Kuba – Tropicana, v ritmu čokoladnih telesc
Piše: vodnik Senad Osmanaj
Rum, stari avtomobili, salsa, koktejli, kolonialna arhitektura, cigare,… NE, nič od tega ni sinonim za Havano. Havana je Tropicana, tako kot je Pariz Moulin Rouge, Dubai Burj Al Arab in Maribor stara vinska trta. Tropicana je najpopularnejši in največji svetovni nočni klub, igra med razsvetljavo, zabavo, eszotičnimi plesnimi vrlinami razgaljenih telesc in neskončnimi kostumi. Za vse ljubitelje gledališč in kabarejev je Tropicana nepozabno doživetje.
Za časa ameriške okupacije ga je leta 1939 odprl Victor Correa. 
Na odprtem odru nastopa čez 200 profesionalnih umetnikov (glasbeniki, plesalci, baletniki,….), od časa do časa se jim pridružijo zveneča imena kot so bili Nat King Cole, Benny More, Celia Cruz, Perez Prado, Edith Piaf in mnogi drugi. Poleg zvenečih imen iz kulturno-umentiškega sveta pa kabare obiskujejo še mnogi predsedniki, mafijci in drugi pomembneži. Tako so z rumom, koktejli in cigarami naložene mize zasedali Al Capone, Meyer Lansky, Marlon Brando, Ernest Hemingway, Jimmy Durante, Sammy Davis,… Popularnost kabareja je postala tako zveneča da je nacionalni letalski prevoznik Cubana airlines prirejal enodnvene izlete iz Miamija v Havano. Danes je Tropicana turistična destinacija in atrakcija sama zase, letno jo obišče okrog 200.000 obiskovalcev.
Mnogi oskarjevi potniki smo se udeležili tega kulturno-umetniškega spektakla, se vživeli v vlogo raznih mafijcev in veljakov, pokadili cigaro, spraznili steklenico ruma in napolnili oči. Čokloladna telesca in njih vznemirljivi gibi so kasneje burili domošljijo še pozno v noč.
Tropicana v Havani pa ni edina,
obstaja še podobna v Santiago de Cuba. Sem niso več zahajali zveneči pomembneži ampak vsi ostali, katerim je havanski kabaret finančno nedosegljiv. Zaradi rivalstva med mestoma velja da vse kar naredi Havana, lahko naredi Santiago cenejše in boljše. Tropicana v Santiago je resda cenejša, medtem ko je njena osnova bolj črnsko obarvana. Več je afriških ritmov, več je conga, več je afriških kostumov in nenazadnje so tudi nastopajoči bolj okrogli in manj profesionalni. Skratka v Santiagu je več južnjaškega temperamenta in dogodek je bolj afriško in amatersko obarvan.
In potem se je iz odra zaslišal poziv trem oskarjevcem, ki so na ta dan imeli rojstni dan. Vsi presenečeni se zatresejo, češ ali smo prav slišali. Nato ponovijo čestitko, pa res, smo vedeli da pri Oskarju niso pozabili na nas, čeprav je ura skoraj že polnoč. Sledil je „Happy birthday“. Po pozivu smo oder zasedli mi in nadaljevali kabaret v polka-salsa-son-hojladri glasbenem stilu. Še dobro da smo izcuzali sleherno kapljico Havana club ruma, sem si rekel. Jutro je bilo že blizu.
Poleg obeh Tropican obstaja še manj razvpit kabaret Parisien v predsedniškem hotelu Nacional, kateri je v osnovi bil namenjen predsednikom in visokim delegatom. Izvajali so ga v zaprtem prostoru, na manjšem odru in z bistveno manj nastopajočimi.
Kateregakoli izberete, bistvo je isto, razlika je le v občutku, moči doživetja, množičnosti in veličastnosti spektakla.
