Med nomadi na jugu Maroka
Piše popotnica in vodnica: Daša
Pred štirimi leti se mi je povsem nepričakovano zgodilo, da sem vstopila v amazirski (berberski) dom v mali vasici Takojt (izgovori se Takoš), ki leži blizu Merzouge. Vasica Merzouga pa leži v vznožju prelepih sipin Erga Chebbi.
Merzouga je že kar globoko v Sahari. Če ne bi maroški kralj Hasan II. v osemdesetih letih preteklega stoletja dal zgraditi mogočen vodovod z več kot 100 kilometrov oddaljenega Atlasa, tu življenja ne bi bilo. Mogoče bi tu občasnoživelo nekaj živinorejcev nomadov in to bi bilo vse. Vendar v Merzougi danes cveti turizem in buhti življenje.
Ko sem 3. februarja letos v najetem snežno belem Dacia Logan-u prišla v Merzugo, si je mama Aisha avto dobro ogledala in potem v blago zveneči amazirščini rekla: «To bo v redu. Šlo bo.« V Tangirju na severu Maroka blizu Gibraltarskih vrat namreč stoji tovarna, kjer izdelujejo »puščavsko« inačico že tako ali tako močnih in robustnih Dacij. Tisto, kar je za evropske razmere plastika na avtu, je tu močno, skoraj nezlomljivo železo.
Mama Aisha ima sedem otrok. Povprečje v tem svetu. Štiri dekleta in tri fante. Njen mož in oče vseh teh otrok je Moha (skrajšano od Mohamed), čez zimo gradbenik, poleti pa mojster za posebno tehniko »puščavskega savnanja v vročem pesku«, ki ga tu imenujejo »sandshower«. Moha je seveda glavni prinašalec družinskega denarja, čeprav vsi trije sinovi že krepko delajo. Mama Aisha pa je šefica doma.
Če ste kdaj dvomili o tem, da je v muslimanskem svetu (v južnem Maroku živeči Amaziri in Tuaregi so v 7.st. prevzeli muslimansko vero od Arabcev) mama šefica in kraljica doma, vam kar takoj lahko zatrdim, DA JE! To, kar sem včasih le ZDI, da namreč ženske zelo trpijo in so manjvredne, ni nujno res, zunanji videz velikokrat vara.
NAČRT
Tako si je mama Aisha zamislila, da bi odpotovali z Dacio Logan, snežno belo, kot se za puščavo spodobi, nekam na jug, obiskat njenega ljubega starejšega brata Abduja (Abdellatif) in njegovo družino. Brata ni videla že več kot deset let, sem pa slišala junaške zgodbe o njem: še vedno živi kot nomad, s celo družino in z vsaj 500 kozicami. To se mi je takoj zdelo zanimivo in zelo vabljivo. Fantje so si pozorno ogledali gume, rezervno gumo in podvozje in družno ugotovili, da bo šlo. Ogledu se je pridružil stari oče, neporočen stric in nekaj sosedov. Vse skupaj je nadzorovala mama Aisha, z rokami v bokih in povsem tiho. Malo sem se pozanimala, kako daleč bomo šli in ali so ti kraji na zemljevidu ali celo na Google maps. Vsi so se zelo zabavali ob mojem vprašanju. Mama Aisha je rekla, da se ji zdi, da okoli 80 km ali manj. No, to je pa mala malica, sem si dejala.
ODPRAVA
Naslednje jutro se je odprava začela. V prtljažnik sem vrgla dve deki, eno torbo različnih oblačil, vrečo datljev (saj sem vendar brala Karla Maya), paket vode, velik ročno izdelan nož iz Fesa, zelo zdelan armafleks, čajnik, ponev, leseno kuhalnico in dva paketka vžigalic. Nič se ne ve. Z Yussefom sva prišla točno ob 5h. Bila je trda tema, vsi so bili že pripravljeni, mama Aisha, brat Hassan in sestrica Arkhija. Počasi srebam metin čaj iz kozarčka, ko jo Dacia že žge skozi noč.
Oba fanta navigirata pot s telefonom. Čez puščavo gremo po ravni cesti do Rissanija. Obožujem Rissani. To je pravo puščavsko mestece z velikim sukom – tržnico. Tam dobiš čisto vse, od šivanke do živega oslička. Zdaj ga prevozimo še v temi in se ustavimo v Alnifu.
Zdaj mi je že jasno, da je bilo tistih 80 planiranih kilometrov zelo imaginarnih. Minili so že davno pred Alnifom, ampak če sem iskrena, mi je bilo to zelo všeč. Do Alnifa se nam je nabralo že 135 km. Vmes smo se morali kar trikrat na hitro ustaviti, saj domačini tu niso vajeni avtomobilov in telo zahteva svoje. Med bruhanjem mojih sopotnikov sem si ogledovala prelepo okolico ANTIATLASA. Granitne gore so rasle iz rdečkastih sipin, široki in ozki wadiji so povsem izsušeni vijugali med gorami (v Maroku WADIju rečejo OUED – »ued«). Sredi nič so rasla izsušena drevesca VARI z čudovitimi od vetra izbrušenimi krošnjami. Drevesa VARI pozimi cvetijo, iz malih rdečih cvetov zrastejo majhne rdeče jagode. Te naberejo in posušijo. Pravijo, da je to naraven antibiotik. Če ima otrok angino, poje dve zjutraj, dve opoldne in dve pred spanjem. En teden in otrok je zdrav!
ALNIF
Ustavimo se. Alnif je lokalno središče na križišču poti. Nakupimo darila. Tu NI kriterij, da bi nekoga razveselili, ampak da prinesemo tisto, česar sami nimajo. To vem že dolga leta, že iz Egipta.
Torej: jajca (cel plato – 30 komadov), dva živa piščanca, kava, vžigalice (cel paket), kravje mleko za otroke, eno vrečo moke za kruh (agrum), kvas v prahu, sladkor v stožcu (2 kg, potem ga po potrebi z mačeto odsekajo), tri pakete čaja … Mama Aisha v mislih prešteje otroke. Vsak bo dobil sladkarijice, jaz vztrajam na barvicah in zvezkih in risankah, čeprav ne hodijo v šolo. Potem kupimo še nekaj oblačilc za najmlajše. Vse to je tako presunljivo poceni.
Iz Alnifa gremo po solidni Nacionalni cesti proti Tazzarinu. Zdaj je na vrsti mama Aisha, ona mora povedati, kje bomo skrenili s ceste. Pokrajina je fascinantna. Gore so nenavadnih oblik, sipine tekmujejo v razkošju barv in naklonov.
Mama pozorno gleda skozi okno.
»Tu!« Preprosto pokaže na levo, seveda sem zapeljala že naprej, ker povelje pride v trenutku. Grem nazaj in na »la Piste« (mi bi rekli makadam). No, pa smo tam, zdaj pa, »draga Dacia, pokaži, kaj znaš«, spodbudim belo gazelo. Počutim se … svobodno. Čisto nič me ne skrbi. Če bo počila guma, jo bomo zamenjali, vedno se tudi najde kdo, ki pomaga, pa čeprav sredi puščave. Vsi tovornjakarji so tudi malo mehaniki in vulkanizerji, ker tukaj drugače ne gre. Garaže so le v večjih naseljih.
Brez večjega problema pridemo v lepo vasico OUM-JARANE (izgovori se Omžaran). Tam si mama Aisha zamisli, da bi šla obiskat neko sestrično. Zakaj pa ne? Vzame nekaj daril, vsi ostali pa gremo v malo oazico, kjer rastejo datljeve palme, pod njimi že pol metra visoka pšenica, vse lepo namakano, voda priteka iz skrivnostnih izvirov Antiatlasa.
Sledi obvezen čaj in ko se lepo poslovimo, je bilo veliko obljub, kdaj se bodo spet videli. Vsem je všeč avto, trepljajo ga skoraj tako, kot da bi bil živ.
Iz vasice vodi samo ena pot proti Jugovzhodu. Prav všeč mi je sipast makadam, povsem mehek. Lepo se pelje po njem, tu in tam moramo prečkati OUED, takrat vsi pomagajo. Zunaj je prijetno toplo, mogoče 27 ali 28 stopinj. Težko si predstavljam poletje: 45 stopinj? Morda 50?
TISSEMOUMINE (izgovori se Tismumin)
Ker v puščavi hitro izgubim občutek za čas, res ne vem, koliko časa smo potrebovali do še manjše vasice TISSEMOUMINE. Videti je, kot da v vasici ni nikogar. V senci ene hiše je parkiran povsem nov motor s prikolico, na katerem piše SKYGO. To je imenitna dvoživka kar močnega mopeda spredaj in tovornega vozilca zadaj. V prikolici lahko pelješ celo družino, pet do šest kozic, gradbeni material, mizo, travo, karkoli. Motor je robusten, narejen prav za te kraje. Na ročaje pa je stric Abdu, ki sedi na njem, obesil pisane amazirske cofe, ki jih je naredila njegova žena Fatima!
Nikoli ne bom pozabila, kako sta se bila vesela mama Aisha in njen starejši brat Abdu. Nista se objela, ampak sta si poljubljala zgornji del roke, se dotikala glave, obema so ušle solze, mi ostali smo samo gledali. Potem je Abdu, klen, pokončen, sivolas gospod z belim šalom na glavi in sinje modro jelabo (dolga moška srajca z naprsnim žepom), pozdravil na enak način vse ostale, a le po trikrat. Srečanje je bilo tako čustveno, da sem še sama čutila naval solz.
Peljali smo se za njim. Spretno je vijugal po pokrajini, kjer pa tudi »la piste« ni bilo več. Dvakrat smo premaknili avto, saj nas je bilo vendar šest, ker je bila luknja pregloboka. Vasica je izginila, pred nami so se pojavile prelepe gore Jebel Marhorfi. Vzpenjali smo se po ouedu (wadiju) in potem sem v daljavi zagledala nekaj dreves in spodaj šotore.
Prišli smo na cilj. Snežno bela Dacia je zdržala. Otroci so se smejali, ko so dobili darilca, mama Fatima se je smejala. Z Aisho sta se objemali, stari prijateljici, Abdu pa je ponosno stal ob strani. Opazila sem dve mami otrok, verjetno obe nepismeni, vendar zelo lepi. Posebno ena, ki nam je kasneje stregla, Nora, druga se je držala v ozadju, bila je že kar precej noseča in verjetno se ni spodobilo, da bi prihajala v družbo. Tako sem si mislila.
Spet je bil čaj in izjemno dober biskvit, narejen tam, na črnem plehu v glinasti peči. Boljši od vseh pridobitev sodobnega sveta. Posedli so nas v salon. To je mala kamnita sobica, pokrita s palminimi vejami. V notranjosti debele preproge, več plasti, ob stenah blazine, na sredini nizka miza. Kasneje so zvečer prižgali še plinsko lučko. V tem salonu smo kasneje tudi spali. Pod palmami so bili postavljeni pravi amazirski šotori, iz pletenih temnih plaht, vsaka mlada družina je dobila svoj šotor. Kuhinja skupna in mali hamam (kopalnica ) iz gline skupen. V ooazici je bil globok vodnjak. In ta voda pomeni življenje. Nobene komoditete, pa vendar sem v naslednjih dneh spoznala, da imajo prav vse, kar potrebujejo za življenje.
MED NOMADI
Ko sem popila čaj, sem se opravičila in začela malo stikati po okolici. Ta mala oazica je prislonjena pod grebenom gora, od tod torej prihaja voda! Raziskujem, saj mi moja geografska žilica ne da miru. Ker se počasi večeri, so sončni žarki že poševni. Vse je izjemno lepo in kar nadrealistično. Malo naprej opazim kamnite ograde. Pokukam v prvo, saj ni res, vsaj 50 malih kozic je notri, visokih okoli 30 cm, mladički so to, kje pa so mamice?
Prav kmalu dobim odgovor. Kar naenkrat zaslišim klice mladih deklet. Dve pisano oblečeni punci v oblaku dima in topota in meketanje in kozice! Sanjski prizor! Koze, koze, koze, od vsepovsod koze, saj ni res, kar naenkrat sem sredi koz. Dekleti mi dasta roki, poljubimo si dlani, smejemo se. Potem ena odpre kamnito ogrado in mladički se zapodijo ven, k mamicam. Zdaj mi je jasno! Za pohajanje v naravi in iskanje trave so še premajhni, zdaj so lačni.
BREZČASJE
V oazici smo se »zataknili« za tri noči, pa potem še eno v Tafrautu. Čisto prav mi je bilo, saj je bilo do moje prve februarske ture (16.2) še morje časa.
Prvo večer smo jedli odličen tajine (tađin). Ko smo rekli, da zjutraj po zajtrku odrinemo, je stric Abdu zravnal hrbtenico in odločno rekel, da to odpade. Da je že izbral kozlička in da domov ne moremo. Vsi smo se strinjali, saj v Sahari čas poteka drugače in kriteriji pomembnosti so drugačni. In smo ostali.
Tam me prešine: če ostanem kdaj brez dela, pridem sem! Punci se bosta poročili, odšli, pastirja pa vedno rabijo. Že od nekdaj sem si želela biti kamelovodec, pa sem v Merzougi izvedela, da ženska to ne more biti. Nikakor ne. Ampak pastirica? Zakaj pa ne? Pasla bi kozice in pisala.