05. maj, 2021   Agencija Oskar, Oskar piše, Vzhodna Turčija  

 

Kako smo bika zgrabili za roge?

Iz potovanja Vzhodnoturški trojček 10 dni – 23 april 2021

Dogajalo se je bliskovito. Deset dni pred odhodom se je zgodila ustavna presoja, da nam ne smejo prepovedati potovanj. V treh dneh se je zbrala skupina. Teden pred odhodom sem se zavedel – wow, spet grem v Turčijo! Po dobrem letu bom spet vodil. Po dveh letih v vzhodno Turčijo! Božansko!

Vse smo uredili tisti petek, ko smo potovanje zagotovili – našli smo lete, uredili hotele in lokalnega vodnika. Zvečer sem že imel termin za PCR test. Res gremo – v vzhodno Turčijo!

001 Z letalom iz Istanbula v neznano 1024x768 - Kako smo bika zgrabili za roge?
Z letalom iz Istanbula v neznano

A to gotovo ne bo običajno potovanje – lahko je le izjemno! Izjemni so sopotniki – ki so se tako pogumno čez noč odločili, da grejo – v vzhodno Turčijo! Izjemen je čas, saj smo potovali v postnem mesecu Ramadanu, ko v vzhodni Turčiji tudi v običajnih časih podnevi ni lahko dobiti hrane, ko se skoraj vsi postijo. Izjemna je bila tudi novica tri dni pred odhodom, da so čez tamkajšnje praznike razglasili tridnevni totalni lockdown, v katerem bo zaprto vse in še gibanje med provincami ne bo mogoče. Same izjemnosti ne morejo peljati v povprečno zgodbo.

In tako je tudi bilo. Zbrali smo se na letališču Dunaj (saj se v Sloveniji nismo smeli združevati😊), in se hitro zmenili, da se prepustimo potovanju in deželi kot bo. Vedeli smo kam gremo in v kaj se spuščamo. Zmenili smo se, da se o domači paniki ne bomo pogovarjali – zato vendar gremo! Izklopimo mobitele in jih vklapljamo čim manj. Beremo samo poročila v turščini. Spoštovali bomo pravila in voljo vsakega med nami ter z dogovori ustvarjali svoj red. Ponosen na sopotnike!

002 pohod na Sejtankale 1024x768 - Kako smo bika zgrabili za roge?
Pohod na Šejtankale

Polet z Dunaja v Istanbul in dalje v Trabzon je bil normalen. Maske, razdalja na letališču, potem pa polna letala. Na dunajskem letališču vse zaprto, na istanbulskem letališču pa odprto. Zvečer v Trabzonu policijska ura, mesto prazno, itak smo bili pozni, večerja v hotelu s čudovitim razgledom na črno Črno morje. Srečamo Adema, našega vodnika, nasmejanega in veselega: »Kako sem vas vesel, da ste prišli!« Kakšni kontrasti. Smiselni. YES!

Vstopili smo v zgodbo. Potovanje v neznano. Potovalna slast, ko je prihodnost prazna množica in nam ostane le prelestna sedanjost. Za hrano in prenočišče se bomo že nekako znašli. Potovanje pa je itak ob vsakem vremenu. 😊 In to je to, več res ni treba vedeti.

003 srecanje s sorodno duso v Aniju 1024x768 - Kako smo bika zgrabili za roge?
Srečanje s sorodno dušo v Aniju

Potujemo. Znamenitosti so uradno zaprte – ampak vedno se zgodi, da se kje najde kdo, ki jih za nas odpre. Vidimo vse – in še več. Tudi čajnice so uradno zaprte in Turčija brez čaja je kot biftek brez mesa. A glej ga zlomka, vedno najdemo nekaj odprtega na poti ali pa nam čaj skuhajo domačini. Restavracije so uradno zaprte, ampak vedno se najde odprta restavracija za nas ali pa uredimo kosilo pri domačinih … Potovanja med provincami so sicer prepovedana, ampak tuji turisti se lahko prosto gibljejo kjerkoli. I love Turkey! I LOVE Turkey soo much!

004 izgubljeni na Marsu 1024x768 - Kako smo bika zgrabili za roge?
Izgubljeni na Marsu

Vzhodna Turčija je itak veličastje narave, glavnina se dogaja izven mest. Napačno je reči, da je vsak dan svoja zgodba, saj se za vsakim ovinkom odpira novo presenečenje, presunljive pokrajine, od Tibeta do Škotske, od Galapagosa do Arabije, od Alp do osrednje Azije. Kar preveč. Se nam kar meša. Sopotniki pišejo pozno v noč, sicer bi goreča sedanjost povozila veličastno preteklost.

005 je to se planet Zemlja JE 1024x768 - Kako smo bika zgrabili za roge?
Je to še planet Zemlja? JE.

Program vse bolj postaja list papirja. Glavne zgodbe se zgodijo med vrsticami. Sopotniki in naša dinamika, vodnik Zlatko (alias Adem) in njegov žar in pristnost, spontano dogajanje in vedno znova odkrivanje – tudi zame, vodnika, ki sem deželo prepotoval ničkolikokrat.

Dobra zgodba, vam povem! Tudi konec je odličen. Srečanje s še eno resničnostjo v splošni bolnici v Diyarbakirju, kjer so nas uradno spoznali za negativne. Še polet proti Istanbuli in dalje na Dunaj. Tudi pot z Dunaja je doživetje. V teh časih vsak kilometer šteje. 😊

To sem vam res želel povedati, vsem, ki vas poznam in smo že potovali skupaj, in tudi vsem, ki še nismo.

Oskar