Moj prvi vzpon na Rinjani 3.726 m
(Lombok, Indonezija, 2. – 4. maj 2017)
PRELUDIJ
Kot večino velikih stvari v življenju, sem se tudi za vzpon na Rinjani odločil spontano, v trenutku in lahkotno češ, saj to je še daleč in se ful dobro sliši; velikokrat sem že želel gor, pa me je do zdaj lenoba vedno našla nepripravljenega.
Tako lahkotno razposajenega me je našel Rinjani, da nanj sploh nisem bil pripravljen. Na pot sem vzel le Teva sandale, kratke hlače in majico, ter nekaj sprotnih potrebščin – kot da bi se odpravljal na Šmarno goro ali Jošta. Pred odhodom se ni dalo nič več naredit. To je to, zdaj je treba samo še do vrha in nazaj. Bo pa zato doživetje toliko močnejše 😊.
PRVI DAN
Na začetku smo se plašno spogledovali. Podatki so kar zastrašujoči – v treh dneh nas čaka okoli 27 ur hoje in preko 7.000 višinskih metrov! Za vzpon smo se bolj odločili kot izziv in »foro«, ter za učinkovit zaključek izrednemu potovanju po Baliju in Sulawesiju. Vzpon je iz domačega fotelja zgledal čisto nedolžno, ko pa smo se zdaj znašli pod visooooko goro, nam je na tihem jemalo dih.
Še bolj smo goltali slino pri registraciji v pisarni rangerjev, saj smo bili v povprečju za 30 let starejši od vseh drugih. Tudi kasneje na hribu je mladina kar pristopala k nam in se hotela slikat z nami, ker smo kao taki frajerji, da pri teh letih še vedno znamo uživat lajf in ne posedamo po domovih za ostarele. Izražali so občudovanje in da jim dajemo »great prospects for their future«, še posebej Stanka s svojimi 64-imi leti 😊.
Tako smo se že pred odhodom vsak pri sebi presekirali za našo odločitev. S prvimi koraki v hrib je odpadla tudi zadnja možnost alternativnega uživanja v kakšnem mondenem resortu ob tropskem morju. Najhujši del vzpona že narejen. Zdaj je bilo treba vse skupaj samo še prehoditi. Z lokalnim vodnikom in šestimi nosači smo definitivno vstopili na 3-dnevno pustolovščino.
Prve ure hoje so bile nedolžne, ni bilo strmo in tudi ne vroče, saj nas je objela megla, ki je pokrivala veliko goro pred nami. Pri kosilu smo bili še vsi židane volje in polni namenov, da hitro in na polno naskočimo preostanek poti prvega dne do grebena. Kmalu pa smo videli, da tistih nedolžnih zadnjih 3,5 ur hoje sploh ni nedolžnih; z vsakim korakom smo grizli v skoraj navpičen hrib. Klanec za klancem, en za drugim, sploh ni bilo konca, sprva skupinski duh se je umaknil borbi vsakega med nami za vsak korak, vsakih 50 korakov, potem vsakih 20 korakov … Bila je prva borba, ko grizeš z zadnjimi močmi, a pri tem čutiš celega sebe in veš, da si na pravem mestu! Še za drisko ti ni mar, naj teče, če že teče …
In enkrat kar na lepem, smo bili na grebenu. Do kože premočeni od znoja, po skoraj 8-ih urah hoje, na višini 2.600 metrov, v objemu višinskega gorskega zraka in neverjentih prizorov vse naokrog. Wow! Kako neverjetno – trud je bil v trenutku poplačan in v zijanju naokrog smo pozabili na silno trpljenje telesa do sem gor. Nosači so nam postavili šotor in pripravili večerjo, mi pa smo uživali v počitku in spektaklu, ki nam ga je pripravila dvigajoča megla in sončni zahod, ki sta trenutno spreminjala prizore pred nami.
Potem pa je na lomboško deželo legla noč.
DRUGI DAN
Zbudili smo se ob 2h in po kratkem zajtrku in posvetu z vodnikom smo krenili na vrh. Čakalo nas je 1.100 višinskih metrov, 3-4 ure hoje in potem še približno toliko dol. Tako nekako je izgledalo na začetku dneva. OK. Še dobro da sredi noči ne dojemaš ravno, kaj to pomeni.
Zagrizli smo v prvo etapo – skoraj navpičen hrib s spodrsajočim peskom, vse do grebena. Še dobro da je bila tema in nismo nič videli. Hodili smo en za drugim, korak za korakom, kmalu se je spet začela borba za vsak meter, ampak ravno smo se upehali, pa smo vstopili na greben!
Wow, pogled na obe strani, bolj »položna« pot (kot je bila videti od spodaj) pa se je v trenutku nagnila v kar zahtevno strmino. Rinili smo vse višje in višje in kmalu smo presegli 3.000 metrov. Zmanjkovalo je zraka, zato je prav prišlo preponsko dihanje.
Videti je bilo, da bo šlo veliko bolj zlahka kot smo sprva domnevali, potem pa smo vstopili v zadnji del vzpona. Strmo in melišče, 2 koraka gor in 1,5 koraka dol, pa spet in spet, redek zrak in sopenje, borba za vsak meter, počitek na vsakih 10 korakov, soočanje z lastnimi dvomi – bom prišel ali morda prvič v življenju ne bom uspel?! In spet glodanje strmine, levo in desno ležijo sotrpini, dihajo na škrge, se zvijajo in kričijo, nekateri nemo bolščijo predse … A moja kozorogovska trma je močnejša, korak za korakom, kot na bojnem polju, svetli zmagi naproti.
In potem enkrat – v bistvu nepričakovano nenadoma – trši material in zvizzz sem na VRHU!!! Zmaga, sončni vzhod, zmagoslavje, radost zapolni srce, ponos nad osebno zmago. Smejemo se, JUHUUU, slikamo se, uživamo v vznesenem vzdušju – iz celega sveta so tukaj, a smo tako vsi enaki, tako vsi veseli da smo na vrhu, da smo zmagali … YES!
Ekskluzivno iz Indonezije samo za e-časopis Agencije Oskar,
Oskar
Nadaljevanje prihodnjič…
Težko bo doma razložiti prijateljem na kak način mi doživljamo Indonezijo, ko pa od nas pričakujejo fotke iz belih tropskih plaž z zelenim morjem in živopisnimi koralami.