Piše: Simona Vabšek
Na začetku je bilo vse preprosto – vsaj zame. Brez velikih napovedi in brez velikih pričakovanj.
Naslednje jutro sem se zbudila s težkimi vekami. Glava je bila meglena, koraki počasni, čutila sem utrujenost od nočnega leta. Vedela sem, da bo težek dan, vendar bo vreden vsakega mojega koraka. V meni sta se prepletala izčrpanost in želja po odkrivanju. Telo bi ostalo v postelji, duša pa je že stala na ulici in poslušala, kako se prebuja Kairo. Vleklo me je ven, med ljudi, proti piramidam, ki so tam že tisočletja in jim je vseeno za mojo neprespano noč.
Ko sem stopila iz hotela, me je dih Kaira zadel naravnost v obraz. Ni bil nežen ali lahek. Bil je gost, topel in resničen. Zaznala sem hrup, vonj po izpušnih plinih, kupčke plastike in prah, ki se je dvigoval ob vsakem sunku vetra. Vse brez romantike. Samo mesto, ki diha skozi svoj nered. Za trenutek me je stisnilo pri srcu. Morda sem si želela videti drugačne prizore. Tišino. Zlato svetlobo. Veličino egipčanske civilizacije. A namesto tega, sem dobila obraz mesta, ki se ni skrival za lepimi podobami.
Ko sem se z avtobusom peljala skozi navidezno zmedo, sem se zavedala, da prizori, ki jih vidim skozi okno, niso razglednica, ampak resnična zgodba velikega mesta. Tu živijo milijoni ljudi, vsak s svojo zgodbo. Kairo je mesto, ki ne olepšuje samega sebe. Promet se razliva v vse smeri: avtomobili, avtobusi, minibusi, motorji, celo osli z vozovi – vsak ima svojo pot in vsi nekako preživijo v tem kaosu. Dinamika brez pravil, pa vendar z nevidnim redom. Kontrast med veličino zgodovine in surovostjo sedanjosti je bil oster, a hkrati resničen. Egipt se ni trudil, da bi bil popoln. Ampak je bil tak kot je – veličasten in neolepšan obenem.
O vsem kar se je dogajalo okoli mene bi lahko napisala še marsikaj. A ne želim. Ker v trenutku, ko sem prišla do reke Nil, je vse naokoli postalo nepomembno.
S prvim korakom na ladjo se je v meni nekaj premaknilo. Zazdelo se mi je, kot da sem stopila v zgodbo, ki teče že tisočletja. Mestni hrup se je počasi umiril in pred menoj je tekla reka, tiha in mogočna. Na bregovih reke pa rodovitna zelena polja, palme in za njimi tiha, neskončna, zlata puščava. Reka Nil se je prikazala kot meja in hkrati most med življenjem in smrtjo.
Nil se je pokazal takšen kot je: veličasten in ranljiv obenem. In morda je prav v tem njegova resnica. On teče mirno naprej, ne glede na to, kaj se dogaja ob njegovih bregovih. Mogoče me Nil uči prav tega, kako sprejeti svet v njegovi nepopolnosti in v tem kljub vsemu najti pomen.
Ko sem Nilu v mislih zastavila vprašanje, zakaj se mu ne mudi, sem zaslišala tih odgovor: »Ker vem, kam grem.« Njegova mirnost ni bila odsotnost dogajanja. Bila je odločitev. Reka Nil ne tekmuje z okolico in vztrajnimi trgovci. Se ne primerja. Samo preprosto je. Morda notranji mir ni nekaj, kar najdemo v tišini sveta. Morda ga najdemo takrat, ko kljub hrupu ne dovolimo, da nas odnese.
In potem Nilu odgovorim. Ne z glasom, temveč s srcem. Odločila sem se, da bom dovolila tudi sebi obstajati v miru. Da bom znala biti prisotna, opazovati in dihati tako kot Nil. Da ne bom več hiteča, da ne bom več pustila, da vsakdanji hrup in kaos prevzameta nadzor.
Ko sem se vrnila domov, je bilo videti vse enako: isti urnik, isti obrazi, iste ulice. A nekaj v meni ni bilo več povsem isto. Spomnim se na smeti v Kairu ob cesti in divji promet, ki me sedaj ni več motil. Postal je del celote, del resnice, ki sem jo sprejela. Lepota in nered, tišina in hrup, večnost in vsak dan – vse obstaja hkrati. Tako kot Nil, ki mirno teče med zelenjem in puščavo, tudi moje življenje teče med redom in kaosom.
Danes vem, da ni naključje, da vodim Oskarjevo Križarjenje po Egiptu. Vsakič, ko mislim, da ga že poznam, se mi pokaže nekaj novega – detajl na templju, sprememba svetlobe na vodi, pogled človeka v puščavi, ki nosi več zgodovine kot besed. Zato Egipt ni le destinacija. Je izkušnja, ki me spreminja. In vsakič, ko se vrnem domov, v sebi nosim nekaj novega in sem nekoliko drugačna, kot sem bila ob odhodu.
