Piše: Simona Vabšek
Križarjenje po Japonski in Južni Koreji >>
Ko sem prispela v Slovenijo, sem ugotovila, da s križarjenja nisem prinesla domov le fotografij in spominkov, ampak predvsem občutke in navdušenje. Naše križarjenje po Japonski in Južni Koreji je bilo več kot le križarjenje. Bilo je doživetje, polno globokih zgodb, novih pogledov na svet in trenutkov, ki bodo ostali še dolgo. Skoraj vsako jutro nas je pričakalo novo pristanišče, nov kraj in nova zgodba. Prav to je bil eden najlepših delov križarjenja – občutek pričakovanja, ko ne veš povsem, kaj ti bo prinesel dan, a veš, da bo nekaj posebnega. Obiskali smo veliko različnih krajev in vsak je na svoj način naredil vtis na nas.
Tokio nas je navdušil s svojo energijo, futuristično podobo, neonskimi lučmi, neverjetno organiziranostjo in občutkom, da mesto nikoli zares ne spi. Cel dan smo se potepali po mestu, spoznavali njegove največje atrakcije ter se vozili s tokijskim metrojem. Izjemno. Bilo je tako zelo drugače. V Tokiu je vožnja z metrojem izkušnja, ki jo je preprosto treba doživeti. Na vlaku skoraj nihče ne govori. Veliko ljudi med vožnjo spi, bere ali tiho uporablja telefon. Nihče se ne preriva. Tudi v največji gneči ne, vse deluje presenetljivo mirno. Najbolj mi je zanimivo to, da je množica ljudi lahko tiha in neverjetno organizirana.
Osaka nas je navdušila s svojim močnim stikom z japonsko zgodovino. Preselili smo se v čas samurajev, šogunov in velikih bitk, ki so zaznamovale nastanek sodobne Japonske. Mogočni grad pripoveduje zgodbo o moči in pogumu Toyotomija Hideyoshija. Med ogledom muzejske utrdbe in parka sem dobila občutek, kot da ta zgodba še vedno živi in da sem tudi jaz del te zgodbe. Samurajska čast me vedno znova navdihne. Morda zato, ker ta temelji predvsem na vrednotah, ki jih še danes iščem pri ljudeh: zvestoba, disciplina, pogum, spoštovanje in notranji mir.
Hirošima se nas je dotaknila na poseben način. Mesto danes deluje mirno in moderno, a hkrati nosi močno sporočilo o pomenu miru in človečnosti. Obisk spominskega parka in muzeja človeka resnično ustavi in spodbudi k razmisleku. V Hirošimi nas ni ganil le Park miru, ampak tudi obisk japonskega vrta Shukkeien. Med sprehodom ob mirnih ribnikih, majhnih mostičkih in skrbno oblikovanih drevesih sem začutila posebno japonsko modrost – da prava lepota ni v popolnosti, ampak v harmoniji, miru in sposobnosti, da človek zna ceniti trenutek.
Busan v Južni Koreji nas je navdušil s svojo močno, razigrano energijo. Navduševali smo se nad živahno in pisano ribjo tržnico. Koliko različnih školjk, mehkužcev in rib! Tukajšnja morja so res izjemno bogata. Mesto smo doživeli tako z morske perspektive kot tudi iz višje ležečih predelov, stisnjenih med busanska hribovja. V Južni Koreji mi je bil všeč eden tistih sproščenih in igrivih trenutkov – postanek ob pivu in prigrizkih. Majhen, preprost in zabaven oddih sredi vseh novih doživetij in vtisov. Čudovito!
Nagasaki je eden tistih krajev, ki se človeka dotakne globlje, kot pričakuje. Mesto v sebi nosi težko zgodovino, a hkrati neverjetno moč, mir in upanje. Ob obisku Parka miru in muzeja v Nagasakiju sem občutila tišino, ki govori več kot besede. Poseben vtis na nas je naredila tudi katedrala Urakami in zgodba o vztrajnosti ljudi, ki so kljub boleči preteklosti znali ponovno zgraditi ne le cerkev, ampak tudi upanje. Povsem drugačno, a prav tako posebno vzdušje pa nas je pričakalo v šintoističnem svetišču Suwa. Svetišče je odmaknjeno od mestnega utripa. Do njega vodijo številne stopnice in kamnite lanterne. Obdano je s tišino številnih stoletnih dreves. Darovali in poklonili smo se številnim kamijem ter ob tem začutili tiho zadovoljstvo, hvaležnost in upanje.
Shimizu nas je očaral s pogledom na goro Fuji. Gora se nam je prav počasi prikazovala med oblaki in občutek je bil skoraj čaroben. Kot da nam je za nekaj trenutkov dovolila vstopiti v svoj svet mogočnosti in brezčasne lepote. Prav tu smo najbolj začutili povezanost Japonske z naravo. V Shimizu smo obiskali tudi park, kjer je nekoč stal mogočen grad enega največjih mož japonske samurajske zgodovine, Ieyasuja Tokugawe.
Yokohama nas je prevzela z eleganco, moderno arhitekturo in čudovito promenado ob morju. Obiskali smo japonski vrt, najvišjo stolpnico s trgovskim centrom in največjo kitajsko četrt na Japonskem. Mesto nas je navdušilo tudi s svojo muzejsko raznolikostjo. Mi smo se srečali s čajno ceremonijo. Mojster nam je v tradicionalni čajni sobi v počasnih, natančnih gibih in tišini razkrival umetnost prisotnosti, spoštovanja in harmonije trenutka. Ceremonija je izjemno zanimiva, očarljiva in tako zelo posebna, da pritegne veliko pozornosti in občudovanja. Navdušenje, ki ostane.
Med celotnim križarjenjem nismo odkrivali le novih krajev, ampak tudi drugačne načine življenja, razmišljanja in dojemanja sveta. Prav zato so takšna potovanja nekaj posebnega. Ne gre le za znamenitosti, ampak za občutke in uvide, ki jih doživiš ob njih. Rada imam Japonsko, ker z njo rastem – počasi, tiho in skoraj neopazno. In prav tu se zgodba ne konča, temveč samo spremeni smer v tisto, ki jo vsak od nas nekoč odkrije zase.
