Piše: Igor Podgoršek
Na Zahodu verjamemo, da kompas kaže proti severu. Tako smo se naučili. Tako smo narisali zemljevide. Tako smo poimenovali smeri, poti, cilje in celo uspeh. Sever je zgoraj. Jug spodaj. Sever vodi. Jug sledi.
Potem prideš na Kitajsko in ugotoviš, da tam kompas že tisočletja kaže proti jugu. Ne zato, ker bi bila igla drugačna, ampak zato, ker je drugačen pogled na svet. Kitajski izraz za kompas – zhi nan zhen – pomeni »igla, ki kaže proti jugu«. V tej eni sami misli je skrita skoraj cela civilizacija. Kajti kompas ni le naprava. Je način razumevanja sveta. Je vprašanje: kam človek sploh gleda, ko išče smer?
Na Zahodu pogosto živimo z občutkom, da moramo ves čas nekam »gor«. Višje. Hitreje. Močneje. Tudi zemljevid sveta smo narisali tako, da je sever zgoraj. Kot da je bližje nebu. Kot da je pomembnejši. Na Kitajskem pa cesar tradicionalno sedi obrnjen proti jugu. Jug pomeni toplino, svetlobo, življenje. Sever prihaja od zadaj – mrzel, temen, surov. Zato kompas kaže proti jugu. Ne proti nevarnosti, ampak proti življenju.
Potem začneš opažati še druge stvari.
Mi juho jemo. Oni jo pijejo.
Mi postavimo ime pred priimek. Oni priimek pred ime.
Mi žalujemo v črnem. Oni v belem.
Mi beremo od leve proti desni. Oni so stoletja brali od desne proti levi.
Sprva se zdi vse obrnjeno narobe. Potem pa pride trenutek, ko dojameš nekaj pomembnega: mogoče ni narobe nič. Mogoče samo stojimo na različnih straneh iste gore.
Najlepše pri potovanjih ni to, da vidiš druge. Najlepše je, da začneš videvati sebe. Šele ko stopiš dovolj daleč stran od svojega sveta, opaziš, kako zelo si bil vanj vpet. Kako samoumevno se ti je zdelo nekaj, kar je drugemu popolnoma tuje in ravno tam se začne pravo potovanje.
Ne v kilometrih. Ne v ogledih. Ne v številu fotografij. Ampak v trenutku, ko dojameš, da isti kompas lahko kaže v dve smeri – pa oba človeka vseeno prideta do cilja. Morda je prav zato svet še vedno okrogel, da se na koncu srečamo.
