21. January, 2015   Agencija Oskar, Maroko, Vodniki  

Kako ti Maroko zleze pod kožo, pa niti ne opaziš

 

Kako ti Maroko zleze pod kožo, pa niti ne opaziš

V desetletju, ki je minilo od mojega prvega potovanja po Maroku, so me številne poti in ljudje, ki sem jih na svoji poti spoznala prepričali, da je prav dežela “sončnega zahoda” tista, ki me je celo prevzela in me “drži” še danes.
Maroška pokrajinaNa tisti prvi moment na Dolgem mostu sem se pripravljala kar dolgo. Tedne ali desetletje. Kakor vzameš … Sprva malce prestrašena in negotova, a v resnici sem že komaj čakala, da se usedem na avtobus in da že spelje proti letališču! S sopotniki smo v prvi uri potovanja že prejeli Murphyjev pozdrav iz univerzuma, ki nam je poslal prvi sneg na avtocesto, skupaj z njim pa še zimsko službo, ki je sneg to sezono očitno res ni presenetil. Po polžje smo le prispeli do mesta na vodi, od koder nas je letalo poneslo v le tri ure oddaljen zahodni kotiček Afrike. Od tu pa le še odklop!
MAROČANDruga realnost, ki nas je navdihovala vsak dan … Potovanje se je zdelo dolgo mesec dni, ne pa kratkih sedem … Prvi dan z le dvema urama spanja, naša čuječnost pa na višku! Novi razgledi, novi ljudje, nove vonjave, nov svet. Oče današnjega maroškega kralja je enkrat rekel: “Maroko je kot drevo, čigar korenine ležijo v Afriki, toda njegova krošnja diha evropski zrak.” Imel je še kako prav. Če kje na planetu tradicija in modernost tako dobro shajata druga ob drugi, je to prav tu. Dežela raznolikosti, ki jim ni kraja. Mešanica vseh možnih geografskih, zgodovinskih pojavov … Tudi ljudje so na to območje prišli z vseh možnih vetrov – iz podsaharske Afrike, iz Evrope, z Bližnjega vzhoda … Maroko je svet v malem. V enem trenutku smo opazovali blišč marmorja v Rabatu, starodavno arhitekturo Volubilisa in Meknesa, v drugi prostrane gozdove ceder, se stiskali v ozkih ulicah Feza in dihali na vsa pljuča na visokih prelazih Atlasa. Puščavska prostranstva Sahare so bila tista, ki so nas navdušila in prepričala, da smo prišli do točke, kjer umira staro in se rojeva novo. Zadnji dan leta 2014 je bil v znamenju sonca … Najprej njegovega vzhoda nekje izza peščenih sipin v smeri Alžirije, po pestrem dnevu pa še zahoda, ki smo ga pričakali na najlepšem možnem kraju. Ne bom pozabila trenutka, ko se je velika oranžna krogla (v Maroku je res! velika) počasi spuščala za obzorje, metala toplo svetlobo na oazo in prostrano mesto pod nami ter nam z odhajajočimi žarki božala obraze. V pričakovanju vsega novega smo se odpeljali proti Ouarzazatu.

Maroko“Pa ja ne bomo preživeli novega leta v avtobusu!” sem zaslišala za sabo. Silvestrski večer nas je že obdajal, mi pa še na poti … Če mi ne bi dočakali novega leta na predvidenem kraju, bi pa novo leto gotovo dočakalo nas! Konec dober, vse dobro – v novo leto smo zaplesali na najboljši možni način – vsi skupaj. In s klobučki na glavi … Še torto smo dobili, kdo bi si mislil!
Novo jutro, novo leto … mi pa nekje med Anti-Atlasom in Visokim Atlasom na poti proti zadnji etapi naše dogodivščine – Marakešu. Med živopisanimi souki je vsak trenutek nekaj posebnega, oči, ušesa in nos pa kar ne morejo počivati, saj se ves čas nekaj zanimivega dogaja!
Potovanje tvorijo sopotniki. In tokrat ni bilo nič drugače. Naša dinamika je bila umirjena, a vendar intenzivna … Bili smo pestra skupina osemindvajsetih obrazov (vključno z našimi lokalnimi spremljevalci), ki se jim je v očkah videlo kako paše metin čaj ali nos-nos po nekajurni vožnji … Za domače in prijetno vzdušje so seveda skrbeli tudi domačini, ki so nas povsod lepo sprejeli in nam dali občutek, da je Maroko prav nekaj posebnega tudi zaradi srčnih in nasmejanih ljudi. Drug od drugega smo se vsak dan učili. Neverjetno lepo je gledati proces, kako se iz popolnih neznancev, ki prihajajo iz različnih okolij in kultur, prelevimo v “tovariše”, od katerih se je tako težko posloviti v času odhoda. Še vemo ne, kdaj nam je Maroko zlezel pod kožo. V to sem vedno znova prepričana.
Larisa in Oskarjevci