15. apr, 2020   Agencija Oskar, Peru, Vodniki  

 

Magični Peru

Piše vodnica: Bosiljka Antolković

VODNIK KOT SOPOTNIK

Sprašujem se, zakaj potujem, katera sila me žene v čarobni svet potovanj.

Zadnja štiri leta res veliko potujem, saj se je zgodil klik med mano in planetom potovanj, ki zame še ni dovolj raziskan. Začela sem hoditi po poti, ki se je v tem času znašla pod mojimi nogami in me popeljala v nepredstavljivo.

Počasi sem začela odkrivati, kako je potovati v skupini, kako voditi skupino, kako se spopadati s težavami na poti in uživati v spoznavanju novih horizontov, ob tkanju prekrasnih prijateljstev. Spoznala sem, kako se vklopiti v skupino, kako spoznavati svet in tudi kako spoznati samega sebe.

Moje vodniško življenje se je začelo dokaj pozno, a nikoli, res nikoli ni prepozno, da naredimo tisto, kar si želimo in spremenimo svoje življenje na boljše.

Skozi vodenje potovanj sem spoznala ljubezen do učenja, odprtost do novega, ljubezen do novih kultur in ljudi. Rada imam vse to in to si želim raziskovati in živeti, kar je povsem dovolj za vsak nov začetek.

V tej zgodbi želim z vami podeliti izkušnjo o potovanju v skupini iz perspektive potnika, da lahko skupaj razumemo, kaj se dogaja na potovanju, od njegovega izhodišča do zaključka.

IMG 20190215 102133 1024x768 - Magični Peru

IZHODIŠČE POTOVANJA

Moja velika želja že od majhnega je bila, da obiščem zibelko izredno zanimive civilizacije Inka Indijancev. Ko si nekaj tako dolgo in močno želimo, se vzpostavijo visoka pričakovanja. To je past, v katero tudi sama včasih padem. Vsako potovanje bi namreč na začetku moralo biti kot tabula rasa – nepopisan list.
Zato sem se odločila, da ne berem vnaprej in da ne gledam fotografij pred potovanjem. Sama sebi sem želela podariti »pot v neznano«, ki pa je zelo drugačna od poti, ko nastopam v vlogi vodnice in ko se na vodenje temeljito pripravim. Priznam, pot v neznano je kot pot brez varnostnega pasu. Zakaj? Na meni je, da vse tisto, kar mi pride na pot ali sprejmem ali zavrnem in se hkrati vseeno pustim presenetiti. Lepo mi je dovoliti to sama sebi, tudi če mi včasih spodrsne pod nogami.

IMG 20190216 103202 1024x768 - Magični Peru

POTEK POTI

Moj prvi let čez Atlantik traja polnih enajst ur. Zelo sem nemirna in na letalu skoraj sploh ne spim, polna sem adrenalina in polna sem pričakovanj, kako bo, ko bom stopila na tla starih Inkov.
Potovanje se začne iz velike Lime, kulturne in administrativne prestolnice Peruja, o kateri – saj sem se vendar odločila biti tabula rasa – ne vem prav veliko. Navajam se na drug časovni pas in na drugačno klimo, zavem se, da je večina oblek, ki jih imam v potovalki, pretopla za te kraje. Februarja je namreč v tem delu Peruja vreme toplo in stabilno.
Prvo, kar me preseneti, je dejstvo, da je Peru gastronomska Meka z odličnimi restavracijami. Pomembno dejstvo, ki se mi vtisne v spomin.
Iz Lime se ni možno prebiti: prenavljajo novo avtocesto in odprt je samo en pas: v tem več milijonskemu mestu, kjer živi ena tretjina skupnega prebivalstva Peruja, to pomeni večurno vožnjo.

P1050070 1024x682 - Magični Peru

Peljemo se proti jugu v mesti Pisco in Paracas. V Paracasu obiščemo Islas Ballestas: moje srce je veliko, pred mano je »mali Gallapagos«, kje ležijo številni morski levi, udobno zavaljeni na plaži tega pozabljenega sveta, kamor človeška noga še ni stopila.
Ob njih pa zagledam številčno jato redkih ptic in pingvinov v nenavadnih postavitvah. Takrat začutim, da ni boljšega trenutka v življenju kot je TUKAJ IN ZDAJ – in to je zagotovo še en razlog, zakaj rada potujem.
Pot nas pelje proti Nazci, najbolj znani po gromozanskih geoglifih, ki še niso natančno datirani (umeščajo jih nekje med 8 st. pr. n.š. in 7 st. n.š.). Pripisujejo jih Nazca Indijancem, ki so naseljevali to območje.
Odločim se, da bom tvegala, da mi bo slabo v majhnem letalu, ter vplačam polet nad Nazco. Zdaj sem tukaj in kdo ve, če in kdaj pridem spet sem. Prav se odločim, ustvarim nepozabno doživetje in ga vrišem na časovno črto mojega življenja. Letalo poskakuje in dvigujemo se nad mesto. Kmalu zatem nam pilot že kaže prve geoglife! Nagiba nas na levo, na desno in boljše vidimo kolibrija, astronavta in opico. Poskušam fotografirati in pazim, da mi ne postane še bolj slabo od nenadnih obratov letala. In že se počasi spuščamo. Srečna sem, ker sem spet na tleh in ker sem doživela geoglife. Spomnim se knjige Misteriji sveta avtorja Arthurja Clarka, saj sem pravkar videla še eno od svetovnih čudes nejasnega porekla. Zapuščamo Nazco in čas je, da se napotimo proti Andom.
Lovimo nočni avtobus proti Arequipi. Skupina se počasi sprošča, vsi smo že sprejeli nov ritem življenja in začenjamo se družiti. Nočna vožnja pomaga pri prilagajanju na tisto, kar nas čaka naslednje dni – na visoko nadmorsko višino.

P1050098 1024x576 - Magični Peru

V Arequipi si ogledamo mumijo deklice Juanite: zmrznjeno telo deklice Inka stare nekje od 12 do 15 let, ki je bila darovana na vulkanu Ampato kot žrtev bogovom nekoč v 15. stoletju. Opazujem to majhno telo in razmišljam, kako nikoli več ne bom nesrečna v svojem življenju … kako neskromno živimo danes! Jočem. Dotaknilo se me je sočutje do tega majhnega bitja. Morda pa se me loteva stiska prilagajanja na nadmorsko višino … Spijem še zadnje pivo in štartam v še višje nadmorske višine, kje bo pivo zadnje, na kar pomislim.
Pogumno nadaljujemo naprej proti Colca kanjonu. Na enem delu poti prehajamo čez najvišjo točko našega potovanja, izkušamo višino kar 5.000 metrov nad morjem!!! Pijem Inka čaj, močno žvečim koko, ampak višina jemlje svoj davek: loti se me močan nenaden glavobol in pred očmi vidim meglice.
Spanje v Colca kanjonu ni prav zares neko spanje, vendar El Condor pasa drugi dan zjutraj s sabo odnese vso neprespanost. Ko ta mogočna ptica leti nad mojo glavo, v meni pusti neizbrisno močan vtis. To je to, TEGA enostavno ne moreš pričakovati. To je nepredstavljiv občutek. Enostavno je, čisto, nabito z občutki. Utrne se mi spoznanje: kako je človek majhen in neznaten v tem velikem in veličastnem svetu.
Iz Colce se peljemo nazaj, spet čez prelaze od 5.000 m nadmorske višine proti Punu. V Punu na 3.800 m se prav zdaj dogaja vrhunec karnevala, kar pomeni dogajanje 3 dni, 24 ur na dan. Tudi nocoj ne bo spanja.

IMG 20190205 090235 1024x768 - Magični Peru

Zjutraj nas neprespane peljejo s taksi kolesi na ladjo: na jezero Titicaca gremo, na otoke Uros in Taquile. Otoki Uros so pravzaprav en sam kup trstičja, spletenega skupaj tako kompaktno, da ustvarja otočke velikosti 100-200 m2, na katerih živijo številčne družine staroselskih Indijancev. Pravzaprav živijo v Punu, a otoki so postali lokalna znamenitost. Kakor koli že, govorijo nam o svoji tradiciji in peljejo nas skozi svoje naselbine. Sama sebi obljubim, da ne bom več jamrala zaradi svojega starega tepiha in obrabljenega fotelja … Ljudje so zelo lepi, ženske so bolj okrogle, otroci pa imajo rdeče obraze. Oblaki lebdijo nad jezerom kot razmetani koščki bombažne vate.
Še vedno mi je motno pred očmi, delno od ne spanja, delno od 3.800 m nadmorske višine. To noč spimo na otoku Taquile pri lokalni družini. Jemo ribo, pijemo vino in plešemo! Kisika v zraku je malo, zato ni čudno, da smo kar vsi po vrsti malo omotični. Tole je zame pravi vrh sveta, nikoli prej nisem bila na bolj oddaljenem kraju in spala na višji nadmorski višini.
Razmišljam o življenju, o tistem našem, o mojem in tistem življenju starih Inkov, ki so se potepali po teh krajih. Veliko razmišljam, slabo spim.

P1050153 1024x576 - Magični Peru

Zjutraj gremo proti Cuscu. Odkrivamo popek sveta jezika starih Inkov (Ketchua), center Inka Indijancev in mesto, kje se bom končno  naspala. O kulinariki v Cuscu bi lahko pisali pohvale! Vsekakor je to moje mesto. Plaza de Armas in mogočna katedrala na mestnem trgu, znamenja osvajalcev, ki so pregnali Inke in so odgovorni za izginotje ene od najbolj znanih kultur sveta. Škoda. To je težko breme belega človeka, da želi vse stvari prilagoditi samo sebi. Prav iz tega razloga na tem potovanju ne želim niti ene same stvari prilagoditi sebi. Sebe želim prilagoditi tej prelepi deželi, njenim ljudem, kulturi in spoznati njihovo življenje tukaj in zdaj.
V Cuscu so danes ljudje na ulici. Protestirajo proti privatizaciji vode. Zaščititi željo svoje temeljne človeške pravice. Na ulici, ki pelje proti najbolj pomembnemu peruanskem najdišču Machu Picchu, so balvani, izruvano drevje. Ljudje ne želijo prodati svojih naravnih virov, ne želijo da stvari uidejo kontroli kot v sosednji Boliviji. Prebijamo se skozi blokirane ceste. Avtobus se ustavi pred izruvanim drevesom. Gremo ven in s skupnimi močmi na horuk premaknemo drevo, da bi lahko prišli do vrhunca našega potovanja. Kot bratje in sestre smo s sopotniki, ko nas hudi časi zbližajo. Sočustvujemo s Peruanci, voda je vendar vir življenja. Tako se prebijamo do mesta Ollantaytambo, od koder se peljemo z vlakom do Aquas Calientes, kjer prespimo eno noč in zgodaj zjutraj krenemo na Machu.

IMG 20190209 095611 1024x768 - Magični Peru

Zanimivo mesto je nastalo tukaj samo zato, da bi turisti lahko imeli izhodišče za obisk vseh točk Machu Picchu (v Ketchue jeziku: stara gora). Do mesta se lahko pride iz treh točk, od katerih je ena Ollantaytambo in to samo z vlakom, saj ceste ni. Najbolj močni in vztrajni se odpravijo na Inka trail in pridejo do znamenitosti v 4-5 dneh peš hoje.
Vrnimo se na začetek zgodbe, do tistega dela, ki sem ga imenovala izhodišče. Moja velika želja je bila videti Machu Picchu. Mogoče je temu botroval Arthur Clark, ne vem, mogoče učbenik iz zgodovine, morda splošna fasciniranost nad južnoameriškimi Indijanci – sploh ni pomembno. Zame je bil to absolutni vrhunec potovanja. Z avtobusom smo se peljali del poti (gre se lahko tudi peš, a je potrebno začeti že zelo zgodaj), da bi bili ob 8h zjutraj prvi na znamenitosti. Zakaj bi si želeli biti prvi? Zato, ker nam to daje priložnost videti Machu brez ljudi in izkusiti sveti prostor v svežini jutranje energije. Veličastni Machu Picchu! Moje srce je poooolno, v meni se razliva občutek toplote in izpolnjenosti. Ozaveščam vsak korak. S pozornostjo hodim po sledeh ljubega mi plemena. Dotikam se tal z rokami in stopali, sonce mi greje obraz, na steni sedim kot kuščar in vsrkavam toploto sonca staro milijone let. Diham pod istim soncem kot Inki. To je to, ne pričakujem čudežev, samo uživam v malenkostih in v zavedanju, da sem na posebnem mestu.

P1050206 1024x576 - Magični Peru

POVRATEK DOMOV

Sreča je v nas, nesemo jo s seboj, kamorkoli že gremo. Sami se odločamo ali nesemo srečo ali žalost, veselje ali napetost, hvaležnost ali nepotrpežljivost. Na potovanje nesemo samega sebe, na poti pa pridobivamo drugega samega sebe, ne boljšega, ne slabšega, samo malo drugačnega. In tako je prav. Prav je uživati v svetu, ki nas obkroža, zavestni in prebujeni, TUKAJ in ZDAJ, sami ali z nekom.

P1050245 1 scaled e1586944732624 846x1024 - Magični Peru