovica Slovenije, ki si ga danes delita Peru in Bolivija, ostaja prežeto z legendami, razpeto nekje med resničnostjo in miti. Se je Virakocha, stvarnik vsega vrnil v Ocean, ali v jezero Titikaka, po tistem, ko je opravil svoje delo na zemlji?  Bo, ko bo ugotovil, da se že dolgo ne ravnamo več po postavah bogov, ponovno vstal prav iz tega jezera? In tisti, precej bolj praktični miti – se res v jezeru skriva zlato, ki so ga sem zmetali Inki, da bi ga zavarovali pred pohlepom konkvistadorjev? Ko je slavni francoski pomorski raziskovalec Jacques Cousteau tu v sedemdesetih letih meril globino jezera, je imel gotovo malo v mislih tudi omenjeno zlato. Našel pa je šestdeset (60!) centimetrov veliko žabo!

Otoček sredi jezera

V jezeru, ki naj bi imelo obliko pume, a je to videnje dano res samo tistim s poudarjeno domišljijo, je kar nekaj deset otokov. Najbolj znani so zagotovo Uros, ali slamnati, plavajoči otoki, ki obiskovalcu pustijo nek grenak priokus po mešanici med Disneylandom, ter tistim turizmom najslabše vrste, kjer imaš občutek, da te posiljujejo z nečem, kar že dolgo ne obstaja več.

Dobre tri ure plovbe v srce jezera, barki zapre pot pravi otok, Taquile. Na tem v vodo vklenjenem kosu zemlje, dolgem kakšnih šest kilometrov in širokem kilometer, dva, živi približno dva tisoč domačinov, Indijancev iz plemena Kečua, katerih svet je omejen na teh par kvadratnih kilometrov, čas pa teče tu z drugačnimi koraki kot drugje.

Ženske, oblečene v puloverje barve otoške zemlje in v živobarvna široka nabrana krila, ki si jih ob posebnih priložnostih nadenejo tudi po dvajset naenkrat, čez glavo pokrite s črnim šali, tkejo za svoje može široke pasove, s skrivnostnimi vzorci, ki tistemu, ki zna brati ta starodavni slikovni jezik pove veliko o njihovemu  lastniku. Moški v črnih hlačah, belih srajcah in temnih brezrokavnikih, z obvezno torbico s kokinimi listi … »štrikajo«. Njihove pletilke komaj slišno ves čas trkajo druga ob drugo; kadar sedijo, kadar hodijo, kadar se družijo … in ustvarjajo neverjetno lepe in zapletene vzorce. Najlepše v celem Peruju! Chuye, kape, ki pridejo izpod njihovih prstov krasijo njihove glave dan in noč. Tisti neporočeni nosijo takšne z velikim belim zvoncem, poročeni rdeče, otoške starešine pa mavrične barve. In otroci takšne v obliki cveta, da so potem s kapo na glavi kot kakšne velike rože. Žene stkejo možem močne pasove, ki ščitijo njihove hrbtenice, možje pa napletejo ženam krila. Ter šepetajo. Nikoli ne spregovorijo glasne besede. Še ko se jezijo in oštevajo otroke, naredijo to potihoma.

Stare terase pričajo o tem, da so otok Indijanci naselili že pred mnogimi stoletji, zagotovo že pred Inki, saj so tu našli kraj, kjer so imeli vse, kar so potrebovali za preživetje, za povrhu pa so bili še varni pred roparskimi plemeni s celine. Po tistem, ko je Kolumb spremenil zgodovino sveta in so v šestnajstem stoletju Španci v imenu nekega drugega boga naredili tu dol ‘red’, so otok uporabljali kot neke vrste haciendo, za oddih utrujenih konkvistadorjev, po letu 1821, ko je Peru postal neodvisen, pa je oblast v otoku videla odličen prostor za zapor, s katerega ni bilo pobegov. Le kdo bi lahko odplaval do dobrih dvajset kilometrov oddaljenega kopnega po vodi, ki ima devet, deset stopinj?!

Ko so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na otok prišli prvi turisti, so domačini, ki so stoletja živeli v prostovoljni ‘izolaciji, hitro dojeli, da jim poleg zaslužka, obiskovalci prinašajo tudi spremembe, ki lahko usodno vplivajo na njihov tradicionalni način življenja. Stopili so skupaj in se domenili, da če se že ne morejo ogniti turizmu, potem hočejo imeti vsaj nadzor nad njim, ter da se lahko obiskovalci nahranijo in prespijo pri njih doma, razen otočanov samih pa nihče ne sme služiti na ta račun.

Popotnik tako lahko dandanes z domačini sede za mizo in skupaj povečerja rožnato jezersko postrv, potem pa se odpravi v preprosto sobo s slamo namesto tapisona, posteljo iz trsja in obvezno nočno posodo pod njo.

Elektrike na otoku ni, vez z zunanjim svetom v glavnem predstavljajo barke, ki vozijo med obalnim mestom Puno in otokom. Zadnja leta domačinom kar dober del zaslužka potrebnega za preživetje predstavlja turizem, še vedno pa je najpomembnejše kmetijstvo. Velika nadmorska višina, močno sonce ter hladne noči botrujejo, da na poljih obdelanih izključno na roke, ne zraste kaj dosti drugega od koruze, drobnega krompirja, kvinoje in korenja. Sadja in sveže zelenjave otočani skoraj ne poznajo.

Trdo delo in poštena zabava

Dobrih dva tisoč otočanov se tudi v enaindvajsetem stoletju uspešno upira napredku. Vsa polja obdelajo s preprostim ročnim orodjem in vse tovore znosijo na svojih hrbtih. A ko je letina pobrana, požeta, pospravljena, se znajo tudi pošteno zabavati. Takrat si ženske nadenejo množico kril, možje si nadenejo čez kape klobuke in skupaj odidejo do vaškega trga, kjer ob zvokih trstenih piščali in bobna rajajo do jutra. Nekoč so si zraven izdatno pomagali s čičo, domačim koruznim pivom, z leti in ‘napredkom’  je čičo zamenjalo pivo Cuzcena. V litrskih steklenicah!

Vzrokov za praznovanje je vedno zadosti. Dobra letina, praznik Pacha Mame – Matere Zemlje, god Svetega Jakoba …, seveda so ta praznovanja tudi priložnost za marsikaj drugega. Recimo za iskanje pravega partnerja. In v tem so Takilčani  neverjetni. Da bi bil zakon dveh lahko uspešen, je bodoči nevesti in ženinu dovoljeno, da tri leta pred poroko živita in spita skupaj, ter tako vidita, če sta res ustvarjena drug za drugega. Če sta po treh letih še istega mnenja, potem meseca maja pride s celine župnik in ju poroči. Domači in sosedje  jima s skupnimi močmi zgradijo novo, skromno domovanje.

In kakšna prihodnost se obeta njunim otrokom? Vrtca seveda ne potrebujejo, ker bodo s sosedovimi mulci preživeli brezskrbno otroštvo s plezanjem po drevju, dirjanjem prek kamnitih ograd, s potolčenimi koleni in komolci, a srečno, zdravo in brez vseh omejevanj. Osnovna in del srednje šole sta na otoku, na fakulteto  morajo na celino. Ampak, kaj pa sploh prinaša fakulteta? Na otoku je ne potrebuješ, na celini  je Indijanec s Taquileja tudi s fakulteto nič. Samo Indijanec s Taquileja.

Proti vetru  

Ko po dnevu, dveh odhajaš z otoka, te preveva občutek, kot da si te dneve preživel v nekem drugem, vzporednem času, ki ne obstaja več, glava pa je polna vprašanj: Do kdaj bodo še uspeli ostajati pri svojem? Kje je tista meja, kjer je še dobro sprejemati dobrine sodobnosti in kje jo pričeti zavračati? Kdaj jih bodo novi vzorci, ki jih s seboj prinašamo tujci premamili? Jim prinašamo koristi, ali jim delamo nepopravljivo škodo, ki bo v njihovo tradicionalno življenje zarezala pregloboke brazgotine?

Morda bi bilo najbolj prav, da zaradi vsega tega sploh ne hodimo tja. A dejstvo je, da se napredku, naj bo dober ali slab, gotovo ne bodo mogli ogniti. Zato, če smo že tam, bodimo vsaj dobri gostje, dobri ‘turisti’, kar Slovenci, ki zahajamo na Taquile,  gotovo smo. Preprost rek ‘Kolikor daš, toliko dobiš’ še kako drži, čeprav tu ne gre za materialne dobrine. Slovence dobro poznajo in nas imajo preprosto radi. Ker znamo odpreti srce.

Ker je včasih samo odprto srce premalo, smo za zadnji božič tudi malo odprli denarnice. V nabirki denarja, ki so jo, poleg prispevkov, pospremile dobre in vzpodbudne besede vseh tistih, ki jim ni vseeno, smo z lahkoto nabrali dobrih dva tisoč evrov, ter jih nakazali našim prijateljem na otoku, s tem denarjem pa so domačini nakupili šolske potrebščine in obleko za več kot šestdeset otrok iz tridesetih družin. Elias je končno kupil vodno črpalko, zaradi katere Marku, Judith in drugim otrokom ne bo treba več nositi vode iz jezera.

Nedelo, marec 2012

 

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Peru-Machu Pichu-pere
POTOVANJE:
Cena:
od 1811 EUR
Trajanje:
od 15 dni
Potovalni stil:
Stopnja 3 - Oskarjevo doživeto potovanje
Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se