Piše: Klemen Šega
Săpânța – Veselo pokopališče
Po zajtrku zapustimo mesto Baia Mare. Nedeljsko jutro je, pred nami pa je ura in pol vožnje do Săpânțe. Nahajamo se v romunski pokrajini Maramureš, kjer se še vedno prepletajo stoletne tradicije njihovih prednikov. Po približno uri vožnje pokrajina postane zasanjano gozdnata, cesta pa se vije skozi bukov gozd. Vozimo se po severozahodu Romunije ob reki Tisi, na drugi strani pa nam pogled uhaja proti Ukrajini. V bližini Săpânțe se vse bolj razkriva rezbarska tradicija pokrajine, ki jo bogato prekriva gozd – ta namreč zavzema kar štiri petine površja. Les je osrednje izrazno sredstvo obrtnikov regije. Nekatere hiše so povsem lesene, izstopajo pa predvsem monumentalna lesena vhodna vrata. Na treh nosilnih stebrih prevladujeta motiva sonca in zvite vrvi, ki simbolizirata življenje in povezanost. Občasno srečamo konjsko vprego, seno pa se suši v kopicah.
Prispemo v Săpânțo, kjer je znamenito Veselo pokopališče. Besedna zveza je morda nenavadna, vendar se odgovor skriva v preteklosti. Predniki današnjih prebivalcev so na smrt gledali kot na začetek, ne konec človekovega življenja. Sredi pokopališča stoji visoka cerkev z barvito streho. Sprehodimo se po pokopališču s približno 1400 lesenimi križi, skoraj vsemi v značilni sapanški modri barvi. Izkušnja je resnično nekaj posebnega in edinstvenega. Spoznamo kulturo, ki jo prežema živost. Leseni križi so rezbarjeni iz hrastovine, na njih pa so izrezljani prizori iz življenja in šaljivi verzi. Vsak skuša zajeti bistvo pokojnikovega življenja. Prvi križ je za lokalnega duhovnika leta 1935 izdelal Stan Ioan Pătraș. Vaščani so njegovo delo sprejeli z navdušenjem, zato je do svoje smrti ustvaril približno 800 nagrobnih križev. Njegovo tradicijo zdaj nadaljuje že tretja generacija rezbarjev.
Križi iz hrastovega lesa so visoki približno 1,5 metra in imajo na vrhu strešico. Barve imajo simbolni pomen: modra predstavlja upanje in svobodo, zelena življenje, rumena plodnost, rdeča strast, črna pa smrt. Izdelava nagrobnika stane med 300 in 900 €, sama grobna parcela pa med 600 in 1000 €.
Omenil sem, da je nedelja. Zato so predvsem ženske posebno skrbno urejene. Oblečejo tradicionalna oblačila, mlajše pa še visoke petke in se skozi vas sprehodijo do cerkve, kjer se udeležijo maše. Čas tu teče res drugače. Pred hišami opazimo številne klopi, na katerih popoldne posedajo vaščani – včasih sami, pogosto pa v družbi sosedov.
Pot nadaljujemo do nunskega samostana v Bârsani. Slaba ura vožnje nas pripelje v čudovito okolje, kjer odmeva molitev. Sprehajamo se po urejenih poteh, ob katerih cvetijo živopisane rože. Zvonik lesene cerkve se mogočno dviga kvišku, notranjost pa je v celoti poslikana. Lesene cerkve so ena izmed posebnosti pokrajine. Lokalno prebivalstvo pripada pravoslavni cerkvi. Velik del zgodovine je bil Maramureš del avstrijskega cesarstva in kasnejše Avstro-Ogrske, kjer je bila glavna vera rimskokatoliška. Zato naj pravoslavnih cerkva ne bi smeli graditi iz kamna. To pa za domačine, vešče obdelave lesa, ni predstavljalo ovire. Tako so iz hrastovih brun zgradili številne lesene cerkve s prepoznavnim visoko zašiljenim zvonikom, ki je vedno na zahodni strani cerkve.
Črni humor:
- Tu leži moja tašča. Pazite, da je ne zbudite.
- Rad je imel konje, a ne toliko kot sedenje ob ženi drugega.
- Prekleti taksi iz Sibiua, Romunija je tako velika, ti pa nisi našel drugega mesta kot pred mojo hišo, da si me ubil …
- Rad sem hodil na poroke in plesal. Oče me je nekoč našel mrtvega, ko sem se vračal z ene.
- Celo življenje sem pil, tako da me je še žena zapustila. Pa sem pil še bolj, da mi je bilo lažje. Ti, ki prihajaš na moj grob, pusti no malo vina zame.
- Bil je dober človek, a slab električar.
Pătrašev epitaf:
- odkar sem bil mlad fant
- so me poznali kot Stana Iona Pătrașa
- poslušajte me, prijatelji
- v tem, kar bom povedal, ni laži
- vse življenje
- nisem nikomur želel nič žalega
- bil pa sem dober, kolikor sem le mogel
- do kogarkoli, ki me je kaj prosil
- o, moj dragi svet
- kako težko je bilo na njem živeti.