Piše: Sandra Modic
Neznana Kitajska – južno od oblakov >>
Lokalne tržnice so nepozaben stik z gostujočo deželo in doživetje za vse čute. Oči nam skačejo na vse konce, nos zapeljuje bogastvo vonjav, brbončice se prebujajo ob pogledu na dobrote, v ušesih odzvanjajo klici trgovcev in kupcev, prsti pa nas srbijo ob pogledu na vse novosti. Razburljivo! Na naši poti po Junanu smo obiskali vsaj tri tržnice, poleg tega pa so nas na ulicah in razglednih točkah spremljale stojnice, ki so ponujale vse mogoče.
V manjšem mestu Xizhou v bližini Dalija smo obiskali tržnico, ki po šivih poka od življenja. Mestece večinoma poseljuje ljudstvo Bai, tržnica pa ponuja barvit in živahen vpogled v njihov vsakdan. Našli smo »tisočletna jajca«, ki jih štiri do pet tednov starajo v mešanici gline, pepela, soli in apna, s čimer dobijo želatinasto strukturo ter značilno temno barvo. Gre za delikateso, ki jo pogosto jedo z riževo kašo. Naslednja posebnost je bil »kosmati tofu«, na površini katerega se razvije belkasta plesen lasaste strukture, ki tofuju daje aromo, podobno modrim sirom. Našli smo tudi najrazličnejšo zelenjavo, sveže meso in krvavice, parjene štručke in polnjene cmočke, čili v prahu, kosmičih in omaki, sveže ribe in jegulje, mlečne pahljače oziroma sir rushan, ki je lokalna posebnost, čaje, sveže borovnice, mandarine in jagode ter še in še. Zdelo se je, da bogastvu vonjav in okusov ni konca. Seveda tržnice nismo zapustili, ne da bi poskusili xizhou baba, lokalni polnjeni kruh, za katerega domačini pravijo, da je njihova različica pice. Nadev je lahko slan, iz mletega mesa in mlade čebule, ali sladek, iz paste rdečega fižola in vrtnične marmelade. Osnova pa sta v vsakem primeru testo in svinjska mast. Priporočamo!
Naslednja živahna tržnica nas je pričakala ob obisku riževih teras Yuanyang. Vsak dan v tednu tržnica zaživi v drugem kraju, tam, kjer smo jo obiskali mi, pa se je vila na stotine metrov daleč. Vsaj tako se je zdelo, ko smo od stojnice do stojnice odkrivali vedno nove posebnosti. Številni prodajalci so svoje pridelke in izdelke ponujali kar na plahtah, razgrnjenih po tleh. Videli smo značilna oblačila, pokrivala in obutev ljudstev Hani in Yi s čudovitimi vezeninami ter značilnimi »repi«, namenjenimi temu, da se lahko ženske med delom usedejo in odpočijejo, ne da bi si umazale hlače. Tu so bile pletene košare za žive kokoši in race ter pletenke iz riževe slame za prenašanje svežih jajc, ki so posebnost Junana. Poleg svežega mesa in zelenjave so prodajali sveže mange, ananase, papaje in nešplje, saj je območje v nižjih predelih pod precejšnjim vplivom tropskega podnebja. Domačini so se pripravljali na prihajajoči Qingming oziroma praznik čiščenja grobov, zato so prodajali papirnati denar in svetlikajoče se okraske, s katerimi vsako leto počastijo prednike. Pri lokalnem prodajalcu smo poskusili tudi domače koruzno in riževo žganje, ki se je po moči skoraj približalo blažjemu medicinskemu alkoholu. Gānbēi – na zdravje!
Eno od tržnic smo obiskali tudi v prestolnici Kunming. Resda je bila manjša in bolj turistično obiskana, a nam je ponudila enega zanimivejših vpogledov v kitajsko kulturo. Poznana je kot »ptičja tržnica«, vendar dejansko ponuja širok nabor hišnih ljubljenčkov: mlade puhaste kužke in mačke, kuščarje, ribe, kače, hrčke in miške, želve … Seveda smo našli tudi papige in druge ptice. Kunming je znan tudi kot pomembno azijsko središče trgovine s cvetjem. Tako nismo mogli mimo ulice z rožami, kjer so ponujali orhideje, krizanteme, hortenzije in najrazličnejše sukulente. Manjše stojnice so nas spremljale na praktično vseh postojankah, v mestih in na razglednih točkah. Tako smo na Rdeči zemlji v Dongchuanu, ki je znana po pridelavi krompirja, koruze, prosa in ajde, poskusili pečen sladki krompir ter navadni krompir z odlično čilijevo omako. Pozornost in brbončice so pritegnili tudi črni arašidi ter proseni sladki »hrski«.
Na razgledni točki v Yuanyangu smo kupovali rdeči in vijolični riž ter zapestnice lokalnih žensk, ki so z ročnimi izdelki želele zaslužiti kakšen dodaten juan. Na ulicah mest, ki smo jih obiskali, so nas čez dan spremljali prodajalci sadja, ki so konec marca ponujali predvsem jagode, robide, borovnice in mandarine. Prodajali so sladke klobasice, posute s čilijem v prahu, pečen krompir in »eksplodirajoči tofu«, še eno lokalno posebnost. V popoldanskih in večernih urah so se pojavile tudi ocvrte žuželke, škorpijoni in tarantele, ki se odlično podajo k hladnemu pivu ali riževemu vinu. Skoraj na vsakem koraku pa so prodajali tudi suho cvetje, gobe in piščančje parklje, priljubljeno kitajsko specialiteto.
Tržnice so vrhunsko doživetje, saj na njih od blizu spoznavamo deželo in njene ljudi. Še posebej tiste prave, še vedno žive tržnice, kjer trgujejo in nakupujejo domačini. Tam začutimo srčni utrip kraja in njegovih ljudi. Kaj hitro smo se naučili tudi, da domačini cenijo in pričakujejo barantanje. Od tega, kako dobro smo se znali prilagoditi lokalni kulturi in sprejeti njihovo igro, je bila odvisna tudi končna cena. In iz dneva v dan nam je šlo bolje.
