Pišejo: sopotnice A., C. in A.
»Lep je dan,« je mantra moje sestre Andreje – in Maroko ji je takoj pritrdil. Najprej Casablanca z odprtim obzorjem in vetrovnim oceanom. Nato Rabat, kjer se času ne mudi. Tih, dostojanstven, kraljevski.
Volubilis nam brez besed pripoveduje davne zgodbe.
V belem Idrisu je zrak mehek in skoraj svet.
V medini Fesa se svet zoži v stotine potk, napolnjenih z esencami vonjev in zvokov. Tu nič ne gre naravnost in vse gre prav. Iz dvorišča medrese se sliši klic k molitvi – opomnik, da obstaja red in nevsiljiv ritem, ki nas nese naprej. Tu vstopi moja misel: »Naj me nič ne ustavi.« Ne neznano, ne nestrpnost, ne utrujenost, ne množice. Korak ve, kam gre, četudi poti ne vidi.
Pot se obrne proti Atlasu in tu postane mantra prijateljice Cvetke lahka in jasna: »Dalje.« Torej dalje – od pričakovanj, dalje v tišino, širino in notranji mir.
Nepozabna izkušnja, ko te v divjem vetru raznese po širjavah planote Srednjega Atlasa in poti prekrižajo svobodne kamele … ko ugrizneš v jabolko in to postane del tebe … Erfoud, kjer se asfalt počasi preda pesku. Vrata v puščavo Erg Chebbi, kjer sem bila tako zgodaj, da se zvezde še niso utegnile poskriti. Pobožala sem kamelo, ki me je na svojem hrbtu učila potrpežljivosti … in ja, hvala za intimen trenutek, ko sem ujela pogled temnih oči. Puščava je zadržala dih, meni v opomin, da so včasih najlepši prav nedokončani trenutki.
Potem Ouarzazate, filmsko mesto, kjer nič ni resnično, nato ksar Aït Ben Haddou – skoraj pravljična utrdba v rdeči pokrajini, kjer smo užile berbersko kavo in preprosto sladico, ki ne rabi imena. Za hip smo bile bolj doma na tistih nizkih blazinah in preprogah z nepoznanim vonjem kot kjerkoli drugje …
Prelaz Tizi n’Tichka. Ovinek za ovinkom. Pod nami doline, nad nami pobeljeni vrhovi in široko razprto nebo za naše misli. Z vsakim kilometrom navzdol je odpadlo nekaj skrbi in vprašanj.
In potem te zadane Marakeš. Marakeš ni mesto, to je občutek. Kaotičen, naporen, neizmerno živ. Maroko je večji, kot smo mislile in prijazen, če mu pustiš blizu. Nič ne zahteva – samo to, da si prisoten. Ostal bo v nas kot beduinski klic, poln gibanja in življenja … yalla, yalla!
Hvala tebi, Igor – tvoje ime govori, da si tisti, ki vodi in ščiti, povezuje ljudi in skrbi.
Hvala Oskarju, ki nas je povezal v skupna doživetja in vam, dragi sopotniki, da smo lahko z vami delile korake.
