27. nov, 2019   Agencija Oskar, Uganda, Vodniki  

 

Moja Afrika

Potovanja z Dašo …

Približno 15 let sem bila stara, ko sem si prvič vroče zaželela v Afriko.

Ta želja je bila verjetno kombinacija moje silne želje po potovanjih, branja pustolovskih knjig, študija geografije, zgodovine, etnologije in sociologije. Kakorkoli že, moje srce je vleklo v Afriko, ampak veliko časa je moralo preteči, da se je to zgodilo.

In moja Afrika me je čakala …

Vse se običajno zgodi tako kot se mora zgoditi in ob pravem času.

Če pogledam nazaj, je bilo povsem prav, da sem začela svojo popotniško pot v Južni Franciji, v moji ljubi Provansi, ki ostaja konstantno v mojem srcu in se vračam vedno znova. Čisto prav je, da sem svojo vodniško pot začela zelo banalno, na Oktoberfestu v Munchnu in bila 10 in 10x v Benetkah, Salzburgu, na Dunaju, v Parizu, Budimpešti, Barceloni, Londonu, Berlinu, po Sloveniji, bližnjem zamejstvu, Balkanu …

Čisto prav je, da je bila moja pot dolga in polna nabiranja izkušenj ter ljubezni do dela z ljudmi.

Kajti želja v meni se je krepila. Delo v agenciji Oskar mi je odprlo nova obzorja. Ko sem tu in tam potovala v severno Afriko in našla tam drugi dom, sem vedela, da moram še  naprej, v Podsaharsko Afriko.

Uganda4 1024x740 - Moja Afrika


Bilo je točno tako, kot sem si predstavljala. Sredi noči smo pristali v mestu Entebbe. Staro letališče mi je bilo čudno domače. Dišalo je po tropskem pasu, po tropskem podnebju, tako kot sem pričakovala. Vlažno, toplo, mehko, domače. Prebila sem se skozi množico zelo različnih ljudi, ki so na videz neurejeno vsi nekam hiteli. Vise, menjalnice, carina, policija, trgovinice, čakajoči s tablicami v rokah, dojenčki, babice, otroci, ženske, moški …

Uganda.

Od kar se spomnim, od kar se je želja po Afriki razrasla v meni, sem si želela sem. Visoka ekvatorialna Afrika, Ekvator, savana, tropski deževni gozd, Ruwenzori, ljudstva , gorile, šimpanzi …

Moja želja je bila tako močna, da mi je bilo povsem vseeno, kaj jem, kje spim, kako se vozim, s kom se družim in kdo je v moji bližini. Kasneje pa sem bila zares srečna, da je bil voznik nenavadnega hibrida, vojaškega oklepnega vozila in kombija izjemen ranger Peter.  Voznik, vodnik, ranger, kasneje tudi prijatelj – Peter.

Prepustila sem se. Nič preveč nisem premišljevala, zelo hitro mi je bilo jasno, da je bila odločitev prava. Lebdela sem v nežni vlažni toploti tropskega sveta, skrbno zapisovala, gledala karte, navigacijo, srkala vso lepoto okoli mene in ker pot ni bila turistična, sem se veliko družila z domačini.

Prvo noč sem prebila v prijetnem kampu ob Viktorijinem jezeru. Zavestno sem preslišala pripombe v različnih jezikih – o tuših, straniščih, trdih posteljah, šibki svetlobi na potkah – bila sem popolnoma srečna. Šla sem do obale. Noč je bila izjemna. Povsem jasno zvezdnato nebo, glasovi številnih ptic, prhutanje kril, oglašale so se žabe in neke race. Bilo je toplo in vlažno, toplota mi je ovila telo in dušo. Gladina jezera je bila ravna in gladka kot ogledalo.

Jutri grem v Kibale.

Bila sem vznemirjena od pričakovanja, odtrgala sem se od jezera in šla spat.

Naslednjič pa – KIBALE.

Vodnica: Daša GM

In kam se lahko še odpravite z Dašo? … Razpored potovanj TUKAJ.

uganda 993 1024x576 - Moja Afrika