Maroko – Rumeni dežnik
Piše: vodnik Senad Osmanaj
Na vprašanje, kakšne vremenske razmere bodo prevladovale tekom potovanja v Maroku, je vsak odgovor skoraj napačen. Na severu dežele se čuti tipičen sredozemski vpliv z blagimi zimami in vročim poletjem. Ob atlantski obali konstantno pihajo hladni oceanski vetrovi, čez dan je prijetno toplo, popoldne pa se ozračje hitro ohladi. V Atlaškem hribovju veljajo planinske razmere, saj gorovja segajo čez 4.000 m. 
Marsikje se večino leta zadržuje sneg. Načeloma je severni del Atlaškega gorovja deževen in posledično zelen in rodoviten, jug pa suh in posušen z redkimi bujno zelenimi izjemami, ki se bohotijo ob rečnih strugah. Na jugu Maroka prevladuje Sahara in tukaj veljajo popolnoma puščavske razmere z izjemno visokimi temperaturami čez poletje in izjemno nizkimi tekom zimskih noči. Če k lokalnim posebnostim dodamo geografski položaj, reliefne značilnosti, geografsko širino, višino, sušnost v času med junijem in septembrom in odmaknjenost od morja, potem je skorajda nemogoče napovedati, kakšno vreme nas bo čakalo na poti. Zato je najbolje biti pripravljen na vse razmere in sam sem vedno opremljen z manjšim zložljivim dežnikom, rumenim dežnikom.
Še posebej na zadnjem potovanju z vzponom na 4.167 m visoki Toubkal sem spoznal, ne samo kaj pomeni vremenska nepredvidljivost v Maroku, ampak še posebej koliko berberskim otrokom pomeni rumeni dežnik. Namreč svet tukaj se odslikava v štirih osnovnih barvah: temno siva je barva kamnitih berberskih hiš z odrezanimi strehami, rjavkasta je barva obrečnih poljedelskih površin, zelena je barva gozdov in bela je barva visokih hribov in njenih snežnih pokrovov. Takšen barvito monoton je njihov svet. In ko se v ta barvito monotoni svet prislika še živahno rumena barva v obliki rumenega dežnika, je veselje popolno.
Ko se z višinskega trekinga približujem prvi vasici po močnem enournem nalivu, mi nasproti pristopijo majhni otroci rdečih ličk, ki s prstom zvedavo kažejo na moj rumeni dežnik. “Da, to je moja zaščita proti dežju,” jim odvrnem, misleč da dežnika sploh ne poznajo. Ko se jih znebim, mi znova pristopijo drugi otroci, ki z istim žarom poizvedujejo po mojem rumenem dežniku. “Da, to je moja zaščita proti dežju, jim ponovno odvrnem.” In tako naletim še do nekaj zvedavih skupin otrok kot tudi odraslih posameznikov, ki presenečeno strmijo v moj rumeni dežnik. Končno mi zasveti žarnica v glavi: “Oni bi želeli moj rumeni dežnik in mojo edino zaščito pred dežjem!” Če vam ga dam, potem sem moker do konca potovanja, če vam ga dam, se boste stepli zanj, če vam ga dam, potem se bo samo en posameznik postavljal pred drugimi in si povzdigoval status v božanskega, če vam ga dam, ga boste gotovo takoj uničili, ker ga ne znate uporabljati, če vam ga dam, potem … Sto izgovorov je moja glava iznašla, samo da jim ga ne bi dal in da bi ostal suh do konca potovanja. Bil sem bolan, najbrž alergija, morda tudi kaj drugega, pomembno je bilo ostati suh, recimo da je to edini opravičljivi razlog, da jim rumenega dežnika ne dam. In tako je tudi bilo.
Ampak zvezde mi očitno niso bilo naklonjene. Namreč na letališču je ta isti rumeni dežnik zamikal letališkega uslužbenca, ki si ga je očitno prisvojil proti moji volji in vednosti. Tako se zdaj nekdo v beli Casablanci postavlja z rumenim dežnikom! Najbrž že komaj čaka, da pade prvi dež, no do septembra padavin v Casablanci ne bo, do postavljanja pred drugimi bo tako še moral malo počakati … septembra pa ga bom najbrž že sam kje ulovil, saj rumenih dežnikov v Maroku ni! Tako sem se do nadaljnjega poslovil od Maroka in mojega rumenega dežnika.
